1. kraljev

8 Tedaj je kralj Salomon+ zbral+ k sebi v Jeruzalem Izraelove starešine,+ vse poglavarje rodov+ in kneze rodbin+ Izraelovih sinov, da bi iz Davidovega mesta,+ to je s Síona,+ prinesli Skrinjo Jehovove zaveze.+ 2 Tako so se vsi Izraelovi možje zbrali pri kralju Salomonu ob prazniku+ v mesecu etanimu*, to je v sedmem mesecu.+ 3 Ko so prišli vsi Izraelovi starešine, so duhovniki vzdignili+ Skrinjo.+ 4 In prinesli so Jehovovo skrinjo, shodni šotor+ in ves sveti pribor, ki je bil v šotoru. Vse to so prinesli duhovniki in leviti.+ 5 Potem pa so kralj Salomon in z njim ves Izraelov zbor, ki se je zbral pri njem, pred Skrinjo žrtvovali+ toliko ovc in goved, da jih ni bilo mogoče prešteti niti ugotoviti njihovega števila.+

6 Nato so duhovniki prinesli Skrinjo+ Jehovove zaveze na njeno mesto,+ v najskrivnejši prostor hiše, v Najsvetejše, pod peruti kerubov.+

7 Keruba sta razprostirala svoje peruti nad mestom, kjer je stala Skrinja, in tako od zgoraj zakrivala Skrinjo in njena drogova.+ 8 Drogova+ pa sta bila dolga, tako da sta se njuna konca videla iz Svetega pred najskrivnejšim prostorom*, toda od zunaj se nista videla. Tam sta še danes.+ 9 V Skrinji ni bilo nič drugega kakor dve kamniti plošči,+ ki ju je Mojzes položil+ vanjo na Hórebu, ko je Jehova z Izraelovimi sinovi sklenil zavezo+ ob njihovem izhodu iz egiptovske dežele.+

10 Ko pa so duhovniki prišli iz svetišča, je oblak+ napolnil Jehovovo hišo. 11 In duhovniki+ niso mogli več opravljati svoje službe+ zaradi oblaka, kajti Jehovova slava+ je napolnila Jehovovo hišo.+ 12 Tedaj je Salomon dejal: »Jehova, ti si rekel, da boš prebival v gosti temi.+ 13 Jaz sem ti zgradil hišo, vzvišeno prebivališče,+ utrjen kraj,+ kjer boš prebival na veke.«+

14 Nato se je kralj obrnil in začel blagoslavljati+ ves Izraelov zbor, ki je medtem stal. 15 Rekel je: »Naj bo slavljen Jehova,+ Izraelov Bog, ki je s svojimi usti govoril z mojim očetom Davidom+ in je s svojo roko izpolnil+ svojo obljubo, ko je dejal: 16 ‚Od dne, ko sem svoje ljudstvo Izraela izpeljal iz Egipta, nisem v nobenem od Izraelovih rodov izbral+ mesta, da bi se v njem zgradila hiša,+ v kateri bi prebivalo moje ime.+ Toda izbral sem Davida, da bi vladal mojemu ljudstvu Izraelu.‘+ 17 In moj oče David si je iz srca želel zgraditi hišo imenu Jehova, Izraelovega Boga.+ 18 Toda Jehova je mojemu očetu Davidu rekel: ‚Iz srca si si želel, da bi zgradil hišo mojemu imenu, in dobro je, da si si to želel.+ 19 Vendar te hiše ne boš zgradil ti, ampak tvoj sin, ki bo prišel iz tvojih ledij*; on bo zgradil hišo mojemu imenu.‘+ 20 In Jehova je izpolnil besedo,+ ki jo je govoril: jaz sem prišel na mesto svojega očeta Davida in se usedel na Izraelov prestol,+ tako kakor je Jehova govoril. Zgradil sem hišo imenu Jehova, Izraelovega Boga,+ 21 in v njej določil mesto za Skrinjo, v kateri je zaveza,+ ki jo je Jehova sklenil z našimi praočeti, ko jih je izpeljal iz egiptovske dežele.«

22 Tedaj je Salomon pred vsem Izraelovim zborom stopil pred Jehovov oltar,+ iztegnil roke proti nebu+ 23 in rekel: »O Jehova, Izraelov Bog!+ Tebi ni enakega Boga+ ne v nebesih ne na zemlji. Ti izpolnjuješ zavezo in izkazuješ srčno dobrotljivost*+ svojim služabnikom,+ ki ti služijo z vsem svojim srcem.+ 24 Ti si svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, izpolnil to, kar si mu obljubil. S svojimi usti si mu obljubil, s svojo roko pa si to izpolnil, kakor se vidi danes.+ 25 In zdaj, o Jehova, Izraelov Bog, izpolni svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, kar si mu obljubil, ko si rekel: ‚Ne bo ti zmanjkalo mož izpred mojega obličja, ki bi te nasledili na Izraelovem prestolu,+ toda le, če bodo tvoji sinovi pazili na svojo pot in mi služili, tako kakor si mi služil ti.‘ 26 Zdaj torej, o Izraelov Bog, naj se, prosim, izpolni obljuba,+ ki si jo dal svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu.

