Pekel — večne muke ali skupni grob

ALI ste vedeli, da so cerkveni očetje, srednjeveški teologi in reformatorji trdili, da se v peklu večno trpi? Če ste, vas bo morda presenetilo, da nekateri današnji ugledni biblicisti takšnemu mnenju ugovarjajo. Eden od njih, John R. W. Stott iz Britanije, je napisal, da »Sveto pismo piše o uničenju ter da je ,večno mučenje pri zavesti‘ izročilo, ki se mora ukloniti vrhovni avtoriteti Svetega pisma« (Essentials—A Liberal-Evangelical Dialogue).

Kako je prišel do sklepa, da nauk o večnih mukah ne temelji na Bibliji?

Kaj pove jezik

Njegov prvi argument je jezik. Stott pojasnjuje, da je v Bibliji za opisovanje zadnjega stanja prekletstva (»gehena«; glejte okvir na 8. strani) pogosto rabljeno besedje za »uničenje«, grški »glagol apolumi (uničiti) in samostalnik apòleia (uničenje)«. Ali se ti dve besedi nanašata na trpljenje? Stott opozarja, da glagol apolumi, kadar je v tvorniku in je prehoden, pomeni »umoriti«. (Matevž 2:13; 12:14; 21:41) V Matevževem evangeliju 10:28, kjer piše, da Bog ,dušo in telo pogubi v pekel‘, je torej jasno, da je mišljena dokončna smrt in ne večno trpljenje. V Matevževem evangeliju 7:13, 14 je Jezus primerjal ,ozko pot, ki vodi v življenje‘ in ,široko pot, ki vodi v pogubljenje‘. Stott to takole razlaga: »Bilo bi čudno, če ljudje, za katere je rečeno, da bodo pogubljeni, v resnici ne bi bili uničeni.« Upravičeno sklepa: »Če umoriti pomeni odvzeti telesu življenje, potem je pekel odvzem telesnega in duhovnega življenja, torej popolno iztrebljenje bitja.« (Essentials, strani 315-16)

Podobe pekla

Kljub temu bi veliko vernih ljudi pritrdilo Morrisu H. Chapmanu, predsedniku južnih baptistov, ki je dejal: »Pridigam stvarni pekel,« in dodal, »Biblija ga imenuje ,ognjeno jezero‘ in menim, da si ne bi mogli izmisliti kakšne boljše definicije.«

Ko človek v Bibliji bere o ognju, si zlahka v spominu naslika mučenje. Toda v knjigi Essentials piše: »Tako je nedvomno zato, ker pri opeklini vsi občutimo močno bolečino in ogenj nezavedno povežemo z ,mučenjem pri zavesti‘. Ogenj pa v glavnem ne deluje kot povzročitelj bolečine, temveč kot uničevalec; o tem se lahko prepričamo v vsakem krematoriju.« (stran 316) Če si zapomnimo to pomembno razliko, v Svetem pismu ne bomo prebrali nečesa, česar notri sploh ni. Nekaj primerov:

Jezus je za tiste, ki so vrženi v geheno, dejal, da »njih črv ne umira in ogenj ne gasne« (Marko 9:47, 48). Nekateri biblični komentarji pod vplivom apokrifne Juditine knjige (»Poslal bo v njih meso ogenj in črve, da bodo goreli in trpeli na veke.« — Judita 16:21, EI) trdijo, da je Jezus s temi besedami meril na večne muke. Toda apokrifna Juditina knjiga, ki ni navdihnjena od Boga, ne more biti merilo za določanje pomena Markovega pisanja. Stavek iz Izaija 66:24, na katerega se je očitno skliceval Jezus, pravi, da črvi in ogenj uničujejo mrtva telesa (»trupla«, po Izaiju) Božjih sovražnikov. Ne v Izaijevih ne v Jezusovih besedah ni niti sledu o večnem mučenju pri zavesti. Ogenj v Bibliji pomeni popolno uničenje.

V Razodetju 14:9-11 piše, da se bodo nekateri ,mučili v ognju in žveplu . . . In njih mučenja dim vzhaja na vekov veke.‘a Ali te vrstice dokazujejo večne muke pri zavesti v peklenskem ognju? Vse, kar povedo, je, da bodo hudobni mučeni, in nič o tem, da bi bili mučeni večno. Navedek le pravi, da bo večno trajal dim — dokaz, da je ogenj opravil svoje delo, uničenje — ne pa ognjene muke.

Razodetje 20:10-15 (EI) pravi, da so ,vrženi v jezero z ognjem in žveplom, . . . Tam bodo mučeni podnevi in ponoči na veke vekov‘. Na prvi pogled se morda to zdi dokaz za večno mučenje v ognju pri zavesti, v resnici pa ni. Zakaj? Med drugim: »zver in lažni prerok« ter »smrt in podzemlje« končajo v ,ognjenem jezeru‘. Zver, lažni prerok, smrt in podzemlje seveda niso stvarne osebe, zato jih ni mogoče mučiti pri zavesti. Zato je G. B. Caird v A Commentary on the Revelation of St. John the Divine napisal, da »ognjeno jezero« pomeni »iztrebljenje in popolno pozabo«. To zlahka ugotovimo, saj sama Biblija pove, kaj je ognjeno jezero: »To je smrt druga, jezero ognjeno.« (Razodetje 20:14)

Ločiti teološka dvojčka

Mnogi verniki kljub tem dokazom vztrajajo, da to ni resnično pogubljenje, temveč večno trpljenje. Zakaj? Ker so pod vplivom verskega dvojčka peklenskega ognja: nauka o nesmrtnosti človeške duše. Ker je njihova cerkev stoletja učila ta dvojčka, se jim zdi, da vrstice, ki govorijo o pogubljenju, v resnici pomenijo večne muke. Mnogi razmišljajo takole: saj vendar ni mogoče, da nesmrtna človeška duša umre.

