‚Vrlo borite za vero!‘

»Vrlo [se] borite za vero, ki je enkrat za vselej izročena svetim.« (JUDA 3)

 1. V katerem pogledu so današnji pravi kristjani vpleteni v vojno?

VOJAKOM v vojni je vedno težko. Pomislite na vso bojno opremo, ki jo morajo nositi s seboj, na vse dolge kilometre, ki jih morajo prehoditi v vsakršnem vremenu, na naporne orožne vaje pa tudi na obrambo pred vsakovrstnim nasiljem, ki grozi njihovemu življenju in zdravju. Pravi kristjani seveda ne sodelujejo v vojnah med narodi. (Izaija 2:2–4; Janez 17:14) Vendar pa ne smemo nikoli pozabiti, da smo vsi udeleženi v nekakšni vojni. Satan je poln sovraštva do Jezusa Kristusa in njegovih sledilcev na zemlji. (Razodetje 12:17) Zato postanejo vsi, ki se odločijo služiti Bogu Jehovu, tako rekoč vojaki v duhovni vojni. (2. Korinčanom 10:⁠4)

 2. Kako Juda opisuje krščansko bojevanje in kako nam njegovo pismo pomaga v njem vztrajati?

² Jezusov polbrat Juda je zato čisto prav napisal: »Ljubljeni, ko sem si mnogo prizadeval, pisati vam o skupnem nam zveličanju, se mi je potrebno videlo, pisati vam opominjaje, da se vrlo borite za vero, ki je enkrat za vselej izročena svetim.« (Juda 3) Ko Juda kristjane spodbuja, naj se ‚vrlo borijo‘, zapiše besedo, ki je sorodna besedi za »hudo trpljenje«. Ta boj je čisto zares lahko težek, pravo trpljenje! Se vam kdaj zdi težko vztrajati v tem boju? Judovo kratko in krepko pismo nam lahko pri tem pomaga. Spodbuja nas, naj se upiramo nemorali, spoštujemo od Boga postavljeno oblast in pazimo, da ostanemo v Božji ljubezni. Poglejmo, kako lahko te nasvete upoštevamo.

Upirajte se nemorali

 3. V kakšnem nevarnem položaju se je znašla krščanska občina v Judovih dneh?

³ Juda je lahko videl, da niso vsi sokristjani zmagovali v vojni proti Satanu. Čreda je bila v nevarnosti. Vanjo so se »priplazili« pokvarjeni možje, kot je napisal Juda. Ti so neopazno širili nemoralo. Svoja dejanja pa so bistroumno opravičevali tako, da so ‚milost Boga našega krivo rabili v razuzdanost‘. (Juda 4) Morda so enako kot nekateri antiški gnostiki menili, da bolj ko kdo greši, več je deležen Božje milosti. Potemtakem bi lahko sklepali, da več ko kdo greši, boljše je! Ali pa so se zanašali na to, da jih tako dober Bog gotovo ne bo kaznoval. Kakor koli že, dejstvo je, da so se motili. (1. Korinčanom 3:⁠19)

 4. Katere tri svetopisemske zglede Jehovovih sodnih ukrepov v zgodovini je citiral Juda?

⁴ Juda je njihovo brezbožno umovanje ovrgel s tem, ko je citiral tri Jehovove sodne ukrepe v zgodovini: proti Izraelcem, »ki niso verovali«, proti ‚angelom, ki so zapustili svoje lastno domovanje‘, da bi grešili z ženskami, in proti prebivalcem Sodome in Gomore, ki so ‚nečistovali in hodili za drugim mesom‘. (Juda 5–7; 1. Mojzesova 6:2–4; 19:4–25; 4. Mojzesova 14:35) In Jehova je v vsakem od teh primerov grešnike jasno in glasno obsodil.

 5. Katerega staroveškega preroka je navajal Juda in kako je iz same prerokbe razvidna popolna gotovost v njeno izpolnitev?

