Požrtvovalno služiti Jehovu
»Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (MATEJ 16:24, EI)
1. Kako je Jezus povedal učencem za svojo neizbežno smrt?
JEZUS Kristus je pod zasneženim Hermonom. Nastopil je pomemben mejnik v njegovem življenju. Pred seboj ima le še slabo leto življenja. Zaveda se tega, učenci pa ne. Prišel je čas, da tudi oni zvejo to. Jezus je sicer že namignil na svojo neizbežno smrt, tokrat pa jim to prvič pove naravnost (Matevž 9:15; 12:40). Matej pripoveduje: »Od tedaj je začel Jezus razodevati svojim učencem, da mora iti v Jeruzalem in veliko trpeti od starešin in velikih duhovnikov in pismoukov, da mora biti umorjen in tretji dan vstati od mrtvih.« (Matej 16:21, Jere, Pečjak, Snoj; Marko 8:31, 32)
2. Kako se je na Jezusove besede o njegovem prihodnjem trpljenju odzval Peter in kako je odgovoril Jezus?
2 Jezusu so bili dnevi že šteti. Petra je ob tej na pogled strašni misli spreletel srh. Ni si mogel zamisliti, da bo Mesija res umorjen. Zato si je drznil ošteti svojega Gospoda. Hotel je najboljše in se burno zavzel: »Bognedaj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« Jezus je nemudoma odločno, kakor da bi strl glavo strupene kače, zavrnil Petrovo neumestno prijaznost. »Poberi se od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš po božje, ampak po človeško!« (Matej 16:22, 23, EI)
3. a) Kako je Peter nehote postal Satanov pomočnik? b) Zakaj je bil Peter ovira na poti požrtvovalnosti?
3 Peter je nehote postal Satanov pomočnik. Jezus ga je zavrnil prav tako odločno kakor Satana v pustinji, ko ga je skušal z lagodnim življenjem in kraljevanjem brez trpljenja (Matevž 4:1-10). Peter je Jezusu predlagal, naj bo prizanesljiv s seboj. Jezus pa je vedel, da očetova volja ni takšna. Živeti mora požrtvovalno, ne pa si prizanašati (Matevž 20:28). Peter je bil na tej poti spotika in njegovo iskreno sočutje past.a Jezus je dobro vedel, da bi ga vsaka želja po lagodnem življenju zapeljala v smrtonosno satansko past in bi tako izgubil Božjo milost.
4. Zakaj lagodno življenje ni bilo za Jezusa in njegove sledilce?
4 Peter je zato moral spremeniti svoje razmišljanje. Njegove besede Jezusu niso odsevale Božje, temveč človeško miselnost. Prizanesljivo, udobno, lahkotno življenje brez trpljenja ni bilo za Jezusa, pa niti za njegove sledilce, saj je Jezus zatem dejal Petru in ostalim učencem: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ [po NW: mučilni kol] ter hodi za menoj.« (Matej 16:24, EI)
5. a) V čem je izziv krščanskega življenja? b) Na katere tri stvari mora biti pripravljen kristjan?
5 Jezus je vedno znova poudarjal to osrednjo temo: živeti krščansko. Da bi kristjani bili Jezusovi sledilci, morajo, kakor njihov Voditelj, služiti Jehovu požrtvovalno (Matevž 10:37-39). Zato je Jezus naštel tri reči, ki jih mora biti kristjan pripravljen delati: 1. odpovedati se sebi, 2. vzeti nase svoj mučilni kol in 3. hoditi za njim.
»Če hoče kdo priti za menoj«
6. a) Kako se človek odpove sebi? b) Komu moramo ugajati bolj kot sebi?
6 Kaj pomeni odpovedati se sebi? To, da se človek povsem odreče sebe, zase nekako umre. Osnovni pomem grške besede, prevedene z »odpovedati se«, je »odreči se«, »zatajevati se«. Sprejeti krščansko življenje torej pomeni voljno se odreči lastnim ciljem, udobju, željam, sreči, užitkom. Pri tem človek pravzaprav za zmeraj izroči vse svoje življenje Bogu Jehovu. Odpovedati se sebi pomeni več od tega, da se kdaj pa kdaj odrečemo kakšnemu užitku. To pomeni, da moramo lastništvo sebe prepustiti Jehovu (1. Korinčanom 6:19, 20). Človek, ki se je odpovedal sebi, živi, da bi ugajal Bogu in ne sebi (Rimljanom 14:8; 15:3). To pomeni, da se vsak trenutek življenja odreka svojim željam ter ugaja Jehovu.
