Poglavje 6

Razkritje svete skrivnosti

 1. Kako bi morali reagirati na veličasten prizor, zapisan v Razodetju 1:10-17?

VIDENJE o poveličanem Jezusu v resnici zbuja spoštovanje! Nedvomno bi tudi nas prevzela bleščeča slava in bi se tudi mi zgrudili kakor Janez, če bi ta prizor opazovali skupaj z njim. (Raz. 1:10-17) To veličastno navdihnjeno videnje je bilo ohranjeno, da bi nas danes spodbujalo k delovanju. Podobno kot Janez moramo tudi mi ponižno ceniti vse, kar to videnje pomeni. Vedno naj bi ponižno spoštovali Jezusa kot ustoličenega kralja, Velikega duhovnika in Sodnika. (Fil. 2:5-11)

”Prvi in Poslednji”

 2. a) S kakšnim nazivom se predstavi Jezus? b) Kaj pomenijo Jehovine besede ”jaz sem Prvi in Poslednji”? c) Na kaj nas spomni Jezusov naziv ”Prvi in Poslednji”?

² Toda naše spoštovanje se ne bi smelo spremeniti v bolesten strah. Jezus je Janezu dal tole zagotovilo, ki ga je apostol nato povedal: ”Položil je name desnico svojo, rekoč: ’Ne boj se; jaz sem Prvi in Poslednji in Živi.’” (Raz. 1:17b, 18a) V Izaijevi knjigi 44:6 Jehova po pravici opisuje svoj položaj edinega vsemogočnega Boga, ko pravi: ”Jaz sem prvi in jaz poslednji in razen mene ni Boga.”a Ko se Jezus predstavi z nazivom ”Prvi in Poslednji”, ne trdi, da je enak Jehovi, velikemu Stvarniku. Ta naziv mu je po pravici nadel Bog in Jezus ga lahko tudi uporablja. V Izaijevi knjigi je Jehova podal izjavo o svojem edinstvenem položaju pravega Boga. On je večni Bog in razen njega resnično ni nobenega drugega Boga. (1. Tim.1:17) V Razodetju pa Jezus govori o nazivu, ki mu je bil dodeljen, in usmerja pozornost na svoje edinstveno vstajenje od mrtvih.

 3. a) V kakšnem smislu je Jezus ”Prvi in Poslednji”? b) Kaj pomeni to, da ima Jezus ”ključe smrti in hadesa”?

³ Jezus je res bil ”Prvi” človek, ki je bil obujen v nesmrtno duhovno življenje. (Kol. 1:18) Poleg tega je tudi ”Poslednji” ali zadnji, ki ga bo Bog Jehova osebno obudil od mrtvih. Tako je postal ”Živi”. Dobil je nesmrtnost. V tem je podoben svojemu nesmrtnemu Očetu, ki se imenuje ”živi Bog”. (Raz. 7:2; Ps. 42:2) Za vse druge ljudi je sam Jezus ”vstajenje in življenje”. (Jan. 11:25) V skladu s tem je dejal Janezu: ”Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja (hadesa).” (Raz. 1:18b, JP) Jehova mu je dal oblast, da lahko obuja mrtve. Zato Jezus lahko reče, da ima ključe, s katerimi bo odklenil vrata tistim, ki so v rokah smrti in hadesa (groba). (Primerjaj Mat. 16:18.)

 4. Katero zapoved Jezus ponovi in v čigavo korist?

⁴ Jezus tukaj Janezu ponovno zapove, naj zapiše videnje: ”Zapiši torej, kar si videl in kar je in kar se ima zgoditi potem.” (Raz. 1:19) Katere vznemirljive stvari, ki bodo nam v pouk, bo Janez še izvedel?

