Imeti korist od ‚nebeškega žita‘

IZRAELCI so že kmalu po čudežni rešitvi iz Egipta pokazali veliko pomanjkanje vere v svojega Rešitelja, Jehova. Zato jim je odredil, da morajo 40 let tavati po Sinajski pustinji. Ves ta čas so Izraelci in »dosti mešane druhali« tujcev, ki so se jim pridružili, jedli in pili »dositega«. (2. Mojzesova 12:37, 38) Kako je bilo to mogoče, nam pove Psalm 78:23–25: »[Jehova] je zapovedal oblakom zgoraj in odprl vrata nebeška, in dežil nanje mano za jed in jim dajal žito nebeško. Kruh močnih je jedel človek; brašna jim je pošiljal dositega.«

Mojzes, ki je prav tako užival mano, je to edinstveno živilo opisal. Napisal je, da se je zjutraj, ko je »rosa izhlapela, [. . .] na puščavi pokazalo na tleh nekaj drobnega, zrnatega, drobno kakor slana. Ko so Izraelovi sinovi to videli, so govorili drug drugemu: ‚Kaj je to?‘ « oziroma v hebrejščini dobesedno »Man huʼ?«. Od tod najbrž izvira beseda »mana«, s katero so Izraelci poimenovali to živilo. Mojzes je dejal: »Bila je bela kakor koriandrovo seme in imela je okus po medenem kolaču.« (2. Mojzesova 16:13–15, 31, SSP in podčrtna opomba v NW)

Po trditvah nekaterih mana ni bila živilo naravnega izvora. Pri tej pripravi je sodelovala nadnaravna sila. Na razpolago denimo ni bila le na določenem kraju ali ob določenem letnem času. Če so jo shranili čez noč, so se v njej zaredili črvi in je začela zaudarjati; ko pa je vsaka družina nabrala dvojno mero mane pred tedenskim sobotnim dnem, se čez noč ni pokvarila, tako da so jo lahko jedli na sobotni dan, ko je ni bilo. Mana je vsekakor bila čudežna priprava. (2. Mojzesova 16:19–30)

Omemba »močnih« ali »angelov« v 78. psalmu nakazuje, da je Jehova mano verjetno preskrboval po angelih. (Psalm 78:25, podčrtna opomba v NW) Vsekakor je ljudstvo imelo vse razloge za to, da bi se Jehovu zahvalili za njegovo dobroto. Vendar Njemu, ki jih je rešil iz suženjstva v Egiptu, večina ni pokazala hvaležnosti. Če ne razmišljamo o Jehovovi srčni dobroti, lahko tudi mi Njegove priprave začnemo jemati za same po sebi umevne ali celo postanemo nehvaležni. Lahko smo torej veseli, da je Jehova rešitev Izraela in nadaljnje dogodke zajel v svoj zapis, »nam v pouk«. (Rimljanom 15:⁠4)

Pouk, namenjen Izraelu, koristi tudi kristjanom

Ko je Jehova priskrbel mano, ni imel v mislih le tega, da bi zadovoljil telesne potrebe približno trem milijonom Izraelcev. Hotel jih je ‚ponižati in izkusiti‘, da bi jih v njihovo dobro prečistil in spravil v red. (5. Mojzesova 8:16; Izaija 48:17) Če bi se na to prečiščevanje in discipliniranje odzvali, bi jim z veseljem ‚v njihovi prihodnosti storil dobro‘, s tem da bi jim podelil mir, blaginjo in srečo v Obljubljeni deželi.

Naučiti so se morali nečesa pomembnega, namreč da »ne živi človek ob samem kruhu, temuč ob vsem, kar prihaja iz ust Božjih«. (5. Mojzesova 8:3) Če Bog ne bi priskrbel mane, bi ljudstvo stradalo – to so takoj priznali. (2. Mojzesova 16:3, 4) Hvaležni Izraelci so se dnevno spominjali svoje popolne odvisnosti od Jehova, kar jih je delalo ponižne. Zanje bi bila kasneje v Obljubljeni deželi manjša verjetnost, da bi ob gmotnem obilju pozabili na Jehova in na svojo odvisnost od njega.