7. Kaj je kristjanov mučilni kol in kako ga nosi?
7 Vzeti nase svoj mučilni kol je torej resna zadeva. Nošenje mučilnega kola je težavno in predstavlja smrt. Kristjan je pripravljen zaradi tega, ker je Kristusov sledilec, prenašati sramotenje, mučenje in celo smrt, če je to potrebno. Jezus je dejal: »Kdor ne vzame nase križa svojega in ne gre za menoj, ni mene vreden.« (Matevž 10:38) Vsi trpeči ne nosijo mučilnega kola. Hudobne zadeva veliko ,bolečin‘, vendar ne mučilni kol (Psalm 32:10). Krščansko življenje pa je nošenje mučilnega kola: žrtve službe Jehovu.
8. Kakšen življenjski zgled je Jezus zapustil sledilcem?
8 Zadnja zahteva, ki jo je navedel Jezus, pravi, naj hodimo za njim. Jezus ne zahteva le, da sprejmemo njegov nauk in vanj verjamemo, marveč da ga v življenju venomer posnemamo. Katere glavne značilnosti opazimo v njegovem življenjskem zgledu? Ko je dal sledilcem zadnje naročilo, je rekel: »Pojdite torej in pridobivajte mi . . . učence . . . učeč jih, naj izpolnjujejo vse, karkoli sem vam zapovedal.« (Matevž 28:19, 20) Jezus je oznanjeval dobro vest o Kraljestvu in poučeval o njem. Tako so ravnali tudi njegovi prvi učenci in vsa zgodnja krščanska občina. Delali so z veliko vnemo, poleg tega pa niso bili del sveta; zato jih je svet sovražil ter jim nasprotoval. Tako je bil njihov mučilni kol še težji (Janez 15:19, 20; Dejanja apostolov 8:4).
9. Kako je Jezus ravnal z drugimi?
9 V Jezusovem življenju izstopa še njegovo zgledno ravnanje z ljudmi. Bil je prijazen, »krotek in iz srca ponižen«. Ljudi, ki so ga poslušali, je osvežil in spodbudil (Matevž 11:29). Ni jih nadiral, da ga morajo posnemati, niti jim ni nakladal mnogih pravil, kako morajo to delati; ni skušal v njih zbuditi občutka krivde in jih s tem prisiliti, da bi postali njegovi učenci. Čeprav so se ti učenci v življenju razdajali, so izžarevali pristno veselje. Čisto drugače od tistih, ki jih označuje za te ,zadnje dni‘ tako značilen užitkarski duh (2. Timoteju 3:1-4).
Postati in ostati požrtvovalen kakor Jezus
10. a) Kako se je Kristus po Listu Filipljanom 2:5-8 odpovedal sebi? b) Kako moramo razmišljati, če smo Kristusovi sledilci?
10 Jezus je bil zgleden v samoodpovedovanju. Vzel je nase svoj mučilni kol in ga nosil, ko je spolnjeval Očetovo voljo. Pavel je pisal kristjanom v Filipe: »To mišljenje bodi v vas, ki je bilo v Kristusu Jezusu: kateri, ko je bil v podobi Božji, ni štel za rop biti enak Bogu, temuč samega sebe je izpraznil in je nase vzel podobo hlapca in postal enak človeku; in po zunanjosti spoznan za človeka, se je ponižal in je bil pokoren do smrti, smrti pa na križu.« (Filipljanom 2:5-8) Kdo bi se lahko popolneje odpovedal sebi? Če pripadaš Kristusu Jezusu in si njegov sledilec, moraš razmišljati enako.
11. Za čigavo voljo živi požrtvovalen človek?
11 Drug apostol, Peter, govori kristjanom, da se moramo, kot dobro pripravljeni vojaki oborožiti z istim duhom, ki ga je imel Kristus, ker je trpel in umrl za nas. Takole je napisal: »Ker je torej Kristus trpel v telesu, se tudi vi oborožite s prav to mislijo; kdor je namreč v telesu trpel, je nehal grešiti, da ostali čas, dokler je v telesu, ne živi več človeškemu poželenju, ampak volji božji.« (1. Petrov 3:18; 4:1, 2, JPS) Jezusovo požrtvovalno življenje kaže, koliko mu je pomenila Božja volja. V vdanosti je bil iskren, očetova volja mu je vedno pomenila več od lastne; zaradi tega je bil pripravljen sramotno umreti (Matevž 6:10; Lukež 22:42).