Zvezde in svečniki

 5. Kako Jezus pojasni pomen ”sedmih zvezd” in ”sedmih svečnikov”?

⁵ Janez je videl Jezusa sredi med sedmimi zlatimi svečniki s sedmimi zvezdami v desnici. (Raz. 1:12, 13, 16) Sedaj Jezus daje tole pojasnilo: ”Sveta skrivnost sedmih zvezd, ki si jih videl v moji desnici in sedmih zlatih svečnikov pa je tale: sedem zvezd pomeni angele sedmih skupščin in sedem svečnikov pomeni sedem skupščin.” (Raz. 1:20, NS)

 6. Kaj ponazarja sedem zvezd in zakaj so bila sporočila namenjena prav njim?

⁶ ”Zvezde” so ”angeli sedmih skupščin”. Zvezde včasih v Razodetju res ponazarjajo angele, toda Jezus verjetno ne bi uporabil človeškega pisarja, da bi pisal nevidnim duhovnim stvarjenjem. Zato morajo tule ”zvezde” biti človeški nadzorniki ali starešine v skupščinah, ki delujejo kot Jezusovi sli.b Sporočila so namenjena zvezdam, saj so te odgovorne za nadzor nad Jehovino čredo. (Ap. d. 20:28)

 7. a) Kako vemo, da Jezusovo sporočilo enemu angelu v vsaki skupščini, ne pomeni, da je vsaka skupščina imela le po enega nadzornika? b) Koga pravzaprav ponazarja sedem zvezd v Jezusovi desnici?

⁷ Ali to, da Janez govori samo enemu ”angelu” v vsaki skupščini, pomeni, da je vsaka skupščina imela le enega nadzornika? Ne. Že v Pavlovih dneh je efeška skupščina imela več nadzornikov in ne enega samega. (Raz. 2:1; Ap. d. 20:17) Ko so bila za časa Janeza poslana sporočila sedmim zvezdam, da bi se prebrala v skupščinah (tudi efeški), so zvezde predstavljale vse tiste, ki so služili v starešinskih telesih v Jehovini maziljeni skupščini. Na podoben način nadzorniki danes berejo v svojih skupščinah pisma, ki jih dobijo od vodilnega telesa, sestavljenega iz maziljenih nadzornikov, ki služijo pod Jezusovim vodstvom. Krajevna starešinska telesa morajo poskrbeti, da bodo v njihovih skupščinah upoštevali Jezusov nasvet, kajti nasvet koristi vsem v skupščini in ne le starešinam. (Glej Raz. 2:11a.)

 8. Kaj je ponazorjeno s tem, da so starešine v Jezusovi desnici?

⁸ Jezus je poglavar skupščine, zato so starešine res v njegovi desnici, se pravi pod njegovim nadzorom in vodstvom. (Kol. 1:18) On je glavni Pastir, starešine pa podpastirji. (1. Pet. 5:2-4)

 9. a) Kaj ponazarja sedem svečnikov in zakaj so svečniki ustrezen simbol za to? b) Na kaj je ta vizija verjetno spomnila apostola Janeza?

⁹ Sedem svečnikov predstavlja sedem skupščin, ki jim je Janez namenil svojo knjigo Razodetje: Efez, Smirno, Pergamon, Tiatiro, Sarde, Filadelfijo in Laodikejo. Zakaj so skupščine ponazorjene s svečniki? Zato, ker morajo kristjani kot posamezniki in kot cele skupščine v tem mračnem svetu ’svetiti s svojo lučjo pred ljudmi’. (Mat. 5:14-16) Svečniki so spadali tudi med opremo Salomonovega templja. To, da so bile skupščine primerjane s svečniki, je Janeza morda spomnilo, da je vsaka krajevna skupščina maziljencev v simboličnem smislu ”Božji tempelj”, prebivališče Božjega duha. (1. Kor. 3:16) Poleg tega člani skupščine maziljencev, če jih primerjamo z judovsko tempeljsko ureditvijo služijo kot ’kraljevsko duhovništvo’ v Jehovini veliki duhovni tempeljski ureditvi, v kateri je Jezus Veliki duhovnik, Jehova pa osebno prebiva v Najsvetejšem. (1. Pet. 2:4, 5, 9; Hebr. 3:1; 6:20; 9:9-14, 24)

Veliki odpad

10. Kaj se je leta 70. n. š. zgodilo judovskemu sestavu in njegovim neskesanim podpiralcem?

¹⁰ Ko je Janez pisal Razodetje je bilo krščanstvo staro kakšnih 60 let. Preživelo je že 40 let stalnega nasprotovanja od strani judaizma. Nato je judovski sestav doživel smrtni udarec leta 70 našega štetja, ko so neskesani Judje izgubili svojo nacionalno identiteto in tisto, kar je za njih dejansko bil malik — tempelj v Jeruzalemu.