Kristjani se morajo enako kakor Izraelci stalno zavedati, da so glede življenjskih potrebščin – telesnih in duhovnih – odvisni od Boga. (Matevž 5:3; 6:31–33) Jezus Kristus je Hudiču v odgovor na njegovo zapeljevanje nekoč citiral Mojzesove besede, ki jih najdemo v Peti Mojzesovi knjigi 8:3: »Pisano je: ‚Ne bo živel človek ob samem kruhu, temuč od vsake besede, ki izhaja iz ust Božjih‘.« (Matevž 4:4) Da, pravi Božji častilci se hranijo z branjem tega, kar je Jehova razodel v svoji Besedi. Vera pa se jim še bolj okrepi, ko izkusijo koristen učinek teh besed v življenju, medtem ko hodijo z Bogom in dajejo delo v prid Kraljestva na prvo mesto.

Nepopolnim ljudem se lahko zgodi, da nehajo ceniti stvari, ki postanejo stalni del njihovega življenja – četudi te odsevajo Jehovovo ljubečo skrb. Izraelce je nadnaravna oskrba z mano, sprva osupljala in razveseljevala, sčasoma pa so se mnogi začeli pritoževati. »Duši naši se že studi tista prelahka jed,« so nespoštljivo tarnali –  znamenje, da so začeli ‚odstopati od živega Boga‘. (4. Mojzesova 11:6; 21:5; Hebrejcem 3:12, SSP) Njihov zgled je torej za »svarilo nam, na katere so prišli konci vekov«. (1. Korinčanom 10:⁠11)

Kako lahko pokažemo, da smo si ta svarilni zgled vzeli k srcu? Med drugim tako, da nikoli ne dovolimo, da bi nam biblijski nauki oziroma priprave, ki jih prejemamo po razredu zvestega in preudarnega sužnja, postale navadna, običajna stvar. (Matevž 24:45) Ko enkrat začnemo Jehovova darila jemati kot sama po sebi umevna ali nas začnejo dolgočasiti, se začne ohlajati tudi naš odnos z Jehovom.

Jehova nas upravičeno ne zasipava kar naprej z navdušujočimi novimi stvarmi. Namesto tega postopno, polagoma razsvetljuje svojo Besedo z vse močnejšo lučjo. (Pregovori 4:18) To njegovemu ljudstvu omogoča, da naučeno osvoji in udejanja. Jezus je pri poučevanju svojih zgodnjih učencev posnemal Očetov zgled. Božjo Besedo jim je razložil toliko, »kolikor so jo mogli poslušati« oziroma »razumeti«, kakor pravijo nekateri prevodi. (Marko 4:33; primerjaj Janez 16:12.)

Še bolj cenite Božje priprave

Jezus je uporabljal tudi ponavljanje. Um lahko neko stvar – na primer biblijsko načelo – seveda takoj razume, toda za to, da si jo človek vzame k srcu in da ta postane del krščanskega »novega človeka«, morda potrebuje nekaj več časa, še zlasti, če so stare svetne navade in stališča globoko ukoreninjeni. (Efežanom 4:22–24 ) To je nedvomno veljalo za Jezusove učence, ko je šlo za premagovanje ponosa in razvijanje ponižnosti. Jezus jih je moral o ponižnosti večkrat poučiti in vsakič jim je isto bistvo prikazal iz drugega zornega kota, da bi to le prodrlo vanje, in nazadnje tudi je. (Matevž 18:1–4; 23:11, 12; Lukež 14:7–11; Janez 13:5, 12–17)

