Ne reci samo: ”Ogrejte se in nasitite!“

»(Če) kdo izmed vas reče (potrebnim bratom): ‚Pojdita v miru, pogrejta se in se nasitita‘ — pa jima ne daste, kar je potrebno za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del: sama zase je mrtva.« (JAKOB 2:15—17, EI)

 1. Kako je neki brat v Nigeriji prišel v stisko?

DOMNEVA SE, da se je Lebechi Okwaraocha rodil pred letom 1880; tako je sedaj star dobrih sto let. Od svojih nigerijskih staršev je podedoval »juju« (amulet pri zahodno afriških plemenih), ki ga je častil. Ko je imel že več kot 80 let, je pričel z Jehovinimi pričami preučevati Biblijo. Pričel je živeti po naučenem in se krstil. Tako je že skoraj 30 let Jehovina priča. Pred kratkim so njega in njegovo 72-letno ženo, ki je evangeličanka, po močnem deževju obiskali skupščinski starešine. Oba sta bila obupana — tla njune s slamo krite kolibe so bila pod vodo, in nista imela sorodnikov, ki bi jima dali prenočišče ali jima pomagali popraviti dom. Kaj bi ti storil, če bi bil tam? Preden ugotovimo, kaj se je zgodilo, preglejmo nekaj biblijskih nasvetov.

 2. Zakaj smo zainteresirani za »dobra dela«?

² Jezus Kristus »je dal sebe za nas, da bi nas... zase očistil kot izvoljeno ljudstvo, vneto za dobra dela«. (Titu 2:14, JP) V središču teh dobrih del je oznanjevanje Kraljestva, ki rešuje življenja. (Marko 13:10; Razodetje 7:9, 10) Seveda pa krščanska »dobra dela« vključujejo več kot le življenjsko važno oznanjevanje, ker je Jezusov polbrat Jakob pojasnil: »Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je: oskrbovati sirote in vdove v njihovi stiski in se ohraniti neomadeževanega od sveta.« /JP/ (Jakob 1:27)

3., 4. Kaj se lahko iz Prvega pisma Timoteju, 3. do 5. poglavje naučimo o »dobrih delih«, in h kakšnim vprašanjem to vodi?

³ Skupščine v prvem stoletju so delale obe vrsti »dobrih del«. V Prvem pismu Timoteju, 3. poglavje je napisal apostol Pavel, zatem ko je naštel lastnosti starešin in pomočnikov, da je »skupščina živega Boga stolp in podstavek resnice«. (1 Timoteju 3:1—15) Pokazal je, da so kristjani ‚rešili tako sebe in nje, ki so jih poslušali‘, če so se trdno držali resnice. (1 Timoteju 4:16) Nato je Pavel razpravljal o ‚dobrem delu‘, o gmotni pomoči vernim vdovam, ki so bile potrebne pomoči. (1 Timoteju 5:3—5)

⁴ Torej naj bi poleg oznanjevanja dobre vesti posvetili pozornost takšnim »dobrim delom«, kot je ‚skrb za sirote in vdove v njih stiski‘. Kaj lahko v tem pogledu storijo starešine in pomočniki, ki »prevzemajo vodstvo«? (Hebrejcem 13:17, NS) Kako jim lahko mi ostali pri tem pomagamo? Kaj lahko storimo mi osebno, da bi delali tovrstna »dobra dela«?

Starešine, ki prevzemajo vodstvo

 5. Kaj je naredil Pavel, ko se je pojavila posebna potreba, in kakšne sodobne vzporednice poznamo?

⁵ Ko se je v Judeji pokazala posebna potreba, je Pavel kot starešina prevzel vodstvo pri urejanju pomoči. Takšno vodstvo je odpravilo tudi najmanjšo zadrego; vse se je lahko nepristransko razdelilo, pač po potrebah. (1 Korinčanom 16:1—3; Apostolska dela 6:1, 2) Tudi danes starešine prevzemajo vodstvo, ko je pomoč potrebna ob poplavah, zemeljskih plazovih, deževju, tornadih ali potresih, in s tem ‚pokažejo, da se osebno zanimajo za druge‘. (Filipljanom 2:3, 4, NS)