11. Zakaj je bilo svarilo glavnega Pastirja, namenjeno skupščinam, glede na razvoj določenih teženj, času primerno?

¹¹ Sicer pa je že apostol Pavel napovedal, da bo med maziljenimi kristjani prišlo do odpada in Jezusova sporočila pokažejo, da se je v Janezovi starosti ta odpad tudi res razvijal. Janez je med zadnjimi skušal preprečiti, da bi Satan s skrajnimi napori spridil ženino seme. (2. Tes. 2:3-12; 2. Pet. 2:1-3; 2. Jan. 7-11) Zato je bil to primeren čas, da glavni Pastir piše starešinam v skupščinah in jih posvari pred nastalimi težnjami, dobrosrčne pa spodbudi, naj odločno stojijo za pravičnost.

12. a) Kako se je odpad razvijal v stoletjih po Janezovi smrti? b) Kako je nastalo ”krščanstvo”?

¹² Kako so se skupščine leta 96 našega štetja odzvale na Jezusova sporočila, nam ni znano. Vemo pa, da se je po Janezovi smrti odpad naglo širil. ”Kristjani” so prenehali rabiti Jehovino ime in ga v biblijskih rokopisih nadomestili z ”Gospod” ali ”Bog”. V četrtem stoletju se je v skupščine vtihotapil krivi nauk o trojici. V istem razdobju je bila sprejeta tudi zamisel o nesmrtni duši. Nazadnje je rimski cesar Konstantin iz ”krščanstva” naredil državno religijo in tako se je rodilo krščanstvo, v katerem sta cerkev in država združili moči za tisočletno oblast. Takšen ”kristjan” pač ni bilo težko postati. Cela plemena so prilagodila prejšnje pogansko verovanje pojmovanjem te nove vere. Mnogi voditelji krščanstva so postali zatiralski politični tirani, ki so z mečem vsiljevali svoja odpadniška gledišča.

13. Kakšno pot so ubrali odpadli kristjani kljub Jezusovemu svarilu pred sektaštvom?

¹³ Odpadniški kristjani so Jezusove besede, namenjene sedmim skupščinam, popolnoma zanemarili. Jezus je Efežane posvaril, naj obnovijo ljubezen, ki so jo imeli v začetku. (Raz. 2:4) Navzlic temu pa so pripadniki krščanstva, ki niso bili več združeni v ljubezni do Jehove, vodili krute vojne in se med seboj strašno preganjali. (1. Jan. 4:20) Jezus je skupščino v Pergamonu posvaril pred sektaštvom. Da, sekte ali ločine so se pojavile že v drugem stoletju in današnje krščanstvo je sestavljeno iz tisočev med sabo sprtih ločin in veroizpovedi. (Raz. 2:15)

14. a) Katero pot so ubrali tako imenovani kristjani kljub Jezusovemu svarilu pred duhovno smrtjo? b) Iz česa se vidi, da tako imenovano krščanstvo ni upoštevalo Jezusovega opozorila glede malikovanja in nemorale?

¹⁴ Jezus je skupščino v Sardah posvaril pred duhovno smrtjo. (Raz. 3:1) Podobno kot tisti v Sardah, so tudi tako imenovani kristjani hitro pozabili na krščanska dela in kmalu so prepustili zelo važno oznanjevalsko delo majhni, plačani duhovniški skupini. Jezus je skupščino v Tiatiri posvaril pred malikovanjem in nečistovanjem. (Raz. 2:20) Pa vendar je krščanstvo odkrito posvetilo uporabo malikov, goji pa tudi bolj zahrbtno malikovanje v obliki nacionalizma in pridobitništva. Nemoralo pa so vedno in povsod prenašali, čeprav so včasih pridigali zoper njo.