V sodobnem času se krščanski shodi in Watchtowerjeve izdaje ravnajo po Jezusovem zgledu dobro premišljenega ponavljanja. Zato cenimo to kot izraz Božje ljubeče skrbi za nas in se prejetega nikdar ne naveličajmo, kakor so se Izraelci naveličali mane. Resnično, če potrpežljivo vsrkavamo Jehovove redne opomine, bomo videli, da to v življenju obrodi odlične sadove. (2. Petrov 3:1) S takim cenjenjem kažemo, da zares ‚umemo‘ Božjo Besedo s srcem in umom. (Matevž 13:15, 19, 23) V tem nam je odličen zgled psalmist David, ki je kljub veliko manjšemu izboru duhovne hrane, kakor ga imamo danes, Jehovove zakone opisal za »slajše nego med, nego samotok medeni«. (Psalm 19:⁠10)

»Mana«, od katere se živi večno

»Jaz sem kruh življenja,« je Jezus dejal Judom. »Očetje vaši so jedli mano v puščavi in so pomrli. [. . .] Jaz sem živi kruh, ki je prišel iz nebes; če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga jaz dam, je moje meso, ki ga dam za življenje sveta.« (Janez 6:48–51) Večnega življenja ne daje niti ne more dati dobesedni kruh oziroma mana. Tisti pa, ki verujejo v Jezusovo odkupno žrtev, bodo naposled uživali blagoslov večnega življenja. (Matevž 20:⁠28)

Večina ljudi, ki jim koristi Jezusova odkupnina, bo večno živela na rajski zemlji. »Velika množica« teh – ki jih predpodablja »dosti mešane druhali« tujcev, ki so se pridružili Izraelcem pri eksodusu iz Egipta – bo preživela bližajočo se ‚veliko stisko‘, v kateri bo z zemlje odpravljena vsa hudobija. (Razodetje 7:9, 10, 14; 2. Mojzesova 12:38) Še večje nagrade so deležni tisti, ki jih predsenčujejo Izraelci sami. O teh, katerih število je 144.000, apostol Pavel piše, da sestavljajo duhovni Božji Izrael. Ob smrti so nagrajeni z vstajenjem za življenje v nebesih. (Galatom 6:16; Hebrejcem 3:1; Razodetje 14:1) Tam jim bo Jezus dal posebno vrsto mane.

Pomen ‚skrite mane‘

»Njemu, kdor premaga, dam mane skrite,« je dejal obujeni Jezus duhovnemu Izraelu. (Razodetje 2:17) Ta simbolična skrita mana spominja na mano, za katero je Bog Mojzesu zapovedal, naj jo hranijo v zlatem vrču znotraj svete skrinje zaveze. Skrinja je stala v predelu shodnega šotora, imenovanem Najsvetejše. Tam je bil ta vzorec mane stran od oči, tako rekoč skrit. Dokler so to mano hranili kot spomin v skrinji, se ni pokvarila, zato primerno simbolizira oskrbo z nepokvarljivo hrano. (2. Mojzesova 16:32; Hebrejcem 9:3, 4, 23, 24) Jezus s podelitvijo skrite mane stoštiriinštiridesettisočim zagotovi, da kot Božji duhovni sinovi prejmejo nesmrtnost in netrohljivost. (Janez 6:51; 1. Korinčanom 15:⁠54)

»Pri tebi [Jehovu] je življenja vir,« pravi psalmist. (Psalm 36:9) Kako dobro mana – dobesedna in simbolična – potrjuje to temeljno resnico! Mana, ki jo je Bog dajal staremu Izraelu, simbolična mana, ki jo je priskrbel v obliki za nas darovanega Jezusovega telesa in simbolična skrita mana, ki jo po Jezusu dá stoštiriinštiridesettisočim, vse to nas spominja, da je naše življenje povsem odvisno od Boga. (Psalm 39:5, 7) Ponižno, skromno in stalno priznavajmo našo odvisnost. Jehova pa nam bo v zameno ,dobro storil v naši prihodnosti‘. (5. Mojzesova 8:⁠16)

[Slike na strani 26]

Za to, da bi dosegli večno življenje, smo vsi ljudje odvisni od ‚živega kruha, ki je prišel iz nebes‘

[Slika na strani 28]

Naša navzočnost na vseh krščanskih shodih kaže, da cenimo Jehovove opomine