7 Ali ni življenje navadnega smrtnika na zemlji podobno prisilnemu delu?
Ali niso njegovi dnevi podobni dnevom najetega delavca?+
2 Hrepeni po senci kakor suženj
in čaka na svoje plačilo kakor najeti delavec.+
3 Že več mesecev je moje življenje brez smisla,
prestal sem mnogo noči, polnih trpljenja.+
4 Ko se uležem, se sprašujem, kdaj bom vstal.+
Noči ni in ni konec, jaz pa se nemirno premetavam vse do zore.
5 Moje telo je prekrito s črvi in grudami prahu,+
moja koža je polna gnojnih krast.+
6 Moji dnevi minevajo hitreje, kot lahko dela tkalec,+
končajo se v brezupu.+
7 Spomni se, da je moje življenje veter,+
da ne bom nikoli več okusil sreče.
8 Oko, ki me zdaj gleda, me ne bo več videlo,
tvoje oči me bodo iskale, toda mene ne bo.+
9 Kakor se oblak razprši in izgine,
tako tudi tisti, ki odide v grob, ne bo prišel iz njega.+
10 Ne bo se več vrnil v svojo hišo
in v njegovem kraju ga ne bodo več poznali.+
11 Zato ne bom molčal.
Govoril bom z veliko bolečino v svojem srcu,
tarnal bom z bridkostjo v duši!+
12 Ali sem morje ali morska pošast,
da si postavil stražo nad menoj?
13 Ko si rečem, da me bo potolažila postelja,
da bo ležišče olajšalo mojo bedo,
14 me ti strašiš s sanjami
in me plašiš z videnji,
15 tako da bi si raje izbral zadušitev,
raje bi si izbral smrt kakor to svoje telo.+
16 Gnusi se mi moje življenje!+ Nočem več živeti!
Pusti me pri miru, saj so moji dnevi kakor sapa!+
17 Kaj je smrtni človek, da se zanimaš zanj
in mu posvečaš svojo pozornost?+
18 Zakaj ga vsako jutro preverjaš
in ga vsak trenutek preizkušaš?+
19 Kdaj boš umaknil svoj pogled z mene
in me vsaj toliko pustil pri miru, da pogoltnem slino?+
20 Če sem se v čem pregrešil, kako bi lahko s tem škodoval tebi, ki opazuješ ljudi?+
Zakaj me imaš za svojo tarčo?
Ali sem ti postal v breme?
21 Zakaj ne oprostiš mojega prestopka
in ne opravičiš moje napake?
Kmalu se bom namreč ulegel v prah,+
iskal me boš, ampak me ne bo.«