3. Janezovo
1 Jaz, starešina,+ pišem to pismo Gaju, ljubljenemu, ki ga resnično ljubim.+
2 Ljubljeni+ brat, molim za to, da bi ti v vsem šlo dobro+ in bi bil zdrav, tako kot gre dobro tvoji duši.+ 3 Zelo sem se namreč razveselil, ko so prišli bratje in pričali, kako se držiš resnice, in sem vesel, da živiš po resnici.+ 4 Nič drugega me ne navdaja z večjo hvaležnostjo kakor to, da slišim, da moji otroci živijo v resnici.+
5 Ljubljeni brat, zvesto ravnaš v vsem, kar koli storiš za brate,+ in za povrh še neznane,+ 6 ki so za tvojo ljubezen pričali pred občino*. Njih, prosim, pošlji na pot tako, kakor je vredno Boga.+ 7 Na pot so namreč odšli zaradi njegovega imena in niso nič jemali+ od pripadnikov drugih narodov. 8 Zato smo dolžni take gostoljubno sprejemati,+ da bomo lahko postali sodelavci v resnici.+
9 Občini sem nekaj napisal, toda Diotréf, ki med njimi rad zaseda prvo mesto,+ od nas ničesar ne sprejema+ s spoštovanjem.+ 10 Zato bom, če pridem, spomnil na to, kar počne,+ ko s hudobnimi besedami govoriči o nas.+ In kot da mu to še ni dovolj, bratov sam ne sprejema+ s spoštovanjem, tistim, ki jih hočejo sprejeti,+ pa skuša to preprečiti+ in jih vreči+ iz občine.
11 Ljubljeni brat, ne posnemaj slabega, temveč to, kar je dobro.+ Kdor dela dobro, izvira od Boga.+ Kdor dela slabo, Boga ni videl.+ 12 Za Demétrija pričujejo vsi+ in sama resnica. Pričujemo pa tudi mi,+ in ti veš, da je naše pričevanje resnično.+
13 Še veliko sem ti hotel napisati, pa ti ne želim pisati s črnilom in peresom.+ 14 Upam pa, da te bom v kratkem videl in bova govorila iz oči v oči.+
Mir s teboj.+