Preveč bogov, dokler nisem našla pravega

RODILA sem se leta 1921 v Croydonu v Angliji. Od treh deklet in dveh fantov sem bila najstarejša. Ko sem bila stara tri leta, smo nekateri med otroki zboleli za davico. Sprejeli so me v bolnišnico. Brat Johnnie je umrl, in ker ni bil krščen, anglikanska cerkev zanj ni dovolila pogrebnega bogoslužja. Očeta je to razburilo. Enega od duhovnikov je prosil, da bi po tem, ko bi Johnnievo krsto spustili v zemljo, zmolil. Zavrnil je.

Mati je rekla, da je to očeta za vedno odvrnilo od religije. V strahu pred tem, da bi se meni in sestram kaj zgodilo, nas je brez očetovega vedenja odpeljala v cerkev in nas dala krstiti. Oče je postal dejaven član komunistične stranke in nas spodbujal k branju čtiva, ki je bilo povezano z dialektičnim materializmom, tudi knjige Huxleyja, Lenina in Marxa. Boga doma nikoli nismo omenjali, razen kadar je oče dejal, da ga ni.

Leta 1931, ko sem bila stara okrog deset let, sem se včasih sprehodila do očetovih staršev, ki so živeli na drugem koncu ulice. Starega očeta so pogosto kritizirali, toda njegove ljubke modre oči so se mu iskrile in vedno je bil vesel. Ponavadi mi je dal kak bonbon in kaj, da bi po poti domov lahko brala. Bonbone sem pojedla, čtiva pa sem se znebila. Takrat nisem razumela, zakaj so drugi slabo govorili o njem.

V najstniških letih sem se pridružila Zvezi mladih komunistov in sčasoma v njej postala tajnica. Imela sem govore na magistratu in poulično delovala s časopisom Challenge, ki sem ga ponudila vsakomur, kdor je prisluhnil. Takrat je bila dejavna fašistična skupina – črnosrajčniki. Komunizmu so nasprotovali s silo. Spominjam se, da so njihovi člani, kadar sem stala na pločniku in ponujala Challenge, pristopali k meni in me ogovarjali s Sončni sij, z vzdevkom, ki so mi ga nadeli. Starejši člani komunistične stranke, v kateri sem bila, so odkrili, da fašisti načrtujejo, da bi me pretepli s kovinskimi boksarji, zato sem bila od tedaj naprej zavarovana s spremstvom.

Ob neki priložnosti smo izvedeli, da fašisti nameravajo marširati skozi londonski East End (takrat so ga naseljevali večinoma Judje). Rečeno nam je bilo, naj se jim zoperstavimo in naj imamo pri sebi torbe s frnikolami, ki naj bi jih vrgli pod kopita konj policistov, ko bi ti napadli, da bi sprte strani razpodili. Tega dne so mnoge pozaprli. Mene na srečo niso, ker sem se odločila, da tja ne grem.

Zbudila se mi je vest

Ob neki drugi priložnosti so mi rekli, naj na javnem shodu povem nekaj, za kar sem vedela, da ni res. Zavrnila sem, oni pa so me vprašali: »Ali je to sploh pomembno, dokler uspešno sporočamo naše stališče?« Od takrat naprej se mi je oglašala vest in pričela sem premišljevati o mnogočem.

V zgodnjih najstniških letih me je mati nekoč spodbudila, naj grem k maši, samo da bom videla, za kaj sploh gre. Spominjam se, da so mi rekli, naj stopim k oltarju in se spovem. Ko sem bila tam, sem na vezenini, pogrnjeni čez oltar, opazila tri prepletene prstane. Povprašala sem, kaj pomenijo, in odvrnili so mi, da predstavljajo »sveto Trojico: Boga Očeta, Boga Sina in Boga svetega Duha«. Mislila sem si: ‚To je pa res čudno. Oni verjamejo v tri bogove, oče pa pravi, da ni niti enega!‘ Spraševala sem naprej in razložili so mi, da ima jajce tri dele, čeprav je v resnici eno samo. Tudi to me ni zadovoljilo. Potem so mi rekli, da preveč sprašujem. Šla sem domov in materi dejala, da ne želim več v cerkev, in tudi res nisem več šla.

Ob izbruhu druge svetovne vojne nisem bila več dejavna v Zvezi mladih komunistov. Poročila sem se s Kanadčanom, ki je bil vojak, in imela sva sina. Prvi dom v Londonu nam je porušila bomba. Raketa V-1 je padla pred našo hišo, prav ko sva bila s sinom doma. Izgubili smo celotno imetje. Bila sva zasuta z ruševinami, toda na srečo sva preživela. Mož je bil takrat v francoski Normandiji.

Spominjam se, da sem se ravno nekako takrat pogovarjala z dvema mladima ženskama in ju vprašala: »Če Bog obstaja, zakaj dopušča vse to trpljenje?« Govorili sta mi nekaj o tem, da je Satan bog tega sveta. ,Oh,‘ sem si mislila, ,še en bog, ki ga ne poznam!‘ Nato je prišel mlad moški. Zasula sem ga z vprašanji, on pa mi je rekel, da išče ovce, ne kozlov. Ker nisem poznala Jezusove prispodobe, sem ga vprašala, ali je duhovnik ali kmet. Minilo je še nekaj let in druga svetovna vojna se je končala. Mož se je vrnil, potem ko je videl, kako so pobili 95 odstotkov saskatunske lahke pehote, pri kateri se je v vojni vojskoval. Nastanili smo se v drugem domu, v Croydonu.