12. Ali se je Jezus izmikal požrtvovalnemu življenju? Pojasni.
12 Čeprav je bilo požrtvovalno življenje za Jezusa težavno in tvegano, se ni izmikal. Rad se je podvrgel Božji volji. Spolnjevanje Očetove volje je bilo zanj kakor hrana. Prinašalo mu je resnično zadovoljstvo, kakor je zadovoljen človek po dobrem kosilu (Matevž 4:4; Janez 4:34). Če bi rad imel zares izpolnjeno življenje, potem ne moreš napraviti ničesar boljšega, ko da posnemaš Jezusa in razmišljaš kakor on.
13. Kako nas ljubezen žene k požrtvovalnosti?
13 Kaj pravzaprav žene človeka k požrtvovalnosti? Ljubezen. Jezus je rekel: » ,Ljubi Gospoda, Boga svojega, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje.‘ Ta je prva in največja zapoved. Druga pa je tej podobna: ,Ljubi bližnjega svojega kakor samega sebe.‘ « (Matevž 22:37-39) Ni mogoče, da bi bil kristjan sebičen in obenem ubogal ti zapovedi. Njegovo srečo in želje mora krojiti najprej in predvsem ljubezen do Jehova, potem pa še ljubezen do bližnjega. Tako je živel Jezus in takšen način življenja pričakuje tudi od svojih sledilcev.
14. a) Kateri odgovornosti pojasnjuje Pismo Hebrejcem 13:15, 16? b) Kaj nas spodbuja h gorečemu oznanjevanju dobre vesti?
14 Apostol Pavel je razumel ta zakon ljubezni. Napisal je: »Po njem torej Bogu neprenehoma prinašajmo na oltar hvalno daritev, sad ustnic, ki slavijo njegovo ime. Ne pozabite pa na dobrodelnost in miloščino, zakaj take daritve so Bogu všeč.« (Hebrejcem 13:15, 16, EI) Kristjani ne prinašamo Jehovu živalskih ali podobnih žrtev, zato ne potrebujemo duhovnikov, ki bi v stvarnem templju opravljali službo pri našem čaščenju. Svoje žrtve hvale prinašamo po Jezusu Kristusu. Ljubezen do Boga dokazujemo predvsem z žrtvijo hvale, javnim razglašanjem njegovega imena. H gorečemu oznanjevanju dobre vesti nas spodbuja zlasti nesebična ljubezen. Zaradi te lastnosti vedno radi prinašamo Bogu sad svojih ustnic. Tako kažemo ljubezen tudi do bližnjih.
Požrtvovalnost prinaša bogate blagoslove
15. S katerimi vprašanji lahko preiščemo svojo požrtvovalnost?
15 Postojmo za trenutek in premislimo o tehle vprašanjih: Ali je moj zdajšnji način življenja požrtvovalen? Ali moji cilji kažejo, da si prizadevam za takšnim življenjem? Ali z zgledom duhovno koristim svoji družini? (Primerjaj 1. Timoteju 5:8.) Kaj pa sirote in vdove? Ali sem požrtvovalen do njih (Jakob 1:27)? Ali bi lahko za javno žrtev hvale porabil več časa? Bi se lahko prizadeval za pionirsko, betelsko ali misijonarsko službo? Ali bi se lahko preselil tja, kjer so oznanjevalci Kraljestva potrebnejši?
16. Kako nam iznajdljivost pomaga živeti požrtvovalno?
16 Včasih potrebujemo za to, da bi z vsemi močmi požrtvovalno služili Jehovu, le malo iznajdljivosti. Za zgled: Janet, redna pionirka iz Ekvadorja, je delala polni delovni čas. Ob tem pa ni dolgo zmogla z veseljem dosegati zahtevanega števila ur za redno pioniranje. Zato se je odločila, da bo težavo predočila delodajalcu in zaprosila za krajši delovni čas. Ker delodajalec ni ugodil njeni prošnji, je naslednjič prišla z Mario, ki je iskala delno zaposlitev, da bi lahko bila redna pionirka. Ponudili sta se, da delata vsaka pol dneva. Delodajalec se je strinjal. Zdaj sta obe sestri redni pionirki. Tudi Kaffa, ki je delala v istem podjetju, je bila izčrpana, ker je delala polni delovni čas in obenem pionirala. Ko je videla sijajno rešitev omenjenih sester, je vzela s seboj Magali in delodajalcu predlagala isto. Privolil je. Tako zdaj namesto dveh sester, ki sta že razmišljali, da bi opustili polnočasno službo, pionirajo kar štiri! Iznajdljivost in pobuda se splačata.