27 Toda ali bo Bog zares prebival na zemlji?+ Glej, nebo+ in nebes nebesa+ te ne morejo obseči,+ koliko manj ta hiša,+ ki sem jo zgradil! 28 O Jehova, moj Bog, ozri se na molitev+ svojega služabnika in na njegovo prošnjo za milost;+ poslušaj njegovo rotečo prošnjo in molitev, s katero se tvoj služabnik danes obrača k tebi.+ 29 Naj bodo tvoje oči noč in dan uprte+ v to hišo, v ta kraj, za katerega si rekel ‚Tam bo prebivalo moje ime‘,+ in poslušaj molitev, ki ti jo izreka tvoj služabnik, obrnjen proti temu kraju.+ 30 Poslušaj molitev svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, s katero te prosita za milost,+ obrnjena proti temu kraju. Poslušaj v svojem prebivališču, v nebesih,+ poslušaj in odpusti.+

31 Če se kdo pregreši proti svojemu bližnjemu,+ ta pa od njega zahteva, da se zapriseže s kletvijo,+ in nato tisti, ki se je pregrešil, zaprisežen pride pred tvoj oltar v tej hiši, 32 poslušaj v nebesih in razsodi med svojima služabnikoma: hudobnega razglasi za hudobnega in povrni njegovo pot njemu na glavo,+ pravičnega pa razglasi za pravičnega+ in mu poplačaj po njegovi pravičnosti.+

33 Če bodo sovražniki porazili tvoje ljudstvo Izraela,+ ker je grešilo zoper tebe,+ vendar se bo vrnilo k tebi+ in hvalilo tvoje ime+ ter molilo k tebi+ in te prosilo za milost v tej hiši,+ 34 poslušaj v nebesih in odpusti greh svojemu ljudstvu Izraelu+ ter ga pripelji nazaj+ v deželo, ki si jo dal njegovim praočetom.+

35 Če se bo zaprlo nebo, da ne bo dežja,+ ker so grešili+ zoper tebe, vendar bodo molili, obrnjeni proti temu kraju,+ in hvalili tvoje ime ter se bodo odvrnili od svojega greha, ker si jih udaril s stisko,+ 36 poslušaj v nebesih in odpusti greh svojim služabnikom, svojemu ljudstvu Izraelu, saj jim ti kažeš+ pravo pot, po kateri naj hodijo,+ in pošlji dež+ nad svojo deželo, ki si jo kot dedno posest dal svojemu ljudstvu.

37 Če bo v deželi nastala lakota,+ če se bo pojavila kuga,+ suša ali plesen,+ če jo bodo napadle kobilice+ ali ščurki,+ če jih bodo oblegali sovražniki v deželi, kjer so njihova mesta, če jih bo torej zadela kakršna koli nadloga ali bolezen, 38 poslušaj vsako molitev,+ vsako prošnjo za milost,+ ki jo bo izrekel kateri koli človek ali vse tvoje ljudstvo Izrael,+ ko iztezajo svoje roke proti tej hiši+ (kajti vsakdo pozna bolečino v svojem srcu),+ 39 poslušaj v nebesih,+ v svojem utrjenem prebivališču,+ in odpusti,+ ukrepaj+ ter povrni vsakemu po vseh njegovih poteh,+ saj ti poznaš njegovo srce+ (kajti edino ti poznaš srce vseh človeških sinov),+ 40 da se te bodo bali+ vse dni, dokler bodo živeli v deželi, ki si jo dal našim praočetom.+

41 Tudi ko tujec,+ ki ne pripada tvojemu ljudstvu Izraelu, pride iz daljne dežele zaradi tvojega imena+ 42 (slišali bodo namreč o tvojem velikem imenu+ in o tvoji močni+ in iztegnjeni roki), ko torej pride in moli, obrnjen proti tej hiši,+ 43 poslušaj v nebesih, v svojem utrjenem prebivališču,+ in izpolni vse, zaradi česar tisti tujec kliče k tebi,+ da bi vsa ljudstva na zemlji spoznala tvoje ime+ in bi se te bala, tako kakor se te boji tvoje ljudstvo Izrael, ter da bi vedela, da ta hiša, ki sem jo zgradil, nosi tvoje ime.+

44 Če bo tvoje ljudstvo šlo v boj+ zoper svoje sovražnike po poti, po kateri ga boš poslal,+ in bo molilo+ k tebi, Jehova, obrnjeno proti mestu, ki si ga izbral,+ in proti tej hiši, ki sem jo zgradil tvojemu imenu,+ 45 poslušaj v nebesih njegovo molitev in prošnjo za milost ter mu izvrši pravico.+

