Bratoljubje ostani med vami!

»Bratoljubje ostani med vami.« (HEBREJCEM 13:1)

 1. Kaj bi naredili, da bi v hladni noči obdržali ogenj, in kakšno podobno odgovornost ima vsak od nas?

ZUNAJ je ledeno mrzlo, temperatura pa še vedno pada. Edini vir toplote v hiši je prasketajoči ogenj v kaminu. Od tega, ali vam ga bo uspelo obdržati, so odvisna življenja. Ali boste kratko malo sedeli in gledali, kako plamen ugaša, rdeča žerjavica pa se spreminja v medlo, neživljenjsko sivino? Seveda ne. Neutrudno boste nalagali drva, samo da bi obdržali ogenj. In nekako ima vsak od nas podobno nalogo. Gre namreč za veliko pomembnejši »ogenj«, ki bi moral goreti v našem srcu – ljubezen.

 2. a) Zakaj lahko rečemo, da se je ljubezen v teh zadnjih dneh ohladila? b) Kako pomembna je ljubezen pravim kristjanom?

² Živimo v času, ko se ljubezen med tako imenovanimi kristjani po svetu ohlaja, prav kakor je že pred davnimi časi napovedal Jezus. (Matevž 24:12) Jezus je tukaj sicer govoril o najpomembnejši vrsti ljubezni, o ljubezni do Boga Jehova in njegove Besede, Biblije. A ohlajajo se tudi druge vrste ljubezni. V Bibliji je bilo napovedano, da bodo v »zadnjih dneh« mnogi brez »naravnega srčnega čuta« (NW). (2. Timoteju 3:1–5) Pa še kako res je to! Družina bi morala biti pristan, kjer vlada naravni srčni čut, a sta nasilje in zloraba, ki sta včasih že kar zastrašujoče okrutna, tudi v njej postala nekaj vsakdanjega. Kljub temu pa je kristjanom v hladnem ozračju tega sveta zapovedano, naj se ne le ljubijo, temveč si dokazujejo požrtvovalno ljubezen in dajejo drugega predse. In to ljubezen moramo dokazovati tako očitno, da jo bodo videli vsi ter bo postala razpoznavno znamenje prave krščanske občine. (Janez 13:34, 35)

 3. Kaj je bratoljubje in kaj pomeni to, da naj ostane med nami?

³ Apostol Pavel je pod navdihnjenjem zapovedal: »Bratoljubje ostani med vami.« (Hebrejcem 13:1) Glede na neko učenjaško delo se grška beseda, tukaj prevedena z »bratoljubje« (philadelphía), »nanaša na srčno navezanost, dobrotljivost, sočustvovanje, pomoč«. In kaj je Pavel mislil s tem, ko je rekel, naj takšna ljubezen ostane med nami? »Nikoli se ne bi smela ohladiti,« piše v tem istem delu. Zato ni dovolj, da samo čutimo s svojimi brati. Ljubezen moramo tudi dokazati in jo poleg tega še negovati ter nikoli dovoliti, da bi se ohladila. Izziv? Da, toda Jehovov duh nam lahko pomaga vzgajati bratoljubje in ga tudi ohranjati. Poglejmo si sedaj tri načine, kako bi razplamteli ogenj te ljubezni v našem srcu.

Bodite sočutni

 4. Kaj je sočutje?

⁴ Če bi radi svoje krščanske brate in sestre še bolj ljubili, boste morda morali najprej čutiti z njimi, se vživeti v njihova čustva med preskušnjami in izzivi, s katerimi se spoprijemajo v življenju. Apostol Peter je predlagal to, ko je pisal: »Vsi bodite enega mišljenja, sočutni, bratoljubni, milosrčni, ponižni.« (1. Petrov 3:8) Grška beseda, ki se tu uporablja za »sočutni«, pomeni »trpeti z«. Neki strokovnjak za biblijsko grščino pravi o tej besedi naslednje: »Opisuje tisto stanje razuma, ki nastopi, ko razumemo čustva drugih, kakor da bi bila naša lastna.« Torej se je treba vživeti v čustva drugih. Zvest, starejši Jehovov služabnik je nekoč rekel: »Sposobnost vživljanja v čustva drugih je tvoja bolečina v mojem srcu.«