Toda upoštevajmo opozorilo anglikanskega duhovnika Philipa E. Hughesa: »Trditi, da je samo človeška duša od rojstva nesmrtna, pomeni podpirati gledišče, ki v nauku Svetega pisma nima opore, saj je v njem človeška narava vedno predstavljena kot čvrsta združba duhovnega in telesnega. . . . Božje svarilo glede prepovedanega drevesa na začetku, ,Brž ko bi jedel od njega, boš moral umreti‘, je bilo naslovljeno na človeka kot telesno-duhovno stvarjenje, in če bi jedel od tega drevesa, bi takšen tudi umrl. Nič ne namiguje na to, da bi kakšen njegov del bil nesmrten in bi tako umrl samo delno.« (The True Image—The Origin and Destiny of Man in Christ)

Podobno opaža tudi teolog Clark Pinnock: »Ta pojem [nesmrtnost človeške duše] je zelo zelo dolgo vplival na teologijo, vendar ni biblijski. Biblija ne uči o podedovani nesmrtnosti človeške duše.« To potrjujeta Ezekiel 18:4, 20 in Matevžev evangelij 10:28. Zraven tega je sam Jezus dejal za svojega mrtvega prijatelja Lazarja, da »je zaspal« in da ,ga bo prebudil‘ (Janez 11:11-14). Torej je človeško bitje ali človeška duša, Lazar, umrl in čeprav je preteklo že nekaj dni, je bil lahko obujen v življenje. To potrjujejo dejstva. Jezus je obudil Lazarja od mrtvih (Janez 11:17-44).

Kako te misli vplivajo na nauk o večnih mukah? V 17. stoletju je esejist William Temple napisal: »Nekatere [svetopisemske vrstice] govorijo o tem, da je kdo vržen v večni ogenj. Toda če skušamo to razumeti brez vnaprejšnjega sklepanja, da je tisto, kar je vrženo vanj, neuničljivo, bomo dobili vtis, da to ne bo večno gorelo, ampak bo uničeno.« Ta točna analiza še vedno drži, saj tudi Biblija uči prav tako.

Če imate pomisleke glede zamisli o večnih zavestnih mukah v peklu, so torej upravičeni. Morda pa niste zadovoljni le s pomisleki in hočete poslušati nasvet profesorja teologije Pinnocka, ki je rekel: »Da bi imeli verodostojen nauk, bi bilo treba zavreči cel sklop verovanj o peklu, tudi večne muke, . . .« In res, morala, pravica in, kar je najpomembnejše, Božja beseda Biblija nam narekujejo prav to.

Če boste storili to, boste videli, da se v resnično naravo pekla dá verjeti. Koristne informacije o tem lahko najdete v knjigi Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji.b Poprosite zanjo, ko se boste srečali z Jehovovimi pričami. Preberite poglavja Kaj se zgodi, ko umreš, Kakšen je pekel in Vstajenje — kdo bo obujen in kje. Ugotovili ne boste le tega, da je resnična narava pekla vredna vere, temveč tudi, da je obetavna.

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 8]

DEFINICIJA IZRAZOV

V tem članku izraza »pekel« in »peklenski ogenj«, kakor ju rabijo krščanski teologi, ustrezata grški besedi gehena, ki se v Novi zavezi pojavi 12-krat. (Matevž 5:22, 29, 30; 10:28; 18:9; 23:15, 33; Marko 9:43, 45, 47; Lukež 12:5; Jakob 3:6) Medtem ko nekateri biblijski prevajalci to grško besedo prevajajo s pekel, jo drugi prevodi prečrkujejo z gehena. To je »smrt druga, jezero ognjeno«, simbol za večno uničenje, ki ga najdemo v zadnji biblijski knjigi (Razodetje 20:14).

Glede drugih dveh besed, ki sta včasih prevedeni s pekel, v A Dictionary of the Bible (1914, uredil William Smith) piše: »Pekel . . . je najbolj običajen, vendar ponesrečen prevod naših prevajalcev za hebrejsko besedo šeol. Morda bi bilo boljše obdržati kar hebrejsko obliko šeol, ali pa jo prevesti z grob ali jama. . . . V N[ovi] Z[avezi] besedi had in šeol včasih pomenita samo grob . . . To je tudi smisel verovanja, ki pravi, da je naš Gospod ,šel doli v pekel‘, torej v kraj mrtvih.«

Gehena predstavlja dokončno uničenje, šeol in had pa pomenita smrt, ob kateri gre človek v skupni grob človeštva, ima pa upanje na ponovno življenje (Razodetje 20:13).

[Slika na strani 9]

Jezus je obudil Lazarja iz smrtnega sna