 6. Kako so ravnali starešine ob katastrofi v Kaliforniji?

⁶ V časopisu Prebudi se! od 8. oktobra 1986. (angl. izdaja) se poroča o primeru, kakšno je krščanstvo na delu. Ko je v Kaliforniji (ZDA) počil jez in je prišlo do poplav, so starešine takoj ukrepali. Ti duhovni pastirji so se hitro prepričali, ali kdo od članov njihove črede manjka, kdo potrebuje zdravniško pomoč, hrano ali prenočišče. Starešine so svoje delovanje usklajevali z uradom središča Jehovinih prič. Osnovali so odbor za pomoč, in priče, ki so prišle pomagat, so bile razdeljene v ekipe, ki so čistile in popravljale poškodovane hiše. Starešine so nadzirali tudi nakup in razdeljevanje potrebščin. To ponazori, da lahko v primeru takšnih posebnih potreb ‚vsak izmed učencev po svojih močeh pošlje podporo‘ ali nekaj naredi, toda bilo bi modro, da se prej posvetuje s krajevnimi nadzorniki in od njih dobi navodila. (Primerjaj Apostolska dela 11:27—30.)

 7. Na katere bolj vsakdanje potrebe bi se morali prav tako odzvati?

⁷ Čeprav lahko ti, (če si starešina ali ne) občasno morda pomagaš v času največje potrebe po nesreči, pa obstojajo tudi običajne potrebe, ki so lahko prav tako važne — namreč tiste v tvoji skupščini. Ker te potrebe ne zbujajo tolikšne pozornosti kot velika katastrofa, se zlahka zgodi, da se jih prezre ali pa se jim posveča premalo pozornosti. Toda v Jakobu 2:15—17 so omenjene prav krajevne potrebe. Da, v tvoji skupščni se ti ponuja največja priložnost za to, da pokažeš ali ‚ima tvoja vera dela ali pa je mrtva‘.

 8. Kako lahko starešine modro skrbijo za potrebe v skupščini?

⁸ Starešine morajo »modro in razumno« prevzeti vodstvo. (Jakob 3:13) Z modrostjo lahko čredo varujejo pred goljufi, ki hodijo od brata do brata (ali od skupščine do skupščine), in si sposojajo denar ali pripovedujejo ganljive zgodbe, da bi dobili »pomoč«. Modri nadzorniki niso naklonjeni lenuhom, ker se biblijsko pravilo glasi: »Če kdo noče delati, naj tudi ne je.« (2 Tesaloničanom 3:10—15) Kljub temu ne želijo zapreti ‚vrat svojih občutkov naklonjenosti‘, niti ne želijo k temu navesti bratov. (1 Janezov 3:17) Modri morajo biti tudi zato, ker Biblija ne posreduje pravil o skrbi za potrebne in prizadete. Razmere se razlikujejo od časa do časa in iz kraja v kraj.

 9. a) Kako je bilo za krščanske vdove, ki so zaslužile podporo poskrbljeno v prvem stoletju? b) Kakšno obliko pomoči lahko danes uživajo potrebne osebe?

⁹ V 1 Timoteju 5:3—10 Pavel na primer opisuje vdove, ki so bile vredne pomoči, ker so »osirotele«. V prvi vrsti so jim bili dolžni pomagati njihovi verni sorodniki; zanemarjanje te dolžnosti bi lahko škodovalo njihovemu odnosu z Bogom. Če pa že katera vdova, ki je bila v potrebi in je zaslužila podporo, ni bila na ta način oskrbljena, so imeli starešine priložnost, da v določeni meri gmotno pomagajo preko skupščine. Tudi v našem času so nekatere skupščine pomagale posebej potrebnim v svojih vrstah. Vsekakor danes večina dežel s pomočjo socialnih programov poskrbi za ostarele, slabotne in tiste, ki želijo delati, pa ne morejo dobiti službe. Krščanski starešine lahko pomagajo tudi v drugam pogledu. Včasih je kdo, ki zares potrebuje pomoč in bi jo tudi dobil od socialnega, pa zaradi plašnosti ne prosi za njo ali sploh ne ve, kaj je treba storiti, da bi jo dobil, tako lahko starešine na uradih poizvedo za njih ali pa govorijo z drugimi Jehovinimi pričami, ki imajo izkušnje v takih zadevah. Ti lahko nato poskrbijo za to, da sposobni bratje ali sestre pomagajo potrebnim, da dobijo potrebno socialno pomoč. (Rimljanom 13:1, 4)

Organizirati smotrno pomoč

10. Čemu bi morali starešine, ko skrbe za čredo, posvetiti pozornost?