 5. Kako vemo, da Jehova čuti z drugimi?

⁵ Ali Jehova čuti tako z drugimi? Brez dvoma. Glede trpljenja njegovega ljudstva Izraela na primer beremo: »V vsej njih stiski je bil sam stiskan.« (Izaija 63:9) Ni zgolj videl njihovih težav, temveč je z njimi tudi čutil. In moč svojih občutkov jim je dobro ponazoril z lastnimi besedami, zapisanimi v Zahariju 2:12, Ekumenska izdaja: »Kdor se vas dotakne, se dotakne punčice mojega očesa.« (v NW 8. vrstica)a Neki komentator pravi glede te vrstice naslednje: »Oko je eden najbolj zapletenih in prefinjenih struktur v človeškem telesu, zenica – odprtina, skozi katero vstopa nebeška svetloba in omogoča vid – pa najobčutljivejši in tudi najpomembnejši del te strukture. Z ničimer se ne dá odličneje izraziti Jehovove izredne nežnočutnosti do tistih, ki jim naklanja svojo ljubezen.«

 6. Kako sočutje dokazuje Jezus Kristus?

⁶ Tudi Jezus je vedno izredno sočuten. Večkrat je bil »ganjen [od] usmiljenja« zaradi žalostnega stanja, v katerem so se znašli ljudje, ki so bili bolni ali v težavah. (Marko 1:41; 6:34) Poleg tega je pokazal, da je to, da kdo z njegovimi maziljenimi sledilci ne ravna prijazno, enako, kot da bi bili neprijazni do njega samega. (Matevž 25:41–46) In danes lahko kot naš ,veliki duhovnik sočustvuje z našimi slabostmi‘. (Hebrejcem 4:15, SSP)

 7. Kako nam lahko sočutje pomaga, kadar nas kak brat ali sestra draži?

⁷ ,Sočustvuje z našimi slabostmi‘ – mar ni to tolažilna misel? Gotovo bomo potem želeli tako ravnati tudi med seboj. Seveda je na kom drugem veliko lažje iskati slabosti. (Matevž 7:3–5) A zakaj se ne bi naslednjič, ko vas bo kak brat ali sestra dražil, poskusili vživeti v njegove oziroma njene okoliščine, z isto preteklostjo, osebnostjo in istimi osebnimi napakami, s katerimi bi se morali bojevati. Ali bi lahko z gotovostjo rekli, da ne bi naredili istih ali pa še celo večjih napak? Namesto da od drugih pričakujemo preveč, bi bilo bolje, da smo sočutni, kar nam bo pomagalo, da bomo razumni kot Jehova, ki ,se spominja, da smo prah‘. (Psalm 103:14; Jakob 3:17) On pozna naše omejitve. Od nas nikoli ne pričakuje več, kot pa razumno lahko naredimo. (Primerjaj 1. kraljev 19:5–7.) Zato bodimo vsi tako sočutni do drugih.

 8. Kako bi se morali odzvati, kadar kak brat ali sestra doživlja nadloge?

⁸ Pavel je pisal, da je občina kakor telo z raznolikimi udi, ki morajo sodelovati v enotnosti. In dodal: »Če trpi eden ud, ž njim trpe vsi udje.« (1. Korinčanom 12:12–26) S tistimi, ki prestajajo kako hudo preskušnjo, moramo trpeti oziroma se vživeti v njihova čustva in v tem so prvi starešine. Pavel je tudi pisal: »Kdo je slaboten, ne da bi bil tudi jaz? Kdo se pohujšuje, da mene ne bi žgalo?« (2. Korinčanom 11:29, EI) Starešine in potujoči nadzorniki v tem posnemajo Pavla. V govorih, pastirjevanju in celo pri reševanju sodnih zadev si prizadevajo biti sočutni. Pavel je priporočil: »Jokajte z jokajočimi.« (Rimljanom 12:15) Ko ovce zaznajo, da pastirji zares čutijo z njimi, da so doumeli njihove omejitve in da sočustvujejo z njihovimi težavami, se običajno raje odzovejo na nasvet, smernico in discipliniranje. S še večjim zagonom obiskujejo shode, ker vedo, da bodo našle »pokoj dušam svojim«. (Matevž 11:29)

Izražati cenjenje

 9. Kako Jehova kaže, da na nas res ceni dobre stvari?

⁹ Drugi način, s katerim lahko razplamtimo bratoljubje, je cenjenje. Da bi lahko druge cenili, se moramo osredotočiti na njihove dobre lastnosti in trud ter to tudi prav vrednotiti. Kadar delamo tako, posnemamo samega Jehova. (Efežanom 5:1) On nam namreč vsak dan odpušča mnoge manjše grehe. Odpušča nam tudi resne grehe, če se le iskreno kesamo. In ko nam greh enkrat odpusti, o njem ne razmišlja več. (Ezekiel 33:14–16) Psalmist je vprašal: »Ako boš gledal na krivice, Jehova, Gospod, kdo more obstati?« (Psalm 130:3) Res, Jehova se osredotoča na dobre stvari, ki jih naredimo v njegovi službi. (Hebrejcem 6:10)

10. a) Zakaj je za zakonca nevarno, če se medsebojno ne bi več cenila? b) Kaj bi moral narediti tisti, ki vedno manj ceni svojega tovariša?