17.–21. Kako je nek poročen par prevrednotil svoj življenjski smoter; kakšen je bil izid?
17 Oglejmo si še požrtvovalnost Evonne v preteklih desetih letih. Maja 1991 je takole pisala družbi Watch Tower:
18 »Oktobra 1982 sem si z družino ogledala brooklynski betel. Zaželela sem si, da bi delala v njem. Ko sem brala prošnjo, sem v njej našla vznemirljivo vprašanje: »Koliko si v zadnjih šestih mesecih povprečno oznanjeval? Če manj kot deset ur, navedi razlog.« Nisem se mogla opravičiti, zato sem si zastavila cilj in sem ga pet mesecev dosegala.
19 Lahko bi sicer našla kak izgovor in ne bi pionirala, toda ob branju Letopisa Jehovovih prič 1983 sem se prepričala, da so drugi pionirji premagali še večje ovire, kot bi jih morala jaz. Zato sem 1. aprila 1983 pustila svojo dobro plačano službo in postala pomožna pionirka. Prvega septembra 1983 sem šla med redne pionirje.
20 Pozneje, aprila 1985, sem se poročila s prijetnim pomočnikom. Na kongresu čez tri leta me je mož med predavanjem o pioniranju vprašal: ,Ali misliš, da res ne bi mogel prvega septembra začeti pionirati?‘ Tako me je dve leti spremljal v tem delu.
21 Mož se je prijavil tudi za gradbena dela v brooklynskem betelu; tam je delal dva tedna, potem pa se je prijavil še v Mednarodni program. Tako sva maja 1989 potovala v Nigerijo in tam en mesec pomagala pri gradnji podružnice. Jutri potujeva v Nemčijo, tam si bova uredila vizum za Poljsko. Veseliva se, da bova imela delež pri tem zgodovinskem gradbenem projektu in da sva lahko v tej novi vrsti polnočasne službe.«
22. a) Kako lahko, kakor Peter, nevede postanemo spotika? b) Od česa je odvisno požrtvovalno služenje Jehovu?
22 Ali bi lahko, če sam ne moreš pionirati, spodbudil tiste, ki so v polnočasni službi, naj vztrajajo v tej prednosti, in jim pri tem pomagal? Ali pa boš »dobronameren« sorodnik oziroma prijatelj ter kakor Peter predlagal polnočasnemu služabniku, naj si malo oddahne in si prizanese, s tem pa postal zanj spotika? Če je pionir hudo bolan ali zanemarja krščanske obveznosti, bo morda res moral za nekaj časa prekiniti s polnočasno službo. Požrtvovalno služenje Jehovu ni odvisno od tega, kdo smo, morda pionirji, betelski delavci ali kaj drugega. Odvisno je od tega, kakšni ljudje smo: kako razmišljamo, kaj delamo, kako ravnamo z drugimi in kako živimo.
23. a) Kako se lahko veselimo tega, da smo Božji sodelavci? b) Kaj zagotavlja List Hebrejcem 6:10-12?
23 Če smo požrtvovalni, se bomo veselili, da smo Božji sodelavci (1. Korinčanom 3:9). Zadovoljni bomo, ker bomo vedeli, da razveseljujemo Jehovovo srce (Pregovori 27:11). On pa zagotavlja, da nas ne bo pozabil ali zapustil, če mu bomo ostali zvesti (Hebrejcem 6:10-12).
[Podčrtne opombe]
a V grščini je »spotika« (σκάνδαλον, skándalon) prvotno pomenila »zagozdo v pasti (ker se sproži!)«. (Dokler, Grško-slovenski slovar)
Kaj meniš?
◻ Kako je Peter nevede postal spotika na poti požrtvovalnosti?
◻ Kaj pomeni odpovedati se sebi?
◻ Kako kristjan nosi svoj mučilni kol?
◻ Kako postanemo in ostanemo požrtvovalni?
◻ Kaj žene požrtvovalnost?
[Slika na strani 10]
Ali si se voljan odpovedati sebi, vzeti nase svoj mučilni kol in hoditi za Jezusom?