Jeremija
15 Nato mi je Jehova rekel: »Tudi če bi pred menoj stala Mojzes in Samuel,+ ne bi prizanesel temu ljudstvu. Spodi jih od mene. Naj odidejo. 2 In če te bodo vprašali ‚Kaj se bo zgodilo z nami?‘, jim reci: ‚Jehova pravi:
»Nekateri boste umrli od smrtonosne kuge,
nekateri boste umrli od meča,+
nekateri boste umrli od lakote
in nekateri boste šli v ujetništvo.«‘+
3 ‚Nadnje bom poslal štiri nesreče*,‘+ govorim jaz, Jehova, ‚meč, ki jih bo pobil, pse, ki bodo odvlekli njihova trupla, ptice in zveri, ki jih bodo požrle in uničile.+ 4 Ob pogledu nanje se bodo ljudje iz vseh kraljestev na zemlji zgrozili.+ To bom naredil zaradi tega, kar je Judov kralj Manáse, Ezekíjev sin, delal v Jeruzalemu.+
5 O Jeruzalem, kdo se te bo usmilil,
kdo bo sočustvoval s teboj
in kdo se bo ustavil, da bi vprašal, kako ti gre?‘
6 ‚Ti si me zapustil,‘ govorim jaz, Jehova.+
Zato bom uporabil svojo moč proti tebi in te uničil.+
Naveličal sem se tega, da ti prizanašam*.
7 Po mestih v deželi jih bom vejal* z vilami, kot se veja žito.
Oropal jih bom otrok.+
Uničil bom svoje ljudstvo,
ker se noče popraviti.+
8 Njihovih vdov bo več kot peska ob morju.
Sredi dneva bom nad matere in njihove sinove poslal uničevalca.
Naredil bom, da se jih bosta nenadoma polastila nemir in groza.
9 Ženska, ki je rodila sedem otrok, je onemogla,
težko diha.
Čeprav je še dan, je njeno sonce zašlo,
prineslo je sramoto in ponižanje*.‘
‚Tiste, ki bodo ostali,
bom izročil meču njihovih sovražnikov,‘ govorim jaz, Jehova.«+
10 O mama, gorje mi, ker si me rodila.+
Rodila si človeka, s katerim se vsa dežela prepira in krega.
Nikomur nisem nič posojal in tudi drugi niso posojali meni,
vseeno pa me vsi preklinjajo*.
11 Jehova je rekel: »Zagotovo ti bom pomagal.
V času nesreče in v času stiske
se bom pri sovražniku zagotovo zavzel zate.
12 Ali lahko kdo zdrobi železo,
železo s severa, in baker?
13 Tvoje* bogastvo in tvoje zaklade bom dal za plen,+ in to brezplačno.
To bom naredil zaradi vseh tvojih grehov na vsem tvojem ozemlju.
Moja jeza je namreč zanetila ogenj
in njegovi plameni švigajo proti tebi.«+
15 O Jehova, ti veš, kaj doživljam!
Spomni se me in zavzemi se zame.
Zame se maščuj nad mojimi preganjalci.+
Ne pusti, da umrem, medtem ko zadržuješ svojo jezo.
Veš, da zaradi tebe prenašam to sramotenje.+
16 Ko so tvoje besede prišle k meni, sem jih pojedel.+
In tvoja beseda je napolnila moje srce z veseljem in radostjo,
ker nosim tvoje ime, o Jehova, Bog nad vojskami.
17 Ne družim se* s tistimi, ki se radi zabavajo, in ne veselim se z njimi.+
Ker me ti vodiš, sedim sam zase.
Napolnil si me namreč z ogorčenjem*.+
18 Zakaj moja bolečina ne popusti in zakaj se moja rana ne zaceli?
Noče se zaceliti.
Ali mi boš postal kakor usahel* izvir,
na katerega se človek zaman zanaša?
19 Zato Jehova pravi:
Če boš to, kar je dragoceno, ločil od tega, kar je ničvredno,
bom spet govoril po tebi.
Oni se bodo morali obrniti nate,
tebi pa se ne bo treba obrniti nanje.«
20 »Naredil bom, da boš za to ljudstvo kakor utrjeno bakreno obzidje.+
Prav gotovo se bodo bojevali proti tebi*,
saj sem jaz s teboj, da te varujem in rešujem,« govori Jehova.