¹⁰ Še zlasti pa je važno, da se po tem zgledu ravnajo družine. Starši so družini s tem, ko pokažejo, da res cenijo drug drugega, za vzor. V tej dobi kratkotrajnih zakonskih zvez lahko začnemo zakonca kaj hitro jemati za nekaj samo po sebi umevnega in poveličevati njegove pomanjkljivosti ter tlačiti dobre osebnostne poteze. Takšno negativno razmišljanje razjeda zakon, ki postaja brezradostno breme. In če svojega partnerja cenite vedno manj, se vprašajte: ,Ali res nima nikakršnih dobrih lastnosti?‘ Pomislite, zakaj ste se pravzaprav zaljubili in se potem poročili. Mar so vsi razlogi, zaradi katerih ste to edinstveno osebo nekoč ljubili, zares izginili? Prav gotovo ne. Zato si močno prizadevajte, da bi na vašem tovarišu cenili dobre stvari, potem pa to cenjenje izrazite tudi z besedami. (Pregovori 31:28)

11. Česa se je treba ogibati, da bi bila ljubezen med zakoncema nehinavska?

¹¹ Cenjenje pa zakoncema pomaga tudi v tem, da njuna ljubezen ni hinavska. (Primerjaj 2. Korinčanom 6:6; 1. Petrov 1:22.) Takšna ljubezen, ki jo razplamteva iskreno cenjenje, ne dovoljuje krutosti za zaprtimi vrati, besed, ki ranijo in ponižujejo, namernega ignoriranja, ko bi minili dnevi brez ene same prijazne in vljudne besede, še najmanj pa fizičnega nasilja. (Efežanom 5:28, 29) Mož in žena, ki se iskreno cenita, se tudi spoštujeta. In to ne samo, kadar sta v javnosti, temveč vedno, kadar ju opazuje Jehova – povedano drugače, ves čas. (Pregovori 5:21)

12. Zakaj bi morali starši izražati cenjenje za dobre stvari na svojih otrocih?

¹² Tudi otroci morajo čutiti, da se jih ceni. Staršem jih sicer ni treba obsipavati s praznim dobrikanjem, je pa dobro, da pohvalijo njihove hvalevredne lastnosti in zares dobre stvari, ki jih ti naredijo. Spomnite se samo Jehovovega zgleda, ko je pokazal, da odobrava Jezusa. (Marko 1:11) Spomnite se tudi zgleda, ki ga je dal Jezus kot »gospodar« (NW) v neki priliki. Oba ,vrla in zvesta hlapca‘ je pohvalil enako, pa čeprav je vsakemu dal drugačen delež in je vsak od njiju ustvaril drugačen dobiček. (Matevž 25:20–23; primerjaj Matevž 13:23.) Podobno tudi modri starši najdejo način, da izrazijo cenjenje do edinstvenih lastnosti, sposobnosti in dosežkov vsakega od otrok. Hkrati pa se trudijo, da njihovih dosežkov ne bi poudarjali toliko, da bi se ti nenehno čutili prisiljene biti nad drugimi. Ne želijo, da bi njihovi otroci zrasli v zagrenjene in malosrčne ljudi. (Efežanom 6:4; Kološanom 3:21)

13. Kdo je prvi v izkazovanju cenjenja do vsakega pripadnika občine?

¹³ V krščanski občini so starešine in potujoči nadzorniki prvi v izkazovanju cenjenja do vsakega posameznega člana Božje črede. Vendar pa jim ni lahko, saj imajo veliko odgovornost, namreč, da pravično disciplinirajo, da tiste, ki so zašli na kriva pota, opomnijo v duhu krotkosti in dajo močan nasvet tistim, ki ga potrebujejo. Kako jim uspe uravnovesiti te različne odgovornosti? (Galatom 6:1, EI; 2. Timoteju 3:16)

14., 15. a) Kako je Pavel kazal uravnovešenost, kadar je moral strogo svetovati? b) Kako lahko krščanski nadzorniki uravnovesijo potrebo po tem, da popravijo prestopke, in potrebo po tem, da pohvalijo? Ponazorite.

¹⁴ V veliko pomoč jim je zgled Pavla. Bil je namreč izreden učitelj, starešina in pastir. Moral se je ukvarjati z občinami, ki so imele velike probleme, in prav nič se ni strahopetno obotavljal, kadar je bilo treba strogo svetovati. (2. Korinčanom 7:8–11) Pravzaprav se iz pregleda Pavlove strežbe vidi, da ni prav pogosto grajal. Pograjal je le takrat, kadar je bilo to zaradi okoliščin nujno potrebno oziroma priporočljivo. In v tem je zares pokazal božansko modrost.

¹⁵ Če bi starešinovo strežbo v občini primerjali z glasbenim delom, potem bi bila graja in ukor kot ena sama nota, ki se zliva s celoto. Ta nota je tam, kjer pač stoji, nadvse ustrezna. (Lukež 17:3; 2. Timoteju 4:2) Sedaj pa si zamislite pesem, sestavljeno le iz te ene note, ki bi se ponavljala in ponavljala. Kmalu bi postala zoprna našim ušesom. Podobno si tudi krščanski starešine prizadevajo spopolniti svoje poučevanje in ga obogatiti z raznolikostjo. Ne omejujejo ga le na ukvarjanje s problemi. Ravno nasprotno. Njihovo poučevanje je na splošno zelo krepilno. Kot Jezus Kristus tudi ljubeči starešine najprej iščejo dobro, da bi to pohvalili, ne pa napak, da bi kritizirali. Cenijo delo, ki ga sokristjani tako pridno opravljajo. Prepričani so, da si na splošno vsak od njih prizadeva, da bi v službi Jehovu dal od sebe najboljše. In starešine takšne občutke tudi radi izrazijo z besedami. (Primerjaj 2. Tesaloničanom 3:4.)

16. Kako je to, da je Pavel cenil sokristjane in čutil z njimi, vplivalo nanje?

¹⁶ Nedvomno je večina kristjanov, katerim je Pavel stregel, občutila, da jih je cenil in čutil z njimi. Kako to vemo? Samo poglejte, kaj so čutili do njega. Niso se ga bali, pa čeprav je imel veliko avtoriteto. Ne, bil je ljubljen in dostopen. Ko je tako odhajal z nekega področja, so se mu starešine ,vrgli okrog vratu in ga v slovo poljubljali‘! (Dejanja 20:17, 37, EI) Kako hvaležni bi morali biti starešine, pa tudi vsi mi, da nam je Pavel zapustil takšen posnemanja vreden zgled! Da, pokažimo, da se medsebojno res cenimo.

Dejanja srčne dobrote

17. Naštejte nekaj dobrih učinkov, ki izvirajo iz dejanj dobrotljivosti v občini.

¹⁷ Eno najučinkovitejših goriv za razplamtevanje bratoljubja pa je preprosto dejanje dobrote. Kot je rekel Jezus: »Veliko bolje je dati nego vzeti.« (Dejanja 20:35) S tem ko dajemo, najsibo duhovno, gmotno ali pa svoj čas in energijo, ne razveseljujemo le drugih, temveč tudi sebe. V občini je dobrotljivost nalezljiva. Eno prijazno dejanje vodi do drugih podobnih dejanj. In v kratkem je bratovska srčna ljubezen v polnem razmahu. (Lukež 6:38)

18. Kaj pomeni beseda »dobrotljivost«, o kateri je govora v Mihu 6:8?

¹⁸ Jehova je svoje ljudstvo Izrael spodbujal, naj bo dobrotljivo. V Mihu 6:8 beremo: »Naznanil ti je, o človek, kaj je dobro; in kaj zahteva GOSPOD od tebe, nego da strežeš pravici in ljubiš usmiljenje [dobrotljivost, NW] in da hodiš ponižno z Bogom svojim?« Kaj pomeni ,ljubiti dobrotljivost‘? Hebrejska beseda, ki se na tem mestu uporablja za »dobrotljivost« (chésedh), je v slovenščini prevedena tudi kot »usmiljenje«. Toda ta beseda po The Soncino Books of the Bible »zaznamuje nekaj dejavnejšega kot pa abstraktna [. . .] beseda usmiljenje. Pomeni namreč ,usmiljenje preneseno v dejanja‘, izvrševanje osebnih dejanj srčne dobrote, pa ne samo do revnih in potrebnih, temveč do vseh soljudi.« Tako neki drug učenjak pravi, da chésedh pomeni »ljubezen prenesena v dejanja«.

