Job
29 Job je še povedal:
2 »Ko bi se le lahko vrnil v čas pred davnimi meseci,
v tiste dni, ko me je Bog še varoval,
3 ko mi je nad glavo svetil s svojo svetilko
in me je skozi temo vodila njegova svetloba,+
4 ko sem preživljal najlepša leta svojega življenja,
ko je prijateljstvo z Bogom krasilo moj dom,+
5 ko je bil Vsemogočni še z menoj
in so me z vseh strani obdajali moji otroci*,
6 ko so se moje noge kopale v smetani
in so mi iz skal tekli potoki olja.+
7 Kadar sem prišel k mestnim vratom+
in se na trgu usedel na svoj sedež,+
8 so se mi mladeniči iz spoštovanja umaknili*, ko so me videli,
celo starci so vstali.+
9 Dostojanstveniki so nehali govoriti,
roko so si položili na usta.
10 Ugledni moški so onemeli,
jezik se jim je prilepil na nebo.
11 Kdor me je slišal, je dobro govoril o meni
in tisti, ki so me videli, so me hvalili.
12 Reševal sem namreč revne, ki so klicali na pomoč,+
pa tudi sirote* in vse, ki niso imeli nikogar, ki bi jim pomagal.+
13 Tisti, ki sem jih rešil, so me blagoslavljali,+
srce vdov je prepevalo od veselja, ker sem jim pomagal.+
15 Slepemu sem bil oko
in hromemu noga.
16 Za revne sem skrbel, kakor bi bil njihov oče,+
preiskoval sem pravne zadeve ljudi, ki jih nisem poznal.+
19 Moje korenine bodo segale do vode,
rosa bo vso noč ostala na mojih vejah.
20 Moja slava je neminljiva,
lok v moji roki bo vedno streljal.‘
21 Ljudje so me z velikim pričakovanjem poslušali.
Molče so čakali, da bi slišali moj nasvet.+
23 Name so čakali kakor na dež,
s široko odprtimi usti so vpijali moje besede kakor spomladanski dež.+
24 Kadar sem se jim nasmehnil, niso mogli verjeti, saj je bila to zanje velika čast.
Moj vedri obraz jih je pomiril.*
25 Dajal sem jim navodila kot njihov poglavar.