Ker prijaznost ni le del človekove narave, ampak je lastnost, ki jo Stvarnik zelo ceni, je potem razumljivo, da nam Bog naroča, naj bomo »drug do drugega prijazni«. (Efežanom 4:32) Prav tako nas opominja z besedami »ne pozabite na gostoljubnost« oziroma drugače povedano, naj bomo prijazni do tujcev. (Hebrejcem 13:2)

Zanimivo je, da je apostol Pavel zatem, ko je govoril o gostoljubnosti oziroma prijaznosti do tujcev, dodal: »Zaradi nje [so] nekateri nevede pogostili angele.« Si lahko predstavljate, kako bi se počutili, če bi imeli priložnost pogostiti angele? Toda Pavel je napisal, da so nekateri to storili »nevede«. S tem je želel povedati, da smo lahko na nepričakovan način blagoslovljeni, če imamo navado drugim izkazovati prijaznost, tudi tujcem oziroma ljudem, ki jih ne poznamo.

Večina svetopisemskih prevodov z navzkrižnimi navedenkami povezuje Pavlove besede s poročilom o Abrahamu in Lotu iz 18. in 19. poglavja Prve Mojzesove knjige. Tam beremo o angelih, ki so jima kot neznanci prinesli pomembno sporočilo. Abraham je dobil sporočilo o izpolnitvi Božje obljube glede sina, Lot pa je bil posvarjen pred neizogibnim uničenjem Sodome in Gomore. (1. Mojzesova 18:1–10; 19:1–3, 15–17)

Če boste prebrali zgoraj navedene svetopisemske stavke, boste opazili, da sta tako Abraham kot Lot izkazala prijaznost neznanim popotnikom. Seveda je bilo v biblijskih časih izkazovanje gostoljubnosti popotnikom in mimoidočim – pa naj je šlo za prijatelje, sorodnike ali tujce – stvar navade in dolžnosti. Pravzaprav je Mojzesova postava od Izraelcev zahtevala, da v svoji deželi poskrbijo za potrebe Neizraelcev. (5. Mojzesova 10:17–19) Toda očitno je, da sta Abraham in Lot naredila več, kot je bilo kasneje predpisano z zakonom. Nadvse sta se potrudila, da bi tujcem izkazala prijaznost, in za to sta bila blagoslovljena.

Prijaznost, ki jo je izkazal Abraham, ni prinesla blagoslovov le njemu, tako da je dobil sina, ampak tudi nam. Kako pa? Abraham in njegov sin Izak sta imela pomembno vlogo pri izpolnjevanju Božjega namena. Postala sta ključni osebi v rodovni liniji, ki je vodila do Mesija, Jezusa. In njuno zvesto ravnanje je predslika tega, kako bo Bog rešitev človeštva omogočil na temelju svoje ljubezni in nezaslužene dobrotljivosti. (1. Mojzesova 22:1–18; Matej 1:1, 2; Janez 3:16)