Bodimo kakor Jezus ponižni in čuteči

 1. Zakaj se zbližamo z Jehovom, če posnemamo Jezusa?

OBIČAJNO radi posnemamo ljudi, ki jih občudujemo zaradi njihove osebnosti in ravnanja. Od vseh ljudi, ki so kdaj hodili po zemlji, ni nihče bolj vreden posnemanja kakor Jezus Kristus. Zakaj? Sam je nekoč dejal: »Kdor je videl mene, je videl tudi Očeta.« (Jan. 14:9) Jezus je tako zelo posnemal Očetovo osebnost, da je bilo za tiste, ki so videli njega, enako, kakor da bi videli Očeta. Če torej posnemamo Jezusa, se zbližujemo z Jehovom, najmogočnejšo osebnostjo v vsem vesolju. To je zares čudovita nagrada za vse tiste, ki posnemajo lastnosti in ravnanje Božjega Sina!

 2., 3. a) Zakaj nam je Jehova priskrbel poročilo, ki opisuje njegovega Sina, in kaj Jehova od nas pričakuje? b) O čem bomo razpravljali v tem in naslednjem članku?

² Kako pa bi lahko izvedeli, kakšen je Jezus? K sreči obstaja navdihnjeno poročilo, v katerem je Jezus opisan. Ta opis nam je priskrbel Jehova, najdemo pa ga v Krščanskih grških spisih. Priskrbel nam ga je zato, ker želi, da bi pobliže spoznali njegovega Sina in ga potem lahko posnemali. (Beri 1. Petrovo 2:21.) V Bibliji je zgled, ki ga je dal Jezus, primerjan s »stopinjami«. V bistvu nam Jehova govori, naj hodimo za Jezusom in pri tem stopamo po njegovih stopinjah. Seveda nam je Jezus zapustil popoln zgled, mi pa še zdaleč nismo popolni. Toda Jehova od nas ne pričakuje, da hodimo po Jezusovih stopinjah, ne da bi kdaj stopili mimo. Pričakuje pa, da kot nepopolni ljudje po svojih najboljših močeh posnemamo njegovega Sina.

³ Spoznajmo zdaj nekaj Jezusovih privlačnih lastnosti. V tem članku bomo razpravljali o njegovi ponižnosti in o tem, da je čuteč, v naslednjem pa bomo pod drobnogled vzeli njegov pogum in preudarnost. Glede vsake od teh lastnosti si bomo zastavili tri vprašanja in nanje dobili odgovor. Ta vprašanja so: Kaj pomeni imeti to lastnost? Kako jo je kazal Jezus? Kako ga lahko posnemamo?

 4. Kaj je ponižnost?

⁴ Kaj je ponižnost? V tem svetu, polnem ošabnosti, nekateri ljudje mislijo, da je ponižnost znak šibkosti oziroma pomanjkanja samozavesti. Pogosto pa je ravno nasprotno. Da je človek lahko ponižen, mora imeti notranjo moč in pogum. Ponižnost je opisana kot »nasprotje prevzetnosti oziroma arogance«. To, ali smo ponižni ali ne, se najprej vidi iz tega, kako razmišljamo o sebi. »Ponižni smo, če se zavedamo, kako zelo majhni smo v primerjavi z Bogom,« piše v nekem biblijskem slovarju. Če smo zares ponižni, se tudi nimamo za pomembnejše od drugih. (Rim. 12:3; Fil. 2:3) Nepopolnemu človeku ni lahko biti ponižen. Vendar pa si to lastnost lahko pridobimo, če premišljujemo o tem, kakšen je naš položaj v primerjavi z Božjim, in če hodimo po Jezusovih stopinjah.

 5., 6. a) Kdo je nadangel Mihael? b) Kako je Mihael pokazal, da je ponižen?

⁵ Kako je Jezus pokazal, da je ponižen? Božji Sin je ponižen že zelo dolgo – takšen je bil kot mogočno duhovno bitje v nebesih in tudi kasneje kot popoln človek na zemlji. Poglejmo si nekaj zgledov.