⁵ Pozneje pa se Juda dotakne še daljnosežnejše sodbe. Navaja Enohovo prerokbo, ki je ne najdemo zapisane nikjer drugje v navdihnjenih Pismih.a (Juda 14, 15) Enoh je napovedal čas, ko bo Jehova sodil vsem brezbožnim za njihova brezbožna dela. Zanimivo je, da Enoh tu govori v pretekliku. Božje sojenje je bilo namreč tako gotovo, kot bi se že zgodilo. Ljudje so se Enohu in kasneje tudi Noetu že morda posmehovali, toda vsi takšni zasmehovalci so nazadnje utonili v vesoljnem potopu.

 6. a) Na kaj je bilo treba spomniti kristjane Judovih dni? b) Zakaj bi si mi morali Judove opomine vzeti k srcu?

⁶ Zakaj pa je Juda pisal o teh božjih sodbah? Ker je vedel, da so tudi v njegovem času nekateri, ki so bili sicer povezani s takratnimi krščanskimi občinami, delali ravno tako umazane in graje vredne grehe kakor ti, ki so jih doletele te pretekle sodbe. Zato Juda piše, da je vse v občinah treba spomniti na nekatere osnovne duhovne resnice. (Juda 5) Očitno so pozabili, da je Bog Jehova videl, kaj počnejo. Tako je: Jehova vidi, kadar kdo od njegovih služabnikov namerno krši njegove zakone, kadar onečašča sebe in druge. (Pregovori 15:3) Vse to ga zelo boli. (1. Mojzesova 6:6; Psalm 78:40) Misel, da lahko mi, navadni ljudje, vplivamo na občutke Suverenega Gospoda vesolja, resnično navdaja s strahospoštovanjem. Vsak dan nas opazuje, in če se po svojih najboljših močeh trudimo hoditi po stopinjah njegovega Sina, Jezusa Kristusa, je tega iz srca vesel. Zato se ob Judovih opominih ne pustimo vznejevoljiti, raje si jih vzemimo k srcu. (Pregovori 27:11; 1. Petrov 2:⁠21)

 7. a) Zakaj je za vse, ki počnejo kaj hudo napačnega, nujno, da takoj poiščejo pomoč? b) Kako se lahko vsi upiramo nemorali?

⁷ Jehova pa ne le vidi, temveč tudi ukrepa. Je namreč Bog pravice, zato prej ali slej krivce kaznuje. (1. Timoteju 5:24) Kateri mislijo, da so njegove sodbe le stvar preteklosti in da mu ni mar zlo, ki ga počnejo, varajo sami sebe. Za vse, ki počnejo kaj nemoralnega, je še kako nujno, da nemudoma poiščejo pomoč pri krščanskih starešinah! (Jakob 5:14, 15) Vse nas bi morala strezniti nevarnost, ki jo v našem duhovnem bojevanju predstavlja nemorala. To bojevanje vsako leto terja žrtve: vsako leto so namreč nekateri izključeni iz naše sredine in večina od njih zaradi kakšnega nemoralnega početja, za katero se niso pokesali. Trdno se moramo odločiti, da se že na začetku upremo vsaki skušnjavi, ki bi nas lahko potisnila v to smer. (Primerjaj Matevž 26:⁠41.)

Spoštujte oblast, ki jo je postavil Bog

 8. Kdo so bila »veličanstva«, ki jih omenja Juda v 8. vrstici?

⁸ Nadaljnji problem, o katerem je spregovoril Juda, je bilo nespoštovanje od Boga postavljene oblasti. V 8. vrstici denimo iste brezbožneže obtoži, da »preklinjajo veličanstva«. Kdo pa so bila ta »veličanstva«? To so bili sicer nepopolni možje, ki pa so imeli odgovornosti, katere so dobili po Jehovovem svetem duhu. V občinah so denimo bili starešine, ki so imeli nalogo, da pasejo Božjo čredo. (1. Petrov 5:2) Bili so tudi potujoči nadzorniki, kot denimo apostol Pavel. In v Jeruzalemu je starešinstvo delovalo v vlogi vodstvenega organa, odločalo je o vsem, kar je zadevalo krščansko občino kot celoto. (Dejanja 15:⁠6) Nekateri v občinah so takšne može preklinjali oziroma sramotili, in Juda je to zelo skrbelo.