Prišli so Priče

Neke nedelje sta pri naših vratih pozvonila Jehovova pričevalca. Vrata jima je odprl mož in se z njima zelo dolgo pogovarjal. Zaradi hinavščine, ki ji je bil priča med vojno, je postal zagrenjen do vsakršne religije. To, da so bili Priče nevtralni, pa je nanj naredilo vtis. Rekel mi je, da ju je povabil, naj se zopet oglasita na biblijski pogovor. Začelo me je zelo skrbeti in vprašala sem očeta, kaj naj naredim. Dejal mi je, naj se ne vmešavam in da naj se, če bo mož pri tej neumni veri vztrajal, od njega ločim.

Odločila sem se, da bom prisotna pri eni od teh razprav, da vidim, za kaj gre. Sedeli smo za mizo in Priča je rekel: »Nekega dne boste lahko objeli leva, kakor lahko zdaj objamete psa.« ‚Oni niso prištevni,‘ sem si mislila. Ta večer so še govorili, a nisem se mogla osrediniti na nič več. Kasneje sem možu dejala, da ne želim, da se vrnejo. Prelitih je bilo mnogo solza in pogovarjala sva se o razvezi.

Kmalu zatem se je oglasil drugi Priča. Potem smo izvedeli, da je to bil okrajni nadzornik, ki je bil ravno na obisku v krajevni občini in so mu povedali za nas. Zelo dobro se ga spomnim. Imel je modre oči in bil je zelo prijazen in potrpežljiv. Spominjal me je na starega očeta. Na dan sem potegnila list papirja, na katerem sem imela zapisanih 32 vprašanj. »Pogovarjali se bomo o vsakem posebej,« je rekel in tako smo se jih tudi lotili. Pomagal mi je doumeti, da moram Biblijo, če želim popolnoma razumeti, kaj v njej piše, brati in jo preučevati. Predlagal je, da bi se kdo redno oglašal pri nas doma in bi jo z nami preučeval. Bila sem za.

Ko sem počasi začela spoznavati našega Stvarnika, Boga Jehova, sem bila ganjena do solz. Spominjam se, kako sem šla v spalnico in ga prosila, naj mi oprosti in mi pomaga razumeti Biblijo in svoje namene. Mož, sin in jaz smo se krstili leta 1951. Očeta je ta novica zelo vznemirila in rekel je, da bi me raje videl mrtvo, kakor da sem Jehovova priča.

Služiti, kjer je potreba večja  

Mož se je odločil, da se bomo vrnili v Kanado in 1952. smo se preselili v Vancouver v Britansko Kolumbijo. Oče se od mene ni želel posloviti in od takrat ga nisem več videla ali o njem slišala. Po tem, ko smo v Vancouvru živeli že kar nekaj let, je izšel poziv, naj gremo tja, kjer je potreba večja, še posebej na področja, kot je bil Quebec, kjer je bil ministrski predsednik Duplessis do Jehovovih prič hitlerjevsko razpoložen.

Leta 1958 smo v avto zložili vse, kar smo imeli, in se odpeljali na mednarodno zborovanje v New York. Od tam smo šli v quebeški Montreal. Dodelili so nas v francosko občino v Ville de Jacques-Cartier. Pri služenju Jehovu v Quebecu smo doživeli veliko zanimivega. Nekoč smo se prevrnili z avtom, na nas so metali skale, neka ženska pa je v nas usmerila močan curek vode iz gumijaste cevi. To se nam je dogajalo v kraju, imenovanem Magog.

Drugič sva s spremljevalko šli mimo cerkve, ravno ko so prihajali iz nje. Nekdo naju je spoznal in zavpil: »Témoins de Jéhovah!« (»Jehovove priče!«) Pod vodstvom duhovnika so se pognali za nama, vendar sva jim zbežali. Velikokrat so naju zaprli. Vendar pa mi je bilo v veselje, da sem lahko kar nekaj ljudem pomagala poučiti se o Jehovu in mnogi med njimi mu še vedno dejavno služijo.

V zgodnjih šestdesetih letih je delodajalec moža premestil v Los Angeles in v tamkajšnji občini sva služila več kot 30 let. Kako veseli smo bili, da smo se o resnici pogovarjali z ljudmi, ki so se tja preselili z vseh koncev sveta! Imela sem prednost preučevati z ljudmi iz Libanona, Egipta, Kitajske, Japonske, Francije in Italije, če naštejem le nekatere. Spominjam se srečanja z mlado ženo, ki ni niti malo govorila angleško. Na srečo pa njen mož je. Z mojim možem sva z njima preučevala skupaj, kasneje pa sva midve preučevali posebej. Jaz sem uporabljala angleško knjigo Let God Be True, ona pa je biblijske stavke prebirala iz svoje kitajske biblije in na vprašanja odgovarjala v kitajščini. Nato sem ji odgovor povedala v angleščini, ona pa ga je ponovila. Sčasoma je angleško tekoče govorila, čeprav z britanskim naglasom. Vesela sem, da lahko povem, da sta oba z možem zdaj posvečena Jehovova služabnika.

Pred nedavnim sva se preselila v Tuscon v Arizono. Imava še dodatno prednost, ko vidiva, kako vsi člani najine družine zvesto služijo Jehovu. Med njimi so tudi pravnuki, ki jih poučujejo o našem Velikem Stvarniku, Jehovu.

Mimogrede, bila sem navdušena, ko sem od bratov iz Croydona izvedela, da je bil moj stari oče, z iskrivimi modrimi očmi, Jehovova priča. (Po pripovedi Cassie Bright.)