15. Kaj glede krščanstva razkrivajo Jezusove besede, namenjene sedmim skupščinam in kot kakšna se je izkazala duhovščina krščanstva?

¹⁵ Jezusove besede, namenjene sedmim skupščinam torej odkrivajo, kako nobeni krščanski veroizpovedi ni uspelo postati Jehovino posebno ljudstvo. V resnici je bila prav duhovščina krščanstva najvidnejši član Satanovega semena. Apostol Pavel je o njih govoril kot o ’krivičnikih’ in napovedal ”njega, ki pride po delovanju Satanovem z vso močjo in z znamenji in čudeži lažnivimi in s sleherno prevaro krivice”. (2. Tes. 2:9, 10)

16. a) Kakšne ljudi so voditelji krščanstva še posebej sovražili? b) Kaj se je v krščanstvu dogajalo v srednjem veku? c) Ali je protestantski upor, oziroma reformacija, spremenila odpadniško ravnanje krščanstva?

¹⁶ Čeprav krščanski voditelji, verski in posvetni, trdijo, da so pastirji Božje črede, so še posebej sovražili vse, ki so skušali druge spodbujati k branju Biblije in vse, ki so razgaljali njihove nebiblijske običaje. Jana Husa in prevajalca Biblije Williama Tyndala so preganjali in mučili. V mračnem srednjem veku je odpadniška oblast dosegla svoj vrhunec s kruto katoliško inkvizicijo. Kdor je oporekal naukom ali oblasti cerkve, je bil neusmiljeno zatrt in tisoče tako imenovanih krivovercev so mučili do smrti ali pa so jih sežgali na grmadi. Satan je na ta način hotel doseči, da bi bilo sleherno pravo seme Božje ženi podobne organizacije v kali zatrto. Ko je prišlo do protestantskega upora ali reformacije (od leta 1517 dalje), so mnoge protestantske cerkve pokazale podobno nestrpnost. Tudi ti so postali krivi za prelito kri, ko so mučili tiste, ki so hoteli postati zvesti Bogu in Kristusu. Res je, ”kri svetih” se je neovirano prelivala! (Raz. 16:6; primerjaj Mat. 23:33-36.)

Seme vztraja

17. a) Kaj je Jezus napovedal s prispodobo o pšenici in ljuljki? b) Kaj se je zgodilo leta 1918, koga je to izločilo in koga imenovalo?

¹⁷ Jezus je s prispodobo o pšenici in ljuljki napovedal mračno razdobje, ko bo krščanstvo vodilna sila. Vseeno pa bodo vsa stoletja odpadništva obstojali posamezni, s pšenico primerjani kristjani, pristni maziljenci. (Mat. 13:24-29, 36-43) Ko je oktobra, leta 1914, napočil Gospodov dan, so na zemlji še vedno živeli pravi kristjani. (Raz. 1:10) Izkazalo se je, da je tri in pol leta kasneje, v letu 1918, Jehova prišel v svoj duhovni tempelj sodit, spremljal pa ga je Jezus kot njegov ”poslanec zaveze”. (Mal. 3:1; Mat. 13:47-50) To je bil čas, da Gospodar končno izloči lažne kristjane in postavi ’zvestega in razumnega hlapca nad vsem svojim imetjem’. (Mat. 7:22, 23; 24:45-47)

18. Kakšna ”ura” je prišla leta 1914 in kaj je v tem času moral narediti hlapec?

¹⁸ To je bil tudi čas, da ta hlapec posveti posebno skrb tistemu, kar je bilo zapisano v Jezusovih sporočilih sedmim skupščinam, kot je to razvidno iz izjav v samih sporočilih. Na primer, Jezus omenja, da bo prišel sodit skupščinam, to sojenje pa se je začelo leta 1918. (Raz. 2:5, 16, 22, 23; 3:3) Govori o tem, kako bo zaščitil filadelfijsko skupščino ”v uri preizkušnje, ki ima priti nad vesoljni svet”. (Raz. 3:10, 11, JP) Ta ”ura preizkušnje” je prišla s pričetkom Gospodovega dne leta 1914, ko je bila preizkušena lojalnost kristjanov do Božjega kraljestva, ki je bilo vzpostavljeno. (Primerjaj Mat. 24:3, 9-13.)

