Prva knjiga kraljev

8 Kralj Salomon je sklical+ izraelske starešine – vse poglavarje rodov in poglavarje Izraelovih rodbin.+ Prišli so k njemu v Jeruzalem, da bi iz Davidovega mesta, to je s Síona,+ prinesli gor v tempelj Skrinjo Jehovove zaveze.+ 2 Vsi Izraelci so se zbrali pri kralju Salomonu ob prazniku* v mesecu etanímu* (to je sedmi mesec).+ 3 Potem ko so prišli vsi izraelski starešine, so duhovniki dvignili Skrinjo.+ 4 Duhovniki in leviti* so prinesli gor Jehovovo skrinjo, shodni šotor+ in ves sveti pribor, ki je bil v šotoru. 5 Kralj Salomon in vsi Izraelci, ki jih je kralj sklical, so se zbrali pred Skrinjo. Žrtvovali so veliko ovc in goveda,+ toliko, da živali ni bilo mogoče prešteti niti ugotoviti njihovega števila.

6 Nato so duhovniki odnesli Skrinjo Jehovove zaveze na njeno mesto+ – v notranje svetišče v hiši, v Najsvetejše, pod peruti kerubov.+

7 Keruba sta svoje peruti razprostirala nad Skrinjo. Tako sta zasenčevala Skrinjo in njena drogova.+ 8 Drogova+ pa sta bila tako dolga, da sta se njuna konca videla iz Svetega, ki je pred notranjim svetiščem*, toda od zunaj se nista videla. Tam sta še danes. 9 V Skrinji ni bilo nič drugega razen dveh kamnitih plošč,+ ki ju je Mojzes položil vanjo+ v hórebski pokrajini, ko je Jehova sklenil zavezo+ z Izraelci med njihovim potovanjem iz egiptovske dežele.+

10 Ko so duhovniki prišli iz templja*, je Jehovovo hišo napolnil oblak.+ 11 Zaradi tega oblaka duhovniki niso mogli več opravljati svoje službe, saj je Jehovovo hišo napolnila Jehovova slava.+ 12 Salomon je takrat rekel: »Jehova, ti si rekel, da boš prebival v gosti temi.+ 13 Jaz sem ti zgradil veličastno hišo, kraj, kjer boš večno prebival.«+

14 Nato se je kralj obrnil in začel blagoslavljati vse zbrane Izraelce*, ki so medtem stali.+ 15 Rekel je: »Naj bo hvaljen Izraelov Bog Jehova! To, kar je s svojimi usti obljubil mojemu očetu Davidu, je s svojo roko tudi izpolnil. Rekel je: 16 ‚Od dne, ko sem svoje ljudstvo, Izraelce, odpeljal iz Egipta, nisem nobenega od mest Izraelovih rodov izbral za to, da bi se v njem zgradila hiša v čast mojemu imenu.+ Izbral pa sem Davida, da bi vladal mojemu ljudstvu Izraelu.‘ 17 Moj oče David si je iz srca želel zgraditi hišo v čast imenu Izraelovega Boga Jehova.+ 18 Toda Jehova mu je rekel: ‚Iz srca si si želel zgraditi hišo v čast mojemu imenu in to je dobro. 19 Vendar te hiše ne boš zgradil ti, ampak sin, ki se ti bo rodil*. Tvoj sin bo zgradil hišo v čast mojemu imenu.‘+ 20 Jehova je izpolnil svojo obljubo. Jaz sem nasledil svojega očeta Davida in sedel na izraelski prestol, tako kot je Jehova obljubil. Poleg tega sem zgradil hišo v čast imenu Izraelovega Boga Jehova.+ 21 V njej sem pripravil mesto za Skrinjo, v kateri sta plošči zaveze,+ ki jo je Jehova sklenil z našimi praočeti, ko jih je peljal iz egiptovske dežele.«

22 Salomon se je nato vpričo vseh zbranih Izraelcev* postavil pred Jehovov oltar. Iztegnil je roke proti nebu+ 23 in rekel: »O Jehova, Izraelov Bog! Ne v nebesih ne na zemlji ti ni enakega Boga.+ Ti izpolnjuješ zavezo in vdano ljubiš+ svoje služabnike, ki ti služijo z vsem srcem.+ 24 Ti si izpolnil to, kar si obljubil svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu. Kar si mu obljubil s svojimi usti, si danes s svojo roko izpolnil.+ 25 In zdaj, o Jehova, Izraelov Bog, izpolni to, kar si obljubil svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu, ko si rekel: ‚Na izraelskem prestolu bo pred mojimi očmi vedno sedel kdo iz tvoje rodovne linije, če bodo le tvoji sinovi pazili, kako ravnajo, in mi služili, tako kot si mi služil ti.‘+ 26 O Izraelov Bog, naj se zdaj, prosim, izpolni ta obljuba, ki si jo dal svojemu služabniku, mojemu očetu Davidu.

27 Toda ali boš, o Bog, res prebival na zemlji?+ Glej, ne nebo ne nebes nebesa niso dovolj obsežna, da bi lahko v njih prebival,+ koliko manj ta hiša, ki sem jo zgradil!+ 28 O Jehova, moj Bog, prisluhni moji molitvi in moji prošnji za usmiljenje. Poslušaj mojo prošnjo za pomoč in molitev, s katero se danes obračam k tebi. 29 Naj bodo tvoje oči noč in dan uprte v to hišo – v kraj, za katerega si rekel ‚Ta kraj bo v čast mojemu imenu‘+ – da bi prisluhnil molitvi, ki jo jaz, tvoj služabnik, izrekam, obrnjen proti temu kraju.+ 30 Poslušaj mojo prošnjo za usmiljenje in vse prošnje, ki jih izreka tvoje ljudstvo Izrael, obrnjeno proti temu kraju. Poslušaj v svojem prebivališču v nebesih,+ poslušaj in nam odpusti.+

31 Če bo prišel pred tvoj oltar pri tej hiši kdo, ki je obtožen greha proti svojemu bližnjemu in od katerega se je zahtevalo, naj priseže, da tega ni naredil,* in naj prevzame s tem povezane posledice,+ 32 prisluhni v nebesih in razsodi v tej zadevi med svojima služabnikoma. Hudobnega razglasi za krivega* in mu povrni za to, kar je naredil. Pravičnega pa razglasi za nedolžnega* in ga nagradi za njegovo pravičnost.+

33 Če bo sovražnik porazil tvoje ljudstvo, Izraelce, ker so grešili proti tebi,+ pa se bodo potem vrnili k tebi in hvalili tvoje ime+ ter v tej hiši molili k tebi in te rotili za usmiljenje,+ 34 jim prisluhni v nebesih in odpusti njihov greh ter jih pripelji nazaj v deželo, ki si jo dal njihovim praočetom.+

35 Če se bo zaprlo nebo in ne bo dežja,+ ker so grešili proti tebi,+ pa bodo potem molili, obrnjeni proti temu kraju, in slavili tvoje ime ter nehali grešiti, ker si jih naučil ponižnosti*,+ 36 jim prisluhni v nebesih in odpusti greh svojih služabnikov Izraelcev, svojega ljudstva, ter jih uči,+ katera je prava pot, po kateri naj hodijo, ter pošlji dež na svojo deželo,+ ki si jo dal v dediščino svojemu ljudstvu.

37 Če bo v deželo prišla lakota+ ali kuga, če bo nad rastline prišel žgoč veter ali plesen,+ če jih bodo napadli roji požrešnih kobilic, če bo sovražnik oblegal katero od mest v deželi, če se bo pojavila kakršna koli nadloga ali bolezen,+ 38 prisluhni vsaki molitvi, vsaki prošnji za usmiljenje,+ ki jo bo izrekel posameznik ali pa celotno tvoje ljudstvo Izrael, ko izteza svoje roke proti tej hiši. Vsakdo namreč pozna stisko v svojem srcu.+ 39 Prisluhni jim v nebesih, v svojem prebivališču,+ odpusti+ jim in ustrezno ukrepaj. Poplačaj vsakemu v skladu z njegovim ravnanjem,+ saj ti poznaš njegovo srce – edino ti zares poznaš srce vsakega človeka.+ 40 Tako bodo ves čas, dokler bodo živeli v deželi, ki si jo dal našim praočetom, čutili do tebe strahospoštovanje.

41 In če bo zaradi tvojega imena* prišel iz daljne dežele tujec, ki ne pripada tvojemu ljudstvu Izraelu+ 42 – slišali bodo namreč o tvojem velikem imenu+ in o tvoji veliki in silni moči* – in bo molil, obrnjen proti tej hiši, 43 mu prisluhni v nebesih, v svojem prebivališču,+ in naredi vse, kar te prosi. Tako bodo vsa ljudstva na zemlji enako kot tvoje ljudstvo Izrael poznala tvoje ime* in čutila do tebe strahospoštovanje.+ Vedela bodo tudi, da ta hiša, ki sem jo zgradil, nosi tvoje ime.

44 Jehova, če boš svoje ljudstvo poslal v boj proti sovražniku+ – ni važno kam – in bo molilo+ k tebi, obrnjeno proti mestu, ki si ga izbral,+ in proti hiši, ki sem jo zgradil v čast tvojemu imenu,+ 45 prisluhni v nebesih molitvi svojega ljudstva in prošnji za usmiljenje ter ukrepaj v njegovo dobro*.

