Prerokba proti brezbožnim

Ko nas obkrožajo brezbožni, je težko že samo ohranjati visoka merila. Toda Enoh je obenem posredoval neomajno sporočilo obsodbe nad hudobnimi. Božji duh ga je usmerjal, da je preroško objavljal: »Glej, prišel je Gospod z miriadami svetih svojih, izvršit sodbo nad vsemi in kaznovat vse brezbožne za vsa dela brezbožnosti, ki so jih brezbožno storili, in za vse trde besede, ki so jih govorili zoper njega grešniki brezbožni.« (Juda 14, 15)

Kako je to sporočilo vplivalo na sprijene nevernike? Upravičeno lahko domnevamo, da Enoh zaradi takšnih zbadajočih besed ni bil priljubljen, morda je zbudil posmeh, sramotenje in grožnje. Nekateri so ga nedvomno hoteli za vedno utišati. Vendar se Enoh ni pustil zastrašiti. Vedel je, kaj se je zgodilo s pravičnim Abelom, in bil kakor on odločen služiti Bogu, ne glede na to, kaj se zgodi.

[Okvir na strani 30]

Ali Biblija navaja iz Enohove knjige?

Enohova knjiga (Book of Enoch) je apokrifno in psevdoepigrafsko besedilo. Po krivem jo pripisujejo Enohu. Verjetno je nastala nekje med drugim in prvim stoletjem pr. n. š. ter je zbirka pretiravanj in nezgodovinskih judovskih mitov, ki so očitno rezultat razširjene razlage kratke omembe Enoha v Prvi Mojzesovi knjigi. Tistim, ki ljubijo Božjo navdihnjeno Besedo, je že to dejstvo dovolj, da se z Enohovo knjigo ne ukvarjajo.

V Bibliji najdemo samo v Judovem listu zapis Enohovih preroških besed: »Glej, prišel je Gospod z miriadami svetih svojih, izvršit sodbo nad vsemi in kaznovat vse brezbožne za vsa dela brezbožnosti, ki so jih brezbožno storili, in za vse trde besede, ki so jih govorili zoper njega grešniki brezbožni.« (Juda 14, 15) Mnogi učenjaki trdijo, da je zapis Enohove prerokbe, izrečene proti njegovim brezbožnim sodobnikom, citiran naravnost iz Enohove knjige. Ali je mogoče, da bi Juda črpal iz nezanesljive apokrifne knjige?

Sveto pismo ne odkriva, od kod je Juda vedel za to prerokbo. Morda je preprosto navajal iz občega vira, verodostojnega izročila, ki se je prenašalo iz daljne preteklosti. Nekaj podobnega je očitno naredil tudi Pavel, ko je čarodeja na faraonovem dvoru, ki sta nasprotovala Mojzesu, imenoval Janez in Jambrez, čeprav dotlej nista bila imenovana. Če je dostop do tovrstnega staroveškega vira imel pisec Enohove knjige, zakaj tega ne bi priznali Judu?a (2. Mojzesova 7:11, 22; 2. Timoteju 3:8)

To, kako je Juda dobil podatke o Enohovem sporočilu brezbožnim, ni tako pomembno. Verodostojnost njegovih besed potrjuje dejstvo, da je Juda pisal pod Božjim navdihnjenjem. (2. Timoteju 3:16) Božji duh ga je varoval pred tem, da bi napisal kar koli neresničnega.

[Podčrtna opomba]