 9. Katere zglede nespoštovanja oblasti je navedel Juda?

⁹ Juda je nato, da bi javno ožigosal takšno nespoštljivo govorjenje, v 11. vrstici spomnil še na tri svarilne zglede: na Kajna, Balaama in Koraha. Kajn je namerno prezrl Jehovov ljubeč nasvet in hote razvijal svoje sovraštvo, ki se je končalo z ubojem. (1. Mojzesova 4:4–8) Balaam je bil večkrat zaporedoma posvarjen in to brez dvoma od nekega nadnaravnega vira, spregovorila mu je celo njegova oslica! Toda v svoji sebičnosti je zaroto proti Božjemu ljudstvu gnal naprej. (4. Mojzesova 22:28, 32–34; 5. Mojzesova 23:5) Korah je že imel odgovornostni položaj, vendar mu to še ni bilo dovolj. Zanetil je upor proti Mojzesu, najbolj krotkemu možu na zemlji. (4. Mojzesova 12:3; 16:1–3, 32)

10. Kako se morda nekateri danes ujamejo v zanko, da ‚preklinjajo veličanstva‘, in zakaj bi se takega početja morali varovati?

¹⁰ Kako živo nas ti zgledi učijo poslušati nasvete in spoštovati tiste, ki jih Jehova uporablja na odgovornostnih položajih! (Hebrejcem 13:⁠17) Res ni težko najti napak pri postavljenih starešinah, saj so ravno tako nepopolni kot vsi mi. Toda če jim kratimo dolžno spoštovanje in stalno premlevamo njihove napake, mar tedaj ne ‚preklinjamo veličanstev‘ tudi mi? Nadalje je Juda v 10. vrstici, Ekumenska izdaja, omenil takšne, ki »sramotijo tisto, česar ne poznajo«. Nekateri včasih kritizirajo odločitve starešinstva ali sodnega odbora, čeprav ne poznajo vseh podrobnosti, ki so jih morali pretehtati starešine, da so se lahko odločili. Zakaj bi torej sramotili oziroma govorili slabo o stvareh, ki jih sploh ne poznajo? (Pregovori 18:13) Tisti, ki vztrajajo v takšnem negativnem govorjenju, lahko v občini ustvarijo razdore in postanejo na srečanjih s sočastilci podobni nevarnim ‚podvodnim čerem‘. (Juda 12, 16, 19, NW) Prav gotovo niti malo ne želimo, da bi bili duhovno nevarni za druge. Raje bodimo odločeni v tem, da spoštujemo odgovorne može, za njihovo marljivo delo in predanost Božji čredi. (1. Timoteju 5:⁠17)

11. Zakaj se je Mihael zadržal, da ni izrekel sodbe preklinjevanja zoper Satana?

¹¹ Juda je nato omenil nekoga, ki je res primerno spoštoval postavljeno oblast. Takole beremo: »Mihael pa, nadangel, ko se je s hudičem prepiral in prerekal o truplu Mojzesovem, si ni upal izreči sodbe preklinjevanja, marveč je rekel: Kaznuj te Gospod!« (Juda 9) Iz tega zanimivega zapisa, ki ga v navdihnjenem Svetem pismu najdemo samo v Judovem pismu, se naučimo dvojega. Na eni strani tega, naj prepuščamo sodbo Jehovu. Satan je očitno hotel zlorabiti truplo zvestega Mojzesa, da bi še razširil krivo čaščenje. Kako hudobno! Pa vendar se je Mihael ponižno zadržal in ni izrekel sodbe, saj ima za to oblast samo Jehova. Koliko bolj bi se potem mi morali paziti, da ne bi sodili zvestih mož, ki se trudijo služiti Jehovu.