46 Če bo tvoje ljudstvo grešilo proti tebi (ni namreč človeka, ki ne greši)+ in se boš razsrdil nanje ter jih izročil sovražniku, ta pa jih bo odpeljal v ujetništvo v svojo deželo, daljno ali bližnjo,+ 47 vendar se bodo med ujetništvom v deželi svojih osvajalcev spametovali,+ se vrnili k tebi+ in te rotili za usmiljenje+ z besedami ‚Grešili smo, ravnali smo napačno in hudobno‘,+ 48 če se bodo med ujetništvom v deželi svojih sovražnikov z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo* zares vrnili k tebi+ ter bodo molili k tebi, obrnjeni proti svoji deželi, ki si jo dal njihovim praočetom, in proti mestu, ki si ga izbral, in proti tej hiši, ki sem jo zgradil v čast tvojemu imenu,+ 49 prisluhni v nebesih, v svojem prebivališču,+ njihovi molitvi in prošnji za usmiljenje ter ukrepaj v njihovo dobro. 50 Odpusti svojemu ljudstvu, ki je grešilo proti tebi, odpusti mu vse prestopke, ki jih je storilo proti tebi. Poskrbel boš, da se bo svojim osvajalcem zasmililo, zato mu bodo ti izkazali usmiljenje.+ 51 To ljudstvo namreč pripada tebi in je tvoja dediščina+ – ti si ga odpeljal iz Egipta,+ iz talilne peči za železo.+ 52 Bodi pozoren* na gorečo prošnjo+ svojega služabnika in na gorečo prošnjo svojega ljudstva, Izraelcev. Prisluhni jim, kadar koli bodo klicali k tebi*.+ 53 O Vrhovni gospod Jehova, ti si jih ločil od vseh ljudstev na zemlji, da bi postali tvoja dediščina,+ tako kot si oznanil po svojem služabniku Mojzesu, ko si naše praočete rešil iz Egipta.«

54 Ko je Salomon izrekel Jehovu celotno molitev in prošnjo za usmiljenje, je vstal izpred Jehovovega oltarja, kjer je klečal in iztezal roke proti nebu.+ 55 Nato je stoje in z močnim glasom blagoslovil vse zbrane Izraelce*: 56 »Naj bo hvaljen Jehova, ki je svojemu ljudstvu Izraelu naklonil mir*, tako kot je obljubil.+ Neizpolnjena ni ostala niti ena beseda od vseh dobrih obljub, ki jih je dal po svojem služabniku Mojzesu.+ 57 Naj bo naš Bog Jehova z nami, tako kot je bil z našimi praočeti.+ Naj nas ne zapusti in ne zavrže.+ 58 Naj pritegne naša srca k sebi,+ tako da bomo hodili po vseh njegovih poteh ter izpolnjevali njegove zapovedi, uredbe in odloke, ki jih je zapovedal našim praočetom. 59 In naj se naš Bog Jehova teh mojih besed, s katerimi sem Jehova rotil za usmiljenje, spominja dan in noč, da bi ukrepal v dobro svojega služabnika in svojega ljudstva, Izraelcev, kot bo dan za dnem potrebno. 60 Tako bodo vsa ljudstva na zemlji vedela, da je Jehova pravi Bog.+ Nobenega drugega Boga ni!+ 61 Naj bo vaše srce popolnoma vdano*+ našemu Bogu Jehovu – živite po njegovih uredbah in izpolnjujte njegove zapovedi, kot to delate že danes.«

62 Zatem so kralj in vsi zbrani Izraelci darovali Jehovu veliko žrtev.+ 63 Salomon je Jehovu daroval mirovne žrtve+ – 22.000 glav goveda in 120.000 ovc. Kralj in vsi Izraelci so praznovali posvetitev Jehovove hiše.+ 64 Bakreni oltar,+ ki je pred Jehovovo hišo, je bil premajhen za vse žgalne žrtve, žitne daritve in maščevje mirovnih žrtev. Zato je kralj tisti dan posvetil osrednji del dvorišča, ki je pred Jehovovo hišo, saj je moral na tem mestu darovati žgalne žrtve, žitne daritve in maščevje+ mirovnih žrtev. 65 Salomon je takrat pred našim Bogom Jehovom praznoval+ skupaj z vsem Izraelom – veliko množico ljudi*, ki so prišli iz vse dežele, od Lebó Hamáta* pa do Egiptovske doline*.+ Praznovali so 7 dni in nato še 7 dni, skupaj 14 dni. 66 Naslednji* dan je kralj razpustil ljudstvo. Ljudje so mu zaželeli Božji blagoslov in veseli odšli vsak na svoj dom. Bili so radostnega srca zaradi vse dobrote,+ ki jo je Jehova izkazal svojemu služabniku Davidu in svojemu ljudstvu Izraelu.