19. a) Kaj danes ponazarja sedem skupščin? b) Kdo se je v velikem številu pridružil maziljenim kristjanom in zakaj tudi zanje veljajo nasveti in razmere, ki jih je opisal Jezus? c) Kako naj bi gledali na Jezusova sporočila sedmim skupščinam prvega stoletja?

¹⁹ Zaradi tega so Jezusove besede skupščinam pričele v večjem obsegu veljati od leta 1914 naprej. V takšnem okviru predstavlja sedem skupščin maziljene kristjane v Gospodovem dnevu. Poleg tega pa se je v zadnjih več kot 50 letih maziljenim kristjanom, ki jih je ponazarjal Janez, pridružilo veliko število vernikov, ki upajo na večno življenje na rajski zemlji. Nasvet oslavljenega Jezusa Kristusa in stanje, v katerem je našel teh sedem skupščin po svojem pregledovanju, se z enako veljavo nanašajo tudi nanje, saj velja za vse Jehovine služabnike isto merilo pravičnosti in zvestobe. (2. Mojz. 12:49; Kol. 3:11) Jezusova sporočila sedmim skupščinam prvega stoletja v Mali Aziji niso zgolj zgodovinskega pomena. Za vsakogar med nami pomenijo življenje ali smrt. Zato skrbno prisluhnimo Jezusovim besedam.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 32]

Čas preizkušenj in sojenja

Jezus je bil leta 29 našega štetja ob reki Jordan krščen in pomaziljen kot bodoči Kralj. Tri leta in pol pozneje, v letu 33 našega štetja, je prišel v jeruzalemski tempelj in izgnal tiste, ki so iz njega naredili razbojniško jamo. Kaže, da obstoja vzporednica tega v tri in pol letnem razdobju od takrat, ko je Jezus ’sedel na svoj slavni prestol’ v nebesih, oktobra leta 1914, pa do časa, ko je prišel pregledat tako imenovane kristjane, ko se je v Božji hiši pričelo sojenje. (Mat. 21:12, 13; 25:31-33; 1. Pet. 4:17) V začetku leta 1918 se je dejavnosti Jehovinih prič v zvezi s Kraljestvom močno nasprotovalo. To je bil čas preizkušenj po vsem svetu in strahopetni so bili izločeni. Maja leta 1918 je duhovščina krščanstva dosegla, da so zaprli uslužbence Skupnosti Stražnega stolpa, toda po devetih mesecih so jih izpustili. Pozneje so bili povsem oproščeni lažnih obtožb. Po letu 1919 je preizkušena in očiščena organizacija Božjega ljudstva goreče nadaljevala z oznanjevanjem Jehovinega kraljestva v rokah Jezusa Kristusa kot edinega upanja za človeštvo. (Mal. 3:1-3)

Ko je Jezus leta 1918 pričel s pregledovanjem, je bila duhovščina krščanstva prav gotovo deležna neugodne sodbe. Duhovščina ni namreč le spodbujala k preganjanju Božjega ljudstva, ampak si je naprtila tudi veliko krivdo za kri, ko je podpirala narode, ki so v prvi svetovni vojni stali na nasprotnih straneh. (Raz. 18:21, 24) Ti duhovniki so nato svoje upanje položili v Društvo narodov, ki so ga ustanovili ljudje. Krščanstvo je skupaj s celotnim svetovnim krivoverskim kraljestvom Bog povsem zavrgel leta 1919.

[Zemljevid na straneh 28, 29]

(Lega besedila – glej publikacijo)

PERGAMON

SMIRNA

TIATIRA

FILADELFIJA

SARDE

EFEZ

LAODIKEJA

[Slika na strani 31]

Krščanske religije so si s preganjanjem in ubijanjem tistih, ki so prevajali, brali ali samo posedovali Biblijo, naprtile veliko krivdo za kri