12. Kaj se lahko tisti na odgovornostnih položajih v krščanski občini naučijo od Mihaela?

¹² Po drugi strani pa se tudi ti, ki imajo v občini določeno oblast, lahko nekaj naučijo od Mihaela. Mihael, ki je bil konec koncev »nadangel«, torej nad vsemi angeli, ni izrabil svojega položaja, tudi ko je bil izzvan. Zvesti starešine se vselej ravnajo po tem nasvetu. Zavedajo se, da bi z zlorabo svoje oblasti ravnali nespoštljivo do Jehovove suverenosti. V Judovem pismu veliko piše o možeh, ki so bili na spoštovanja vrednih položajih v občini, pa so zlorabili svojo moč. V 12. in 14. vrstici denimo Juda zelo ožigosa pastirje, ki »brez strahu sami sebe paso«. (Primerjaj Ezekiel 34:7–10.) Drugače povedano: takšnim pastirjem je bilo najbolj mar za to, da koristijo sebi, ne pa Jehovovi čredi. Današnji starešine se iz takšnih negativnih zgledov lahko veliko naučijo. Da, iz Judovih besed dobimo živo sliko tega, kar naj ne bi bili. Če popustimo sebičnosti, ne moremo biti Kristusovi vojaki, preveč smo namreč zaposleni s tem, da se borimo zase. Raje zato živimo po Jezusovih besedah: »Veliko bolje je dati nego vzeti.« (Dejanja 20:⁠35)

»Ohranite se v ljubezni Božji«

13. Zakaj bi si vsi morali iskreno želeti, da bi ostali v Božji ljubezni?

¹³ Juda proti koncu svojega pisma postreže še s prisrčnim nasvetom: »Ohranite se v ljubezni Božji.« (Juda 21) V krščanskem bojevanju nam nič ne more bolj pomagati kot to, da ostanemo še naprej med tistimi, ki jih Bog Jehova ljubi. Ljubezen je pač Jehovova prevladujoča lastnost. (1. Janezov 4:⁠8) Pavel je kristjanom v Rimu napisal: »Prepričan sem namreč, da nas ne smrt, ne življenje, ne angeli, ne poglavarstva, ne sile, ne sedanjost, ne prihodnost, ne višina, ne globočina, ne katera druga stvar ne bo mogla ločiti od ljubezni Božje, ki je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.« (Rimljanom 8:38, 39) Kako pa naj ostanemo v tej ljubezni? Oglejmo si tri ukrepe, ki jih po Judovih besedah lahko izvedemo.

14., 15. a) Kaj pomeni sezidavati se na »presveti veri«? b) Kako lahko preiščemo, v kakšnem stanju je naše duhovno orožje?

¹⁴ Juda nam najprej naroča, naj se sezidavamo na »presveti veri«. (Juda 20) Kot smo videli v prejšnjem članku, pa je to stalen proces. Podobni smo namreč zgradbam, ki potrebujejo vedno večjo zaščito pred vse slabšimi vremenskimi razmerami, katerim so izpostavljene. (Primerjaj Matevž 7:24, 25.) Zato se nikoli preveč ne zanašajmo nase. Raje se stalno opazujmo, kako bi se lahko še bolje sezidavali na svoji veri, da bi postali močnejši in zvestejši Kristusovi vojaki. Za primer si vzemimo kar dele bojne opreme, opisane v Listu Efežanom 6:11–18.

¹⁵ V kakšnem stanju je naše duhovno orožje? Ali je naš »ščit vere« dovolj močan? Ali pa morda, ko gledamo na pretekla leta, opazimo kakšne znake popuščanja, da morda opuščamo shode, nismo več tako goreči za oznanjevanje ali pa nam je splahnelo navdušenje za osebno preučevanje? Takšni znaki so resna stvar! Takoj moramo ukrepati, da se sezidamo in okrepimo v resnici. (1. Timoteju 4:15; 2. Timoteju 4:2; Hebrejcem 10:24, 25)

