4. Mojzesova
11 Ljudstvo pa se je začelo pritoževati Jehovu, kako težko jim je.+ Jehova je to slišal in se razsrdil. Jehovov ogenj je švignil proti njim in jih na obrobju tabora nekaj usmrtil.+ 2 Ko je ljudstvo zavpilo k Mojzesu, je ta ponižno prosil Jehova,+ in ogenj je ugasnil. 3 Tisti kraj so poimenovali Tabêra*,+ zato ker je tam proti njim švignil Jehovov ogenj.
4 Mešana množica ljudi,+ ki je bila med njimi, je začela hlepeti po hrani+ in tudi Izraelovi sinovi so spet začeli jokati in govoriti: »Kdo nam bo dal jesti mesa?+ 5 Dobro se spominjamo rib, ki smo jih zastonj jedli v Egiptu,+ pa kumar, lubenic, pora, čebule in česna! 6 Zdaj pa je naša duša shirana. Pred našimi očmi ni nič drugega kot mana.«+
7 Mana+ pa je bila kakor koriandrovo+ seme in po videzu podobna bdeliju*.+ 8 Ljudstvo se je razkropilo naokoli in jo nabiralo.+ Mleli so jo z ročnimi mlini ali pa jo trli v možnarjih, jo kuhali v loncu+ ali pa pripravljali iz nje hlebce. Okus je imela po sladkem kruhu, umešenem z oljem.+ 9 Ko je ponoči na tabor padala rosa, je z njo padala tudi mana.+
10 Mojzes je slišal, kako ljudstvo v svojih družinah joka, vsak pri vhodu svojega šotora. Jehova se je silno razsrdil+ in tudi Mojzesu se je vse skupaj zdelo slabo.+ 11 Nato je Mojzes Jehovu rekel: »Zakaj si storil zlo svojemu služabniku? Kaj sem storil, da si nisem pridobil tvoje naklonjenosti in si mi naložil breme vsega tega ljudstva?+ 12 Sem mar jaz spočel vse to ljudstvo? Sem jih mar jaz rodil, da mi praviš ‚Nosi jih v naročju,+ tako kakor pestunja nosi dojenčka‘,+ v deželo, ki si jo s prisego obljubil njihovim praočetom?+ 13 Kje naj dobim meso, da ga dam vsemu temu ljudstvu? Jokajo namreč pred menoj in govorijo: ‚Daj nam mesa, da jemo!‘ 14 Ne zmorem sam nositi vsega tega ljudstva, ker mi je pretežko.+ 15 Če boš tako ravnal z menoj, me, prosim, raje ubij,+ če sem si le pridobil tvojo naklonjenost. Ne daj, da gledam svojo nesrečo.«
16 Tedaj je Jehova Mojzesu rekel: »Izmed Izraelovih starešin mi zberi sedemdeset mož,+ starešine ljudstva in njegove nadzornike,+ ki jih poznaš, in jih pripelji k shodnemu šotoru ter naj se postavijo poleg tebe. 17 Spustil se bom dol+ in tam govoril s teboj.+ Vzel bom od duha,+ ki je na tebi, in ga dal nanje. Oni ti bodo pomagali nositi breme ljudstva, da ga ne boš nosil sam.+ 18 Ljudstvu pa reci: ‚Posvetite se za jutri,+ saj boste jedli meso. Jokali ste namreč pred Jehovom+ in govorili: »Kdo nam bo dal mesa, da jemo? Dobro nam je bilo v Egiptu.«+ Jehova vam bo dal mesa, in jedli ga boste.+ 19 Ne boste ga jedli le en dan, ne dva, ne pet, ne deset, ne dvajset dni, 20 ampak ves mesec, dokler vam ne bo lezlo iz nosnic in se vam zagnusilo,+ ker ste zavrgli Jehova, ki je sredi vas, in ste jokali pred njim in govorili: »Zakaj smo šli iz Egipta?«‘«+
21 Mojzes pa je rekel: »Ljudstvo, med katerim prebivam, šteje šeststo tisoč mož,+ ti pa praviš ‚Dal jim bom mesa in jedli ga bodo ves mesec‘! 22 Ali se bo zanje zaklalo drobnico in živino, da jim bo zadostovalo?+ Ali se jim bo polovilo vse ribe morja, da bodo imeli zadosti?«
23 Tedaj je Jehova Mojzesu odvrnil: »Mar je Jehovova roka postala prekratka?+ Zdaj boš videl, ali se bo zgodilo to, kar sem rekel, ali ne.«+
24 Potem je Mojzes šel ven in govoril ljudstvu Jehovove besede. Nato je izmed starešin ljudstva zbral sedemdeset mož in jih razpostavil okoli šotora.+ 25 Tedaj se je Jehova spustil dol v oblaku+ in govoril z njim.+ Vzel je od duha,+ ki je bil na njem, in ga dal na vsakega od sedemdeseterih starešin. In takoj ko se je duh spustil nanje, so se začeli vesti kakor preroki. Toda to se ni več ponovilo.+
26 Dva moža pa sta ostala v taboru. Enemu je bilo ime Eldád, drugemu pa Medád. Duh se je spustil tudi nanju, ker sta bila med zapisanimi, vendar nista šla k šotoru. Tako sta se v taboru začela vesti kakor preroka. 27 Tedaj je neki mladenič pritekel k Mojzesu in mu sporočil: »Eldád in Medád se v taboru vedeta kakor preroka!« 28 In Nunov sin Jozue, ki je bil Mojzesov strežnik+ od svoje mladosti, je rekel: »Moj gospod Mojzes, prepreči jima!«+ 29 Toda Mojzes mu je odvrnil: »Ali se bojiš zame?* Ne boj se, želel bi, da bi bili vsi med Jehovovim ljudstvom preroki, saj bi tedaj Jehova dal nanje svojega duha!«+ 30 Potem so Mojzes in Izraelovi starešine odšli v tabor.
31 Nato se je od Jehova dvignil veter+ in z morja prinesel prepelice+ ter jih razkropil nad taborom približno dva komolca nad tlemi, vse okoli tabora, kak dan hoda na eno stran in kak dan hoda na drugo stran. 32 Tedaj je ljudstvo vstalo ter ves tisti dan in vso noč, pa še ves naslednji dan nabiralo prepelice. Kdor je najmanj nabral, jih je nabral deset homerov,+ in razgrinjali so si jih vse okoli tabora. 33 Še so imeli meso med zobmi,+ niso ga še pojedli, ko se je proti ljudstvu razvnela Jehovova jeza+ in je Jehova ljudstvo udaril s silno velikim pomorom.+
34 Tisti kraj je dobil ime Kibrót Taáva*,+ ker so tam pokopali ljudi, ki so bili pohlepni po hrani.+ 35 Od Kibrót Taáve se je ljudstvo odpravilo proti Hazerótu, in ostali so v Hazerótu.+