¹⁰ Budni nadzorniki imajo pogosto odločilno vlogo, ko gre za to, da ljubeči bratje in sestre pomagajo prizadetim in potrebnim. Medtem ko čuvajo vse člane črede, naj bi starešine pazili na duhovne in telesne potrebe vseh. Razumljivo je, da se starešine predvsem posvečajo »molitvi in službi besede«. (Apostolska dela 6:4) Zato se trudijo, da so člani črede, ki so priklenjeni na posteljo ali ležijo v bolnišnici, duhovno nahranjeni. Starešinstvo lahko na sestankih posname (na kasete) gradivo za tiste, ki ne morejo obiskovati sestankov. Starešine in sluge pomočniki, ki so se menjavali pni prinašanju magnetofonskih posnetkov potrebnim, so ugotovili, da jim ti obiski omogočajo, da jim prinesejo še druge duhovne darove. (Rimljanom 1:11, 12) Istočasno lahko preverijo trenutne potrebe.

11. Ponazori, kako se lahko pomaga sestri, ki potrebuje pomoč.

¹¹ Morda opazijo, da bi kakšna invalidna ali ostarela sestra včasih lahko prišla v Kraljevsko dvorano ali kratek čas sodelovala v službi oznanjevanja, če bi ji sestra pomagala pri umivanju in oblačenju. (Primerjaj Psalm 23:1, 2, 5.) Starešine bi lahko določile enega izmed sebe, da bo za to poskrbel. Podobno lahko vprašajo skupščino, kdo je pripravljen spremljati takšno osebo, ki je potrebna pomoči ali jo voziti. Če se o tem pogovorijo in naredijo načrt, potem se da za takšne stvari bolj redno skrbeti.

12. Kako lahko drugi sodelujejo z nadzorniki, ko je treba pomagati bolnim ali ostarelim?

¹² Starešine lahko opazijo še druge zadeve, kjer se lahko ljubeče pomaga. Morda kakšna ostarela ali bolna sestra svojega gospodinjstva ne more več sama voditi tako kot prej. Ali bi ji lahko pri tom pomagal kakšen pomočnik in tudi drugi? Če ji pokosijo travo ali obrežejo živo mejo, se bo morda počutila bolje, ker hiša ne bo več vzrok za spotikanje. Je treba opleti ali zaliti vrt? Ali bi se lahko katera od sester, ki gre nakupovat, spotoma oglasila pri njej, in tudi njej kupila potrebne stvari? Misli na to, da so se apostoli zanimali za takšne praktične ukrepe in so v skupščini organizirali sposobne ljudi, da so nudili pomoč. (Apostolska dela 6:1—6)

13. Kakšen je bil posledek pomoči starešin prej omenjenemu nigerijskemu bratu?

¹³ Takšno krščansko skrb so pokazali na začetku omenjeni starešine, ko so na pastirskem obisku videli nesrečno stanje Lebechi Okwaraocha in njegove žene. Starešinstvo se je takoj lotilo stvari in skupščini so sporočili, kaj nameravajo — postaviti novo hišo. Več bratov in sester je darovalo material in z veseljem so sodelovali pri gradnji. V enem tednu so napravili varno hišico s pločevinasto streho. V poročilu iz Nigerije je rečeno:

»Vaščani so bili presenečeni in so spontano prinašali hrano in pijačo za brate in sestre, ki so marljivo delali dolge ure, da bi končali z delom pred naslednjim nalivom. Mnogi vaščani pa so se pritoževali nad drugimi verskimi skupnostmi, ki po njihovem mnenju ljudi samo izkoriščajo, namesto da bi pomagali siromašnim. Dogodek je postal tema pogovora na vasi. Sedaj so tam prebivalci zelo sprejemljivi in vpeljalo se je veliko biblijskih študijev.«

Tvoj delež v »dobrih delih«

14. Kakšno stališče bi morali imeti do »dobrih del« za naše brate?

¹⁴ Seveda se lahko pogosto osebno in neposredno odzovemo na potrebe ostarelih, invalidnih, nepokretnih ali kako drugače potrebnih oseb okrog nas. Zakaj ne bi po krščansko poskušali pomagati, če vidimo možnost za to? (Apostolska dela 9:36—39) K temu nas spodbuja predvsem krščanska ljubezen, ne drugo. Prva stvar, ki nas spodbudi k pomaganju je iskreno zanimanje in sočutje. Seveda nihče izmed nas ne more prestaviti časa ostarelih nazaj in bolnih ozdraviti s čudežem ali uravnavati gospodarski položaj vseh v skupščini. Toda, odločno bi se morali zanimati in skrbeti za druge in biti radodarni. Če je tako, in ustrezno temu ravnamo, se bo med nami in med tistim, ki mu pomagamo, utrdila vez ljubezni. Tako je bilo s Pavlom in Onezimom, ki je bil razmeroma malo časa kristjan in je ‚služil Pavlu, ki je bil vklenjen v verigah‘. (Filemonu 10—13; Kološanom 3:12—14; 4:10, 11)