16. Kaj pomeni moliti v svetem duhu in za kaj bi morali stalno prositi Jehova?

¹⁶ Drugi način, kako ostati v Božji ljubezni, pa je, da ‚molimo v svetem duhu‘. (Juda 20) To pomeni, da molimo pod vplivom Jehovovega duha in v skladu s po njem navdihnjeno Besedo. Molitev je zelo pomembno sredstvo pri osebnem zbliževanju z Jehovom in izražanju svoje vdanosti. Nikoli ne podcenjujmo te čudovite prednosti! In kadar molimo, lahko prosimo, in to neprestano, za sveti duh. (Lukež 11:13) Na voljo nam je torej najmočnejša sila, kar jih je. S takšno pomočjo pa lahko vedno ostanemo v Božji ljubezni in vztrajamo kot Kristusovi vojaki.

17. a) Zakaj je Judov zgled v usmiljenju tako občudovanja vreden? b) Kako lahko vsi mi še dalje izkazujemo usmiljenje?

¹⁷ Tretje, k čemur nas spodbuja Juda, pa je to, da smo usmiljeni. (Juda 22, SSP) On sam je dal v tem občudovanja vreden zgled. Čisto po pravici je bil vznemirjen nad pokvarjenostjo, nemoralo in odpadništvom, ki se je vrinjalo v krščansko občino. Vendar pa ni dovolil, da bi ga zajela panika in bi začel razmišljati, da je preveč nevaren čas za tako »mehko« lastnost, kot je usmiljenje. Nasprotno. Svoje brate je spodbujal, naj bodo, kadar je le mogoče, usmiljeni, in se prijazno pogovorijo s tistimi, ki jih mučijo dvomi, ter celo ‚rešujejo iz ognja‘ tiste, ki zaidejo že tako daleč, da bi lahko resno grešili. (Juda 23; Galatom 6:⁠1) Kako izreden opomin starešinam v teh težavnih časih! Tudi oni si prizadevajo biti usmiljeni, kadar imajo vzrok za to, pa tudi trdni, kjer je to treba. Pa tudi vsi mi bi morali biti usmiljeni drug z drugim. Namesto da bi stalno pestovali zamero že za najmanjše reči, bodimo raje velikodušni v odpuščanju. (Kološanom 3:⁠13)

18. Kako smo lahko prepričani o zmagi v našem duhovnem bojevanju?

¹⁸ Vojna, v kateri se bojujemo, nikakor ni lahka. Kot pravi Juda, se je treba »vrlo boriti«. (Juda 3) Imamo namreč močne sovražnike. Proti nam se ni zarotil samo Satan, temveč tudi njegov hudobni svet in naša lastna nepopolnost. Pa vendar smo lahko popolnoma prepričani o zmagi! Zakaj? Zato ker smo na Jehovovi strani. Juda svoje pismo sklene tako, da bralce spomni, da Jehovu po pravici pripadajo »slava, veličastvo, moč in oblast pred vsem časom in zdaj in na vse veke!« (Juda 25) Mar nas ta misel ne navdaja s spoštljivim strahom? Ali po vsem tem sploh lahko še dvomimo o tem, da nas ta isti Bog »more varovati pred padcem«? (Juda 24, EI) Nikakor! Zato se vsi skupaj trdno odločimo, da se bomo še naprej upirali nemorali, spoštovali od Boga postavljeno oblast in se ohranili v Božji ljubezni. Le tako bomo skupaj učakali veličastno zmago.

[Podčrtna opomba]

Vprašanja za ponovitev

◻ Kako nas Judovo pismo uči, naj se upiramo nemorali?

◻ Zakaj je tako pomembno spoštovati oblast, ki jo je postavil Bog?

◻ Kaj je glede zlorabe oblasti v občini tako resnega?

◻ Kaj lahko storimo, da bi ostali v Božji ljubezni?

[Slika na strani 15]

V nasprotju z rimskimi vojaki kristjani bijejo duhovni boj

[Slika na strani 18]

Krščanski pastirji ne služijo iz sebičnosti, temveč iz ljubezni