Izaija
64 Ko bi le pretrgal nebo in prišel dol,
da bi se zaradi tebe tresle gore,
2 ko bi le prišel dol kakor ogenj, ki zaneti dračje
in povzroči, da voda zavre.
Takrat bi se tvoje ime oznanilo tvojim nasprotnikom
in bi pred teboj trepetali narodi!
3 Ko si delal reči, ki vzbujajo strahospoštovanje in ki si jih nismo drznili pričakovati,+
si prišel dol in zaradi tebe so se gore tresle.+
4 Že od davnih časov ni nihče slišal, nikomur ni prišlo na ušesa,
niti ni nihče videl, da bi kateri drug Bog razen tebe
naredil kaj za tiste, ki ga potrpežljivo čakajo.+
5 Prihajaš pomagat tistim, ki z veseljem delajo to, kar je prav,+
tistim, ki se te spominjajo in živijo tako, kot je všeč tebi.
Toda razjezil si se, ker smo grešili,+
in to smo počeli dolgo časa.
Ali je sploh kakšno upanje, da bomo rešeni?
6 Vsi smo postali kakor nečist človek
in vsa naša pravična dela so kakor krpa, umazana od menstrualne krvi.+
Vsi se bomo posušili kakor listje
in naši grehi nas bodo odnesli kakor veter.
7 Nihče ne kliče tvojega imena,
nihče se ne trudi iskati tvoje pomoči;
obrnil si se proč od nas,+
prepustil si nas na milost in nemilost našim grehom.
Poglej nas, prosimo, saj smo vsi mi tvoje ljudstvo.
10 Tvoja sveta mesta so se spremenila v pustinjo.
Síon je postal pustinja,
Jeruzalem puščava.+
11 Naša hiša*, sveta in veličastna*,
v kateri so te naši predniki hvalili,
je požgana+
in vse, kar nam je dragoceno, leži v ruševinah.
12 Jehova, ali kljub vsemu temu ne boš nič ukrenil?
Ali boš samo tiho gledal, kako hudo trpimo?+