19. a) Kako lahko prevzamemo pobudo in smo dobrotljivi do drugih v občini? b) Povejte, kako je bilo bratoljubje izkazano vam.

¹⁹ Naše bratoljubje ni nekaj teoretičnega ali abstraktnega. Je oprijemljiva stvarnost. Zato iščite način, da bi svojim bratom in sestram delali dobro. Bodite kakor Jezus, ki ni vedno samo čakal, da bi ljudje pristopili k njemu in ga prosili za pomoč, temveč je v tem pogosto sam prevzel pobudo. (Lukež 7:12–16) Še zlasti mislite na tiste, ki so v največji potrebi. Ali kak starejši oziroma bolehnejši posameznik potrebuje obisk oziroma pomoč pri opravkih? Ali je treba kakemu ,dečku brez očeta‘ (NW) posvetiti čas in pozornost? Ali kaka potrta duša potrebuje koga, ki jo bo poslušal oziroma ji dal kakšno tolažilno besedo? Kadar lahko, si vzemimo čas za takšna dejanja dobrotljivosti. (Job 29:12; 1. Tesaloničanom 5:14; Jakob 1:27) Nikoli pa ne pozabite, da je v občini, polni nepopolnih ljudi, eno najpomembnejših dejanj dobrotljivosti odpuščanje, kar pomeni, da spregledamo zamero, četudi imamo upravičen razlog za pritoževanje. (Kološanom 3:13) Z radovoljnim odpuščanjem v občini ne bo razdorov, zamer in sporov, ki gasijo bratoljubje kakor vedro vode ogenj.

20. Kako bi se moral vsak od nas še naprej preiskovati?

²⁰ Bodimo odločeni, da bomo pustili ta življenjsko važni ogenj ljubezni goreti v našem srcu. Nenehno se preiskujmo. Ali smo sočutni do drugih? Ali s čim izrazimo, da jih cenimo? Ali jim delamo dobro? Tako dolgo, kot bomo to delali, tako dolgo bo ogenj ljubezni grel našo bratovščino, neglede na to, kako zelo hladen in brezčuten bo postal ta svet. Vsekakor naj torej ,bratoljubje ostane med nami‘ – zdaj in vso večnost! (Hebrejcem 13:1)

[Podčrtna opomba]

Kaj menite?

◻ Kaj je bratoljubje in zakaj naj ostane med nami?

◻ Kako nam sočutje pomaga ohranjati bratoljubje?

◻ Kakšno vlogo ima pri bratoljubju cenjenje?

◻ Kako dejanja dobrotljivosti pospešujejo bratoljubje v krščanski občini?

[Okvir na strani 16]

Ljubezen na delu

Pred leti je bil moški, ki je takrat že nekaj časa preučeval Biblijo z Jehovovimi pričami, še vedno nekoliko skeptičen glede bratoljubja. Vedel je, da je Jezus rekel: »V tem spoznajo vsi, da ste moji učenci, ako imate ljubezen drug do drugega.« (Janez 13:35) Vseeno pa je temu težko verjel. Potem pa je nekega dne videl krščansko ljubezen na delu.

Ta moški je bil sicer na vozičku, a je kljub temu odpotoval daleč od doma. V Betlehemu v Izraelu je obiskal občinski shod. Na shodu je arabski Priča vztrajal, da neki drug Priča, turist, prespi pri njih doma, in to vabilo je bilo namenjeno tudi temu biblijskemu učencu. Učenec je svojega gostitelja pred spanjem prosil za dovoljenje, da gre zjutraj na verando opazovat sončni vzhod. Gostitelj mu je ostro zabičal, da tega ne sme narediti. Naslednji dan je arabski brat pojasnil, zakaj. Po tolmaču je rekel, da bi mu sosedje, če bi vedeli, da so pri njem gostje judovskega porekla, kot je bil ta biblijski učenec, do tal požgali hišo, z njim in njegovo družino v njej. Biblijski učenec ga je zmeden vprašal: »Zakaj si potem toliko tvegal?« Arabski brat ga je tokrat brez tolmača pogledal v oči in preprosto rekel: »Janez 13:⁠35.«

Na biblijskega učenca je ta dokaz bratoljubja naredil močan vtis. In kmalu za tem se je krstil.

[Slika na strani 18]

Apostol Pavel je bil do drugih prijazen in jih je cenil, zaradi česar je bil tudi dostopen