⁶ Njegov pogled. Biblijski pisec Juda je zapisal dogodek iz Jezusovega predčloveškega obstoja. (Beri Juda 9.) Jezus je kot nadangel Mihael »prišel v spor s Hudičem« in »se je [z njim] prerekal«. Jabolko spora je bilo »Mojzesovo truplo«. Kot vemo, je Jehova Mojzesa po njegovi smrti pokopal na neznanem kraju. (5. Mojz. 34:5, 6) Morda je Hudič hotel Mojzesove posmrtne ostanke uporabiti za krivo čaščenje. Kakršen koli je že bil njegov zli namen, se mu je Mihael pogumno postavil po robu. V nekem priročniku piše, da se grški besedni zvezi, prevedeni s »priti v spor« in »prerekati se«, »uporabljata tudi v povezavi s pravnimi spori« in nakazujeta na to, »da je Mihael ‚oporekal Hudičevi pravici‘, da bi vzel Mojzesovo truplo«. Toda glavni angel se je zavedal, da ni v njegovi pristojnosti izreči sodbo. Zadevo je raje prepustil vrhovnemu sodniku Jehovu. Mihael si torej tudi takrat, ko je bil izzvan, ni hotel vzeti več oblasti, kakor je je imel. Kako zelo je bil ponižen!

 7. Kako je Jezus s svojim govorjenjem in ravnanjem pokazal, da je ponižen?

⁷ Ko je Jezus deloval na zemlji, je bilo iz njegovega govorjenja in ravnanja razvidno, da je iskreno ponižen. Njegovo govorjenje. Nikoli si ni želel, da bi bila vsa pozornost usmerjena vanj. Ravno nasprotno, vso slavo je pripisoval svojemu Očetu. (Mar. 10:17, 18; Jan. 7:16) Do učencev ni bil nikoli pokroviteljski oziroma v njih ni vzbujal občutka manjvrednosti. Z njimi je ravnal dostojanstveno – pohvalil jih je za dobre lastnosti, ki jih je videl v njih, in jim jasno pokazal, da jim zaupa. (Luk. 22:31, 32; Jan. 1:47) Njegovo ravnanje. Jezus se je odločil, da bo živel skromno, da si torej ne bo dajal preveč opravka z gmotnimi rečmi. (Mat. 8:20) Rade volje je opravljal celo najnižja dela. (Jan. 13:3–15) To, da je ponižen, je odlično pokazal tudi s svojo poslušnostjo. (Beri Filipljanom 2:5–8.) V nasprotju z ošabnimi posamezniki, ki prezirajo ponižnost, je ponižno izpolnil to, kar je Bog od njega pričakoval, s tem da je »bil poslušen vse do smrti«. Ali ni očitno, da je bil Jezus, Sin človekov, »ponižnega srca«? (Mat. 11:29)

 8., 9. Kako lahko pokažemo, da smo ponižni?

⁸ Kako lahko posnemamo Jezusa v ponižnosti? Naš pogled. Ponižnost nas zadržuje pred tem, da bi prekoračili svoje pristojnosti. Če se zavedamo, da ni v naši pristojnosti, da bi sodili druge, jih za njihove napake ne bomo takoj kritizirali ali dvomili o njihovih nagibih. (Luk. 6:37; Jak. 4:12) Ponižnost nam tudi pomaga, da se ravnamo po nasvetu »ne bodi prepravičen« in da ne gledamo zviška na tiste, ki morda nimajo takšnih sposobnosti ali nalog v organizaciji kakor mi. (Prid. 7:16) Ponižni starešine se nimajo za višje od sočastilcev. Takšni pastirji gledajo »na druge kot na višje od sebe« in se vedejo kot majhni. (Fil. 2:3; Luk. 9:48)

⁹ Poglejmo si zgled Walterja Thorna, ki je leta 1894 začel služiti kot romar oziroma potujoči nadzornik. Potem ko je mnogo let opravljal to delo, so ga povabili na Kraljestveno farmo v severnem predelu zvezne države New York, kjer je nato pomagal pri vzreji kokoši. Rekel je: »Kadar koli si začnem domišljati, da sem pomemben, se tako rekoč postavim v kot in si rečem: ‚Ti majhen prahec! Le zaradi česa bi se lahko na veliko ponašal?‘« (Beri Izaija 40:12–15.) Bil je resnično ponižen človek!

10. Kako lahko z govorjenjem in ravnanjem pokažemo, da smo ponižni?

¹⁰ Naše govorjenje. Če smo zares ponižnega srca, se bo to videlo iz naših besed. (Luk. 6:45) V pogovorih z drugimi ne bomo na veliki zvon obešali svojih dosežkov in nalog v organizaciji. (Preg. 27:2) Raje se bomo osredinili na dobre lastnosti, sposobnosti in dosežke naših bratov in sester ter jih zanje pohvalili. (Preg. 15:23) Naše ravnanje. Ponižni kristjani se ne ženejo za ugled v svetu, ampak raje živijo preprosto. Da bi lahko kar najbolj služili Jehovu, jim ni težko opravljati del, na katera marsikdo v svetu gleda kot na nižja. (1. Tim. 6:6, 8) Ponižnost pokažemo predvsem s poslušnostjo. Če smo takšni, v občini lažje upoštevamo zapoved »ubogajte tiste, ki med vami vodijo,« in se ravnamo po napotkih Jehovove organizacije. (Heb. 13:17)

11. Pojasni, kaj pomeni biti čuteč.

¹¹ Kaj pomeni biti čuteč? Čutečega človeka »prežemajo nežna čustva, nanje se odziva in jih tudi izraža«. Ta lastnost je eden od obrazov ljubezni in je sorodna »nežnim čustvom«, kot sta sočutje in usmiljenje. Sveto pismo omenja »najglobljo sočutnost«, »najglobljo usmiljenost« in »srčno naklonjenost«. (Luk. 1:78; 2. Kor. 1:3; Fil. 1:8) Glede svetopisemskega poziva, da naj bi bili do drugih sočutni, v nekem biblijskem priročniku piše: »Ta poziv je več kot le spodbuda, da naj bi sočustvovali s tistimi, ki potrebujejo pomoč. To je poziv, da naj bi do takšnih ljudi čutili tolikšno skrb, da bi jim konkretno pomagali in tako njihovemu življenju dali nov zagon.« Človeka to, da je čuteč, spodbuja k dejanjem. Takšen posameznik z veseljem stori kaj, kar lahko drugim življenje spremeni na bolje.

12. Iz česa se vidi, da je Jezus kazal najglobljo sočutnost do drugih, in k čemu ga je gnalo to, da je bil čuteč?

¹² Kako je Jezus kazal, da je čuteč? Njegova nežna čustva in ravnanje. Jezus je do drugih kazal najglobljo sočutnost. Ko je videl, da njegova prijateljica Marija in tisti, ki so bili z njo, jokajo zaradi smrti njenega brata Lazarja, se je pred vsemi »razjokal«. (Beri Janez 11:32–35.) Nato pa je, verjetno iz velikega usmiljenja – kakršno je izkazal že nekoč prej, ko je obudil vdovinega sina – Lazarja obudil. (Luk. 7:11–15; Jan. 11:38–44) Zaradi tega Jezusovega dejanja, h kateremu ga je spodbudila nežna skrb, je Lazar lahko upal, da bo v prihodnosti živel v nebesih. Že pred tem se je Jezusu zasmilila velika množica ljudi, ki so prišli k njemu. Iz sočutja jih je »začel [. . .] učiti mnoge reči«. (Mar. 6:34) Vsem, ki so se pozitivno odzvali na njegov pouk, se je življenje resnično spremenilo! Ne spreglej tega, da je Jezusa to, da je bil čuteč, gnalo k temu, da je prevzel pobudo in pomagal drugim. (Mat. 15:32–38; 20:29–34; Mar. 1:40–42)

13. Iz česa se vidi, da je Jezus z drugimi govoril prijazno? (Glej sliko pri naslovu.)

¹³ Njegove prijazne besede. Jezusa je njegovo čuteče srce vzgibavalo, da je z drugimi, še posebej s tistimi, ki so bili potrti, govoril prijazno. Apostol Matej je napisal, da za Jezusa veljajo naslednje Izaijeve besede: »Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega lanenega stenja ne bo ugasnil.« (Iza. 42:3; Mat. 12:20) Jezus je govoril tako, da je poživil tiste, ki so bili v figurativnem smislu kakor nalomljen trst ali stenj na oljenki, ki bo zdaj zdaj ugasnil. Da bi obvezal »rane tistim, ki so potrtega srca«, je oznanjeval sporočilo, ki vliva upanje. (Iza. 61:1) Tiste, ki so trdo delali in bili obremenjeni, je vabil k sebi in jih tolažil z besedami, da bodo našli »poživitev«. (Mat. 11:28–30) Svojim sledilcem je zagotovil, da Bog nežno skrbi za vsakega svojega častilca, tudi za slehernega od »malih« – tistih, ki so v očeh sveta morda videti nepomembni. (Mat. 18:12–14; Luk. 12:6, 7)

14. Kako lahko do drugih gojimo nežna čustva?

¹⁴ Kako smo lahko čuteči kakor Jezus? Naša nežna čustva. Mogoče nismo že po naravi takšni, da bi nežna čustva z lahkoto izkazovali, toda Biblija nas spodbuja, naj si jih le prizadevamo gojiti. Eno od nežnih čustev je tudi »najgloblja sočutnost«, ki je del nove osebnosti in si jo moramo obleči vsi kristjani. (Beri Kološanom 3:9, 10, 12.) Kako bi lahko do drugih gojili nežna čustva? Na široko odprimo svoje srce. (2. Kor. 6:11–13) Kadar nam kdo zaupa svoje občutke in skrbi, mu pozorno prisluhnimo. (Jak. 1:19) Ozrimo se vase in se vprašajmo: »Kako bi se jaz počutil, če bi bil na njegovem mestu? Kaj bi takrat potreboval?« (1. Pet. 3:8)

15. Kaj lahko storimo, da bi pomagali tistim, ki so kakor nalomljeni trst oziroma tleči stenj?

¹⁵ Naše nežno ravnanje. To, da smo čuteči, nas žene, da želimo na bolje spremeniti življenje drugih, še posebej tistih, ki so morda kakor nalomljeni trst oziroma tleči stenj. Kako jim lahko pomagamo? »Jokajte s tistimi, ki jokajo,« piše v Rimljanom 12:15. Potrti morda bolj potrebujejo sočutje kakor pa nasvete. Neka sestra, ki so jo soverniki po smrti njene hčerke tolažili, pravi: »Svojim prijateljem sem hvaležna za to, da so se oglasili pri meni in jokali z mano.« To, da smo čuteči, pa lahko pokažemo tudi s prijaznimi dejanji. Ali poznaš kakšno vdovo, pri kateri bi bilo doma treba kaj popraviti, pa tega ne zmore sama? Ali kdo od ostarelih kristjanov potrebuje prevoz na shode, sodelavca za oznanjevanje ali koga, ki bi ga spremljal k zdravniku? Že z majhnim prijaznim dejanjem lahko izjemno pozitivno vplivamo na življenje sočastilca, ki potrebuje pomoč. (1. Jan. 3:17, 18) Predvsem pa lahko nežno skrb za druge pokažemo s tem, da oznanjujemo, kolikor le moremo. Bolj pozitivno ne bi mogli vplivati na življenje iskrenih posameznikov!

16. Kaj bi lahko rekli tistim, ki so potrti, da bi jih spodbudili?

¹⁶ Naše prijazne besede. To, da smo čuteči, nas žene tudi k temu, da udejanjamo nasvet: »Tolažite potrte duše.« (1. Tes. 5:14) Kaj bi lahko rekli potrtim, da bi jih spodbudili? Poživimo jih lahko z besedami, s katerimi jim pokažemo, da se iskreno zanimamo zanje. Če jih bomo iz srca pohvalili, bodo lažje videli svoje dobre lastnosti in sposobnosti. Morda jih spomnimo, da jih je Jehova pritegnil k svojemu Sinu, torej so zanj gotovo dragoceni. (Jan. 6:44) Lahko jim zagotovimo, da Jehovu ni vseeno za njegove služabnike, ki so »strtega srca« oziroma »skrušenega duha«. (Ps. 34:18) Naše prijazne besede bodo na tiste, ki potrebujejo tolažbo, učinkovale kakor zdravilo. (Preg. 16:24)

17., 18. a) Kako bi morali starešine ravnati z Jehovovimi ovcami? b) O čem bomo razpravljali v naslednjem članku?

¹⁷ Če si starešina, potem Jehova od tebe pričakuje, da boš z njegovimi ovcami nežno ravnal. (Apd. 20:28, 29) Ne pozabi tega, da si dolžan skrbeti za njegove ovce, jih spodbujati in jim vlivati novih moči. (Iza. 32:1, 2; 1. Pet. 5:2–4) Zato starešina, ki je sočuten, ne bo skušal nadzirati sovernikov – ne bo postavljal pravil ali pritiskal nanje, naj naredijo več, kot zmorejo, s tem da bi v njih vzbujal občutek krivde. Raje si bo prizadeval njihovo srce napolnjevati z veseljem, saj je prepričan, da jih bo ljubezen do Jehova gnala, da bodo svojemu Stvarniku služili, kolikor le morejo. (Mat. 22:37)

¹⁸ Če bomo premišljevali o tem, kako ponižen in čuteč je Jezus, nas bo to gotovo spodbudilo, da bomo hodili po njegovih stopinjah. V naslednjem članku si bomo pobliže pogledali še dve lastnosti Jezusove prijetne osebnosti – pogum in preudarnost.