15. Kako lahko pomagamo takšnim, ki so res v potrebi?

¹⁵ Včasih lahko nekomu v gmotni stiski pomagamo z darilom, ki ga lahko pošljemo anonimno ali osebno izročimo. Je kakšen brat izgubil delovno mesto in ni mogel dobiti drugega? Morda mora kakšna sestra poravnati nepredvidene račune za zdravnika; ali je doživela kakšno nesrečo ali pa je bila oropana? Podobne situacije se lahko pojavijo v naši sredini. Če damo »dar usmiljenja«, bo naš Oče, ki vidi na skrivnem, to videl in ugajalo mu bo. (Matej 6:1—4) Namesto denarja pa lahko, podobno kakor Job, damo siromašnim obleke, vdovam ali družinam brez očeta pa hrano ali že pripravljene jedi. (Job 6:14; 29:12—16; 31:16—22)

16. Na kakšen praktičen način se lahko včasih komu pomaga? Ponazori!

¹⁶ Koristne pa so lahko tudi tvoje izkušnje ali tvoje zveze. Brata W. je nek drugi brat prosil za posojilo. Brat W. je prijazno vprašal: ‚Zakaj misliš, da imam na voljo denar za posojanje?‘ Odgovor se je glasil: »Ker znaš s svojim denarjem bolje ravnati.« Brat W., ki je potrebnim pogosto posodil denar, se je pokazal razsoden in predlagal naslednje: ‚Verjetno ti je potrebno pomagati, da se naučiš pravilno ravnati z denarjem, in rad ti bom pri tem pomagal, če želiš.‘ Takšno pomoč cenijo predvsem bratje, ki morajo svoj način življenja prilagoditi novim okoliščinam ali so pripravljeni marljivo opravljati manj cenjeno delo. Če pa je posojilo dejansko potrebno, se seveda priporoča, da se vse pisno uredi in podpiše, da se pozneje ne bi pojavili kakšni problemi. Mnogi bratje, ki si neradi sposojajo denar, bodo zelo cenili osebno pomoč v obliki nasveta ali izmenjave izkušenj. (Rimljanom 13:8) To potrjuje naslednji Emmanuelov doživljaj iz Zahodne Afrike:

Čeprav je bil Emmanuel izučen brivec, je imel premalo strank in je bil potrt, ker si ni mogel zaslužiti za življenje. Nato ga je pozoren starešina iz skupščine vprašal, ali bi bil pripravljen prijeti za kakšno drugo delo. Pristal je, ker ga ni oviral poklicni ponos. Starešina je govoril z znanci in našel Emmanuelu delo bolničarja v bolnišnici. Na tem delovnem mestu se je izkazal, in je lahko pomagal še drugim v skupščini.

17. Kako bi lahko pomagal bratu ali sestri, ki je v bolnišnici? (Psalm 41:1—3)

¹⁷ Kadar je sokristjan v bolnišnici ali v sanatoriju, se nam nudijo posebne priložnosti za pomoč. Tudi pri tem je glavno iskreno zanimanje in skrb. To lahko pokažeš tako, da si pripravljen bolniku brati izgrajevalno krščansko literaturo ali povedati spodbudne doživljaje. Ali pa lahko pomagaš tudi glede fizičnih potreb? Zdravstvene ustanove so marsikje tako preobremenjene, da bolnika nimajo časa umiti ali nahraniti, razen če to stori kakšen obiskovalec. Če se torej zdravniki strinjajo, lahko bolniku prinašaš hranljive jedi ali mu pomagaš pri umivanju las in kopanju. Verjetno bi bil vesel toplega kopalnega plašča ali copat! (2 Timoteju 4:13) Ali pa bi lahko uredil kakšno zadevo, ki tega bolnika skrbi? Mogoče ga skrbi, kako bo dobil svojo plačo in plačal račune? Že z enostavnimi opravili mu lahko olajšaš njegovo skrb, na primer, pri njem doma lahko pogledaš za pošto, če so rože zalite ali gretje izključeno.

18. Kaj si se odločil storiti glede bratov, ki so v stiski?

¹⁸ Nedvomno lahko vsakdo ugotovi, kako bi se lahko poboljšal in kaj naredil, ne pa govoril: »Pogrejta se in nasitita!« (Jakob 2:16) Razmisli o tvojih bratih in sestrah v skupščini. Je kdo med njimi zares v gmotni stiski, je kdo bolan, invaliden ali priklenjen na posteljo? Kaj lahko ti storiš, da bi na praktičen način pomagal ljubljenim članom tvoje skupščine, za katero je Kristus umrl? Če boš tako razumel stvari, tedaj boš sposoben hitro pomagati, če nastopijo težave.

19. a) Zakaj je na tem področju uravnovešenost tako važna? b) Kaj je tisto najboljše, kar lahko storimo za druge, in zakaj je temu tako? (Psalm 72:4, 16)

¹⁹ Če se trudimo pomagati našim bratom, bomo dokazali, da naša vera ni mrtva. Prav ta vera nas spodbuja, da veliko delamo v službi oznanjevanja. Ohraniti moramo uravnovešeno razmerje med materialno pomočjo drugim in rednim sodelovanjem v krščanskem evangeliziranju. (Primerjaj Matej 15:3—9; 23:23.) Ta uravnovešenost odseva iz nasveta, ki ga je Jezus dal Marti in Mariji. Dejal je, da je pri primerjavi materialnih stvari in duhovne hrane, slednje »boljši del«, ki ne bo odvzet. (Luka 10:39—42) V sedanjem sestavu stvari je še vedno veliko bolnih in siromašnih. Mi jim lahko pomagamo, in bi jim tudi morali delati dobro. (Marko 14:7) Toda odličnejše in trajnejše dobro, ki ga lahko dajemo drugim, je to, da jih poučujemo o Božjem kraljestvu. Prav na to se je Jezus osredotočil. (Luka 4:16—19) Tako lahko siromašni, bolni in prizadeti dosežejo olajšanje. Kolikšna je vendar radost pomagati našim bratom in drugim, ki upajo v Boga in se »poprimejo resničnega življenja«. (1 Timoteju 6:17—19)

[Okvir na strani 16]

Skupščina je poskrbela zanju

Zakonca, ki sta se preselila v majhno skupščino na deželo, sta poslala naslednje poročilo, ki sili k razmišljanju:

‚Pred tremi leti sva z ženo prodala hišo in se preselila v oddaljeno skupščino, ki je potrebovala zrelo pomoč, ker je bilo tam nekaj problemov. Kmalu sem imel štiri odgovorne službene položaje. Ljubila sva brate in želela sva z njimi sodelovati. Čez nekaj mesecev se je izboljšal duh v skupščini in priselila sta se še dva izredna brata —starešini.

Zdravje moje žene se je poslabšalo, in zadnje leto je morala na težko operacijo. Tisti dan, ko je odšla v bolnišnico, sem jaz zbolel zaradi hepatitisa. Dva meseca pozneje sem bil odpuščen zaradi gospodarskih težav v tem področju. Porabila sva vse najine prihranke, bil sem brez dela, ko oba še nisva bila povsem zdrava. Bil sem potrt, ker se je približeval okrožni kongres, in dobil sem prednost sodelovati v programu. Razen tega sam imel tudi nalogo na pokrajinskem sestanku, ki naj bi bil čez dva tedna. Toda brez denarja nisem imel nobene možnosti, da bi prispel tja, da o skrbi za mojo družino sploh ne govorim. Neko jutro je šla moja žena na oznanjevanje, jaz pa sam sedel, da bi pretehtal najine razmere.

Ko sem gledal skozi okno, sem se vprašal, kje je moje zaupanje v Jehovo. Govoril sem svoji ženi, naj si ne dela skrbi, sedaj pa sem sam pričel dvomiti. Zatem sem v molitvi govoril Jehovi o moji »malovernosti« in ga prosil za pomoč. Ko sem nehal moliti, je brat potrkal na vrata. Hotel me je povabiti na skodelico kave. Pojasnil sem mu, da vabila raje ne bi sprejel, ker se moram pripraviti še za točko v programu na večernem sestanku. Toda bil je vztrajen in je rekel, da bo trajalo le nekaj minut. Šel sem. Čez pol ure sva se vrnila, in ko sem prišel iz avtomobila, sem se bolje počutil.

Ko sem stopil v hišo, je bila kuhinjska miza polna raznih živil. Menil sem, da jih je kupila žena. »Ampak, to sploh ni mogoče, saj nimava denarja.« Tedaj sem zagledal kuverto. Na prvi strani je pisalo naslednje:

»Od vajinih bratov in sester, ki vaju imajo zelo radi. Nič od tega ne dajta za prostovoljne prispevke. To smo že mi storili namesto vaju.«

Nisem mogel zadržati solz. Ko sem se spomnil moje ‚malovernosti‘, sem še bolj jokal. Nato se je vrnila žena. Pokazal sem ji živila in druga darila. Tudi ona je pričela jokati, enako tudi obe sestri, ki sta prišli z njo. Poskusila sva pojasniti, da ne moreva toliko vzeti, toda sestri sta nama rekli, da nihče ne ve, kaj je kdo dal. Sodelovala je vsa skupščina, in hoteli so to storiti, ker so se spominjali, kako sva jih učila: dajati drugim, nakar smo še bolj jokali!‘

Pozneje, ko je to poročilo napisal, je spet imel službo. Skupaj z ženo sodelujeta v pomožni pionirski službi.

[Okvir na strani 17]

Dokaz krščanske ljubezni

Skupščina Jehovinih prič ,na zahodu Združenih držav Amerike je imela priložnost pokazati krščansko ljubezen, kakršno priporoča Biblija. V njihovem področju so odprli državni center, v katerem skrbijo za težko invalidne bolnike z možgansko paralizo. Eden prvih, ki je prišel v ta center, je bil 25-letni Gary, ki ga doma niso mogli več negovati. Posledica bolezni je bila popolna ohromitev rok in nog, vplivala pa je tudi na govor.

Gary je bil sedem let krščena Jehovina priča. Ko je bil že v novem centru, je želel obiskovati sestanke v krajevni skupščini. Njegovi starši so stanovali blizu in so ga nekaj časa vozili v Kraljevsko dvorano. Toda, ker sta že ostarela, so pričeli pomagati drugi bratje v skupščini. Eden od bratov je imel poltovorni avtomobil. On, njegova žena in obe hčerki so se vsakokrat odpeljali od doma 45 minut pred začetkom sestanka, tako da so lahko gredoč šli po Garyja. Po sestanku so ga peljali nazaj v center, zato so večinoma prihajali domov precej pozno.

Toda med tem časom se je v centru nekaj dogajalo. Še drugi bolniki z možgansko paralizo so pokazali zanimanje za biblijsko resnico. Tako sta kmalu dve osebi sprejeli biblijski študij. Toda, kako bi lahko vse te vozili na sestanke? Še ena družina v skupščini je kupila poltovorni avto in podjetje, katerega lastniki so bile krajevne Jehovine priče, je dalo na razpolago še tretji avtomobil. Vsa ta prevozna sredstva nazadnje niso več zadostovala ali pa so bila neprimerna. Ali bi lahko skupščina storila še več?

Starešine so razpravljali o tej zadevi in nato predlagali, da kupijo poltovorni avtomobil, izključno za prevoz teh invalidov na sestanke in nazaj. Skupščina se je strinjala in radi so prispevali denar. Tudi Jehovine priče iz okolice, ki so slišale za to dejanje, so prispevale. Kupili so poltovorni avtomobil in ga predelali tako, da se v njega lahko zapelje z invalidskimi vozički.

Sedaj vsak mesec druga skupina za skupščiniski študij knjige prevzame dolžnost prevoza na sestanke in kongrese. Pet bolnikov iz centra za cerebralno ohromelost redno obiskuje sestanke, in štirje od teh so danes krščene Jehovine priče. Mnogi bratje in sestre, ki jim pomagajo, so srečni, da so jih spoznali in jih ljubijo. Na sestanku jim držijo pesmarice in iščejo biblijske stavke. Na pokrajinskih in okrožnih sestankih jim pomagajo in skrbijo za tiste, ki ne morejo več sami jesti. Tako so razvili odnos, ki osrečuje oboje. Kako pa je z Garyjem? Danes služi kot pomočnik v skupščini, ki je tako dokazala svojo ljubezen. (Apostolska dela 20:35)