Jezuiti, vsem vse?

Od dopisnika Prebudite se! v Španiji

JEZUITSKI red si ni nikoli prizadeval za prednostmi. Papeška bula, s katero je bila leta 1549 ustanovljena Jezusova družba, je nosila naslov Za vlado militantne cerkve.a Ta novi bojeviti red je bil kot nalašč za obrambo katolicizma v tedanjih verskih bitkah.

Čeprav je Ignacij Lojolski svoje sledilce spodbujal, naj »se borijo . . . pod znakom križa,« jih je tudi poučil, naj bodo ,vsem vse‘. Jezuiti so bili prepričani, da bodo prvo izpolnili bolje, če se bodo držali slednjega; s prilagodljivostjo naj bi si odprli mnoga vrata.

Kmalu so bili prilagodljivi in učeni jezuiti iskani kot učitelji in državniki, dvorjani in spovedniki. Morda so šli še dlje, kot bi to hotel Loyola. Uspeh na mnogih področjih — posebno še na političnem — jim je prinesel denar in moč, zasejal pa je tudi seme nesreče.

Leta 1773 se je papež Klemen XIV. uklonil pritisku Francije, Portugalske in Španije, naj »za vso večnost« razpusti jezuitski red. Razlog? Da bi »vzpostavili pravi in trajen mir v Cerkvi«. Zaradi svojega političnega vpliva so jezuiti postali nadloga. Papeževa odločitev je sicer bila 41 let kasneje razveljavljena, vendar jezuiti niso nikdar več dosegli tolikšne moči.

Danes jih je po vsem svetu okoli 23.000 in še vedno so v središču polemik katoliške cerkve, pa naj bo zaradi teologije osvoboditve, duhovnikov v politiki ali kontrole rojstev. Njihov nonkonformizem je sprožil papeževo nezadovoljstvo. Leta 1981 je papež Janez Pavel II. mimo jezuitske volilne procedure postavil svojega človeka za jezuitskega generala.

Zadnjih nekaj let se papež vse bolj obrača k pripadnikom organizacije Opus deib kot konservativnemu braniku svoje cerkve. Jezuiti pa niso navaden katoliški red. Zakaj vedno dvigujejo toliko prahu in to celo med katoliki? Ali delujejo v skladu s svojim imenom — Jezusova družba? Kakšno je pravzaprav njihovo poslanstvo?

Ljudje s poslanstvom

Spočetka je Loyola nameraval s svojo majhno skupino spreobrniti ljudi v Sveti deželi. Vendar so jih dogodki 16. stoletja speljali v drugo smer. Pojavil se je protestantizem, ki je spodkopaval rimskokatoliško cerkev, odprle pa so se tudi nove poti na Vzhod in v Ameriko. Zato so se jezuiti odločili za dvojno poslanstvo: boj proti »hereziji« v krščanstvu in vodstvo pri spreobračanju nekatoliškega sveta. Naloga, ki so si jo zastavili, je bila ogromna, njih pa je bilo malo, zato je Loyola od vsakogar zahteval visoko usposobljenost.

Oblikoval je štiri jezuitske zaprisege, izdelal niz duhovnih vaj za novice in sestavil konstitucije ali jezuitska pravila obnašanja (glejte okvir). Njihovo vodilo je bila popolna poslušnost cerkvi. Frančišek Ksaverij, eden prvih Loyolovih sledilcev, je dejal: »Celo v evangelije ne bi več verjel, če bi jih Sveta cerkev prepovedala.« Nič jih ne bi smelo odvrniti od njihovega poslanstva. »Bojujte se za duše kjerkoli in z vsemi razpoložljivimi sredstvi,« je zapovedal Loyola svojim možem. S kakšnimi sredstvi so razpolagali?

Zaustaviti širjenje protestantizma

Izobrazba in spoved sta bila glavno orožje jezuitov v boju zoper rastočo moč protestantizma. Povsem po naključju so odkrili, da lahko s svojimi pravkar ustanovljenimi kvalitetnimi šolami dosti bolj učinkovito širijo katolicizem med kralji in plemenitniki kot pa s pridiganjem. In v 16. stoletju je bilo plemstvo tisto, ki je določalo vero na svojem področju.c

Loyola sam je opazil, da »dobro, ki ga lahko Red naredi v prid širjenja rimskokatoliške stvari, ni toliko odvisno od pridiganja kot od poučevanja na naših šolah«. V najelitnejših jezuitskih šolah so se izšolali mnogi bodoči evropski vladarji, ki so, ko so enkrat prišli do veljave, želeli zatreti protestante. Začetni uspeh je povečal še nov spovedniški pristop. Zgodovinar Paul Johnson pojasnjuje: »V spovednici je med jezuitom in njegovim vplivnim spokornikom veljal odnos odvetnik — stranka.« Ne preseneča da je bil novi način bolj priljubljen. Kmalu so mnogi evropski monarhi imeli svojega zasebnega spovednika, ki ga je odlikovalo to, da je bil vse svojemu vplivnežu, kateremu je svetoval.

Jezuitski spovedniki so bili popustljivi v moralnem pogledu, neizprosni pa do »heretikov«. Jezuitski spovednik francoskega kralja Ludvika XV. je priporočal, naj »kralj zavoljo dostojnosti postavi skrite stopnice med svojo spalnico in spalnico njegove ljubice. Po drugi strani pa je njegovega praočeta, Ludvika XIV., njegov jezuitski spovednik nagovoril naj prekliče nantski edikt (zakon, ki je francoskim protestantom, hugenotom, omogočal omejeno svobodo čaščenja). Ta ukrep je sprožil val nasilja nad hugenoti, mnogi med njimi so izgubili življenje v krvavem pokolu.

Paul Johnson v svoji knjigi A History of Christianity (Zgodovina krščanstva) opaža: »Jezuiti so bili predvsem na glasu, da so na račun interesov katoliške cerkve, če so bili ti v nevarnosti, zanemarili moralna merila. . . . Jezuiti so bili očiten primer visoko izobražene in močno motivirane elite, ki je na račun moralnih vrednot pokleknila pod pritiski verskih razprtij.«

Kljub svojim protislovnim moralnim pomislekom, če ne ravno zaradi njih, so jezuiti igrali ključno vlogo v protireformaciji. Samo 41 let po njihovi ustanovitvi je papež Gregor XIII. zapisal: »Trenutno ni niti enega sredstva, ki bi ga za zatiranje heretikov priskrbel Bog in ki bi bilo mogočnejše od vašega svetega reda.« Izkazalo se je, da je prilagodljivost skupaj z vplivom osebnosti na visokih položajih uspešna v boju proti »hereziji«. Ali bo uspešna tudi pri spreobračanju poganov?

Jezuitska prilagodljivost

Jezuiti so svojo prakso iz Evrope nadaljevali na Vzhodu, kjer so želeli spreobrniti najprej vladarje zatem pa še njihove podanike. V prizadevanju za tem ciljem, so posegli po skrajni Loyolevi zapovedi, naj bodo vsem vse. Roberto de Nobili, jezuitski misijonar v Indiji v 17. stoletju, je živel kot brahman, član najvišje kaste, da bi lahko pridigal vladajočemu razredu. Da ne bi užalil ostalih brahmanov, je pri maši, ko je opravljal evharistijo, dajal posvečeno hostijo najnižjim, nedotakljivim, po palici.

Matteo Ricci je postal pomemben član kitajskega dvora predvsem zato, ker je bil nadarjen matematik in astronom. Versko prepričanje je zadržal zase. Njegov naslednik na Mingovem dvoru, jezuit Johann Adam Schall von Bell, je celo postavil livarno za tope in poučeval kitajske čete, kako rokovati z orožjem (ki je nosilo ime katoliških »svetnikov«). Da bi spreobrnili pogane, so jezuiti kitajskim katolikom dovolili, da so obdržali navado oboževanja prednikov. To sporno odločitev pa je končno zavrnil papež. Kljub tolikšnim prilagoditvam pa indijskih in kitajskih vladarjev niso uspeli prepričati.

V Južni Ameriki so poskusili s kolonialnimi metodami. V nekolonizirani notranjosti pa so jezuiti postavili avtonomna naselja, kjer so gvaranskim Indijancem bolj ali manj vladali jezuitski misijonarji. Zato pa so jih poučevali o poljedelstvu, glasbi in veri. Ta naselja, ki so v času svojega razcveta štela tudi do 100.000 domačinov, so končno razpadla, ko so prišli navzkriž s portugalskimi in španskimi trgovskimi interesi. Čeprav so jezuiti izurili vojsko 30.000 Indijancev, ki se je najmanj enkrat divje borila proti Portugalcem, so leta 1766 naselja uničili, jezuite pa pregnali.

Skozi stoletja so se mnogi jezuiti kot posamezniki pogumno žrtvovali za širjenje katoliškega sporočila daleč po svetu. Nekateri so zaradi svojih prizadevanj mnogo pretrpeli, še posebno na Japonskem, kjer so imeli kar nekaj uspeha, preden je šogun prepovedal njihovo delovanje.d

Čeprav so bili goreči in požrtvovalni, pa so napori jezuitov, da bi spreobrnili svet, padli v vodo predvsem zaradi njihovega lastnega spletkarjenja.

Političen evangelij

Kljub težavam v preteklosti pa jezuiti 20. stoletja, kot je videti, le neradi prepuščajo politiko politikom. Vseeno pa je opaziti preobrat. Po več stoletnem sodelovanju s konservativnimi in desničarskimi vladavinami današnji jezuiti dosti raje podpirajo revolucionarne sile, še posebej če živijo v deželah v razvoju. Značilen primer je Nikaragva.

Ko so v Nikaragvi prišli na oblast sandinisti, so računali na podporo Fernanda Cardenala in Álvara Argüella, pomembna jezuitska duhovnika, ki sta sprejela vladni položaj. Argüello je svojo politično funkcijo branil z besedami: »Kdorkoli v Nikaragvi ne bi hotel sodelovati v revoluciji prav gotovo ni kristjan. Da bi bili danes kristjani, moramo biti tudi revolucionarji.« Nedvomno takšen političen evangelij žali marsikoga, ki je iskren.

V 1930-ih je Miguel de Unamuno y Jugo, znan španski filozof, kritiziral vpletanje jezuitov v politiko in rekel, da je to tuje Jezusovemu nauku. Pisal je: »Jezuiti . . . prihajajo s to staro zgodbo o socialnem kraljestvu Jezusa Kristusa in hočejo s takšno politično ideologijo opraviti s političnimi, gospodarskimi in socialnimi težavami. . . . Kristus ni imel nič skupnega s socializmom ali zasebno lastnino. . . . Rekel je, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta.«

Tudi na doktrinarnem področju skušajo jezuiti biti revolucionarni. Michael Buckley, pomemben ameriški jezuit, je javno grajal vatikanske odločitve o ženskah-duhovnicah. V El Salvadorju Jon Sobrino zagovarja teologijo osvoboditve in »Marksov vpliv na koncept teološkega razumevanja«. Leta 1989 se je general jezuitskega reda čutil dolžnega da pošlje pismo vsem jezuitom in jim naročil, naj ne kritizirajo vatikanska pravila o kontracepciji.

Ali takšno jezuitsko spričevalo, preteklo in sedanje, res kaže na to, da so Jezusova družba.

Prava Jezusova družba?

Jezus je rekel: »Vi ste prijatelji moji, ako delate, kar vam ukazujem.« (Janez 15:14) Pravi Jezusov prijatelj in učenec dolguje popolno poslušnost samo Bogu in Kristusu in nikomur drugemu (Dejanja apostolov 5:29). Če poslušamo predvsem človeka in šele nato Boga, bo to neizogibno vodilo do zlorabe in politizacije Kristusovega sporočila.

Jezuiti so prav gotovo izbojevali nekaj bitk v boju proti protestantizmu. Toda za kakšno ceno? Uspeh so prinesle bolj politične spletke kot pa ljubezen do bližnjega. Njihovo evangeliziranje je služilo širjenju evangelijskega sporočila, umazanega s političnimi idejami in ambicijami. Jezuiti so nameravali spreobrniti svet, nazadnje pa so sami postali njegov del. Ali je to hotel Jezus?

Jezus je o svojih pravih učencih rekel: »Od sveta niso, kakor jaz nisem od sveta.« (Janez 17:16) Apostol Pavel je res »vsem . . . postal vse« (1. Korinčanom 9:22). To pa je pomenilo, da je svoje sporočilo prilagajal poslušalcem, ne pa da bi gazil krščanska načela zaradi spreobračanja ali pridobivanja političnega vpliva.

Loyola je hotel, da bi se jezuiti svetu predstavili kot posnemalci Jezusa Kristusa, vendar je to podobo okrnila politika in prevare. Postali so ,vsem vse‘, niso pa ,vsega delali Bogu na slavo‘ (1. Korinčanom 10:31).

[Podčrtne opombe]

[Okvir/slika na strani 12]

Pot do jezuita

Štiri zaobljube. Najprej so tri zaobljube: uboštvo, čistost in pokorščina. Po 12 letih pa sledi še četrta zaobljuba, jezuit se zadolži za »popolno pokorščino rimskokatoliškemu papežu«.

Duhovne vaje je priročnik, ki vsebuje štiritedenski meditativni program, ki je zasnovan tako, da bi novicam vcepil doživljenjsko predanost jezuitski stvari.

Prvi teden si mora udeleženec kar najbolj živo predstavljati peklenske muke. Drugi teden se mora odločiti, ali hoče postati jezuit. Tretji teden je posvečen meditiranju o Jezusovem trpljenju in smrti, četrti teden pa je rezerviran za podoživljanje Kristusovega vstajenja.

Ves pouk je pripravljen premišljeno. Prvi teden morajo novici na primer »vonjati dim, žveplo, gnusen smrad in pokvarjenost pekla« ter »čutiti, kako plamen objame in pogoltne dušo«.

Konstitucije je talmudu podobna knjiga pravil in predpisov, ki jo je napisal Ignacij Lojolski. Med ostalim jezuitu pove, kako držati roke, kako gledati nekoga na visokem položaju in zakaj ne sme vihati nosu.

Predvsem pa Konstitucije poudarjajo jezuitovo popolno podložnost svojim nadrejenim: »Podrejeni je kakor truplo v rokah nadrejenega.«

[Okvir/slika na strani 15]

Zakaj je jezuit postal Jehovova priča

Dvomi so se mi porodili, ko sem delal v revnejših predelih Bolivije. Na začetku nisem dvomil v cerkev pač pa v njene predstavnike. Vsak mesec sem na primer moral tamkajšnjemu škofu dati določeni odstotek od nabirk in plačil, ki sem jih dobil od posebnih maš, porok, pogrebov in tako dalje. Ker je bilo moje področje revno, ni bil škofov delež nikoli ravno velik. Prizadelo me je to, ker je vedno, ko je odpiral ovojnico, omalovažujoče rekel: »Takšen beden prispevek ste mi prinesli!« Očitno sta bila ,vdovina dva vinarja‘ pri njem brez vrednosti (Lukež 21:1⁠-4).

Naslednja stvar, ki me je vznemirjala, je bila pripravljenost hierarhije, da sprejme in dovoli poganske zamisli in navade pri oboževanju Crista de la Vera-Cruz (Kristus pravega križa), kar je bil lik moje župnijske cerkve. Mnogokrat so bile te navade očiten odraz demonske gorečnosti. Poleg tega je bilo s temi praznovanji pogosto povezano pijančevanje, vendar pa uradna cerkev ni reagirala na te poganske bakanalije.

Prepričal sem se, da je katoliška cerkev skozi stoletja odtavala od biblijske resnice in jo zamenjala s človeškimi izročili in filozofijo in da to niso storili le redki posamezniki. Tako sem spoznal, da po srcu nisem več katolik. (Po pripovedi Julia Iniesta García.)e

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 11]

Ustanovitelj jezuitov, Ignacij Lojolski, in njegova grobnica v Španiji

[Slika na strani 13]

Zaradi političnega spletkarjenja so jezuite izgnali iz Španije leta 1767