46 Če se bodo pregrešili proti tebi+ (kajti ni človeka, ki ne greši)+ in se boš razsrdil nanje ter jih izročil sovražniku, ta pa jih bo kot ujetnike odpeljal v sovražnikovo deželo, daljno ali bližnjo,+ 47 vendar se bodo spametovali v deželi, v katero so bili odpeljani kot ujetniki,+ in se bodo vrnili+ k tebi ter te prosili+ za milost v deželi svojih osvajalcev+ z besedami ‚Grešili smo,+ ravnali smo zmotno+ in hudobno‘,+ 48 če se bodo zares vrnili k tebi z vsem svojim srcem+ in z vso svojo dušo v deželi svojih sovražnikov, v katero so jih odpeljali kot ujetnike, in bodo molili k tebi, obrnjeni proti svoji deželi, ki si jo dal njihovim praočetom, proti mestu, ki si ga izbral, in proti tej hiši, ki sem jo zgradil tvojemu imenu,+ 49 poslušaj v nebesih, v svojem utrjenem prebivališču,+ njihovo molitev in prošnjo za milost ter jim izvrši pravico.+ 50 Odpusti+ svojemu ljudstvu grehe,+ ki jih je storilo zoper tebe, in vse prestopke,+ s katerimi se je pregrešilo proti tebi.+ Stori, da se jih bodo njihovi osvajalci usmilili,+ da jim bodo izkazali usmiljenje, 51 saj so tvoje ljudstvo in tvoja dediščina;+ ti si jih izpeljal iz Egipta,+ iz peči za taljenje železa.+ 52 Naj bodo tvoje oči odprte za prošnjo, s katero te bo tvoj služabnik prosil za milost, in za prošnjo, s katero te bo tvoje ljudstvo Izrael prosilo za milost.+ Poslušaj jih, kadar koli bodo vpili k tebi.+ 53 Kajti ti si jih izmed vseh ljudstev na zemlji odbral za svojo dediščino,+ tako kakor si govoril po svojem služabniku Mojzesu,+ ko si naše praočete izpeljal iz Egipta, o Vrhovni gospod Jehova.«

54 In ko je Salomon izrekel Jehovu vso to molitev in prošnjo za milost, je vstal izpred Jehovovega oltarja, kjer je klečal+ in iztezal roke proti nebu,+ 55 in začel stoje+ blagoslavljati+ ves Izraelov zbor z močnim glasom: 56 »Naj bo slavljen Jehova,+ ki je svojemu ljudstvu Izraelu naklonil mir, tako kakor je obljubil.+ Neizpolnjena ni ostala niti ena beseda+ od vseh dobrih obljub, ki jih je dal po svojem služabniku Mojzesu.+ 57 Naj bo Jehova, naš Bog, z nami,+ tako kakor je bil z našimi praočeti.+ Naj nas ne zapusti in ne zavrže,+ 58 ampak naj nagne naše srce+ k sebi, da bi hodili po vseh njegovih poteh+ ter izpolnjevali njegove zapovedi,+ uredbe+ in sodne odločbe,+ ki jih je zapovedal našim praočetom. 59 In naj te moje besede, s katerimi sem Jehova prosil za milost, hrani+ Jehova, naš Bog, pri sebi dan in noč, da bi izvrševal pravico svojemu služabniku in pravico svojemu ljudstvu Izraelu, kakor bo potrebno od dne+ do dne, 60 da bi vsa ljudstva na zemlji vedela,+ da je Jehova pravi Bog+ in da ni drugega Boga.+ 61 Z nerazdeljenim srcem+ služite Jehovu, našemu Bogu, in živite po njegovih uredbah ter izpolnjujte njegove zapovedi, kakor to delate že danes.«

62 Tedaj sta kralj in ves Izrael z njim darovala Jehovu mnogo žrtev.+ 63 Salomon je v mirovno daritev,+ ki jo je moral darovati Jehovu, žrtvoval dvaindvajset tisoč glav goveda in sto dvajset tisoč ovc.+ Tako so kralj in vsi Izraelovi sinovi slovesno posvetili+ Jehovovo hišo. 64 Tistega dne je kralj posvetil osrednji del dvorišča, ki je pred Jehovovo hišo,+ ker je moral tam darovati žgalne žrtve, žitne daritve in tolste dele mirovnih žrtev, saj je bil bakreni oltar,+ ki je pred Jehovom, premajhen za vse žgalne žrtve, žitne daritve in tolste+ dele mirovnih žrtev. 65 In Salomon je takrat obhajal praznik,+ z njim pa tudi ves Izrael, velika množica ljudi,+ ki je prišla iz vse dežele, od hamátske meje+ pa do doline* Egipta;+ pred Jehovom, našim Bogom, so ga obhajali sedem dni in še sedem dni,+ skupaj štirinajst dni. 66 Osmega dne pa je kralj razpustil ljudstvo.+ In ljudje so ga blagoslavljali, ko so odhajali na svoje domove, veseli+ in radostnega srca+ zaradi vse dobrote,+ ki jo je Jehova izkazal svojemu služabniku Davidu in svojemu ljudstvu Izraelu.