Kaj neki se je zgodilo z Apači?

O KOM so govorili kot o »najkrutejšem obrazu, kar so jih kdaj izklesali«? In kdo je bil kljub temu znan po izrednem pogumu in odločnosti? To je bil zadnji voditelj Apačev, ki se je predal ameriški vojski. Živel je približno 80 let in leta 1909 umrl v Oklahomi, verjetno kot član nizozemske reformirane cerkve.glej w 15.6.str.32 odst.2 To je bil Goyathlay (izgovori se Gojakla), bolj znan kot Geronimo, zadnji veliki voditelj Apačev.

Goyathlayu naj bi ime Geronimo nadeli po napadu na mehiške vojake, ki so iz strahu klicali k »svetemu« Hieronimu (Jerónimo). Okoli leta 1850 so mehiški vojaki pobili 25 apaških žensk in otrok, utaborjenih blizu mesta Janos v Mehiki. Med njimi so bili tudi Geronimova mati, njegova mlada žena in njuni trije otroci. Pravijo, da je »Geronimo do konca svojega življenja sovražil vse Mehičane«. Spodbujala ga je želja po maščevanju, zato je postal eden najbolj strah zbujajočih apaških poglavarjev.

Toda kaj sploh vemo o Apačih, Indijancih, ki so jih v hollywoodskih filmih tako pogosto prikazovali kot zlobneže? Ali še vedno obstajajo? Če da, kako živijo in kakšna prihodnost jih čaka?

»Zveri človeške rase«

Apači (njihovo ime očitno izhaja iz zunijske besede apachu, kar pomeni »sovražnik«) so bili znani kot neustrašni in iznajdljivi bojevniki. George Crook, znani general, ki se je v 19. stoletju bojeval proti Indijancem, jih je imenoval »zveri človeške rase«. Pa vendar »vsa plemena Apačev skupaj niso po letu 1500 nikoli štela več kot šest tisoč ljudi«, je izjavil neki strokovnjak. Toda nekaj ducat bojevnikov je lahko v gverilskem vojskovanju zaustavilo célo sovražnikovo vojsko!

Vseeno pa neki apaški vir navaja: »V nasprotju s splošno razširjenimi predstavami, ki so jih ustvarili Španci, Mehičani in Američani, Apači nismo bili sovražni krvoločni divjaki. Hrano smo plenili le ob pomanjkanju. Vojn nismo bíli na slepo, ampak so bile navadno dobro načrtovane, da bi se maščevali za storjene nam krivice.« In teh krivic je bilo veliko!

Razstava v Apaškem kulturnem centru San Carlos v Peridotu v Arizoni pojasnjuje zgodovino Apačev z njihovega gledišča: »Prihod tujcev na naše področje je izzval sovraštvo in spremembe. Ti prišleki se niso kaj dosti ozirali na to, da smo kot domačini navezani na zemljo. Naši predniki so zato v želji, da bi zaščitili svoje navade in kulturo, bíli in zmagali v mnogih bitkah zoper vojake in državljane Španije, Mehike in Združenih držav. Toda ti so zaradi številčne premoči in moderne tehnologije naše dedke in pradedke nazadnje premagali in jih prisilili, da so sprejeli zahteve ameriške vlade. Prisilili so nas, da smo se odpovedali nomadskemu načinu življenja in pričeli živeti v rezervatih.« Besedna zveza ,prisilili živeti v rezervatih‘ obuja močne občutke kakim pol milijona prebivalcem rezervatov (od več kot dva milijona ameriških domačinov) iz 554 plemen v Združenih državah in 633 skupin po vsej Kanadi. Apačev je okoli 50.000.a

Zgodnje preživetje

Večina strokovnjakov za zgodnjo zgodovino ameriških domačinov sprejema teorijo, da so prvotna plemena prišla iz Azije čez Beringov preliv in se nato počasi selila proti jugu in vzhodu. Jezikoslovci povezujejo jezik Apačev z jezikom atapaskansko govorečih ljudstev Aljaske in Kanade. Thomas Mails glede tega piše: »Po dosedanjih ocenah so na jugozahod Amerike prišli nekje med letoma 1000 in 1500 n. š. O točni smeri potovanja in hitrosti preseljevanja se antropologi še niso sporazumeli.« (The People Called Apache)

Apači so se v zgodnjih stoletjih pogosto preživljali tako, da so organizirali plenilske napade na svoje špansko-mehiške sosede. Thomas Mails piše: »Takšni napadi so se vrstili skoraj dvesto let, od približno 1690. pa vse do 1870. Ti napadi ne presenečajo, saj se je Mehika izkazala za pravo zakladnico potrebnih zalog.«

Kdo je začel skalpiranje?

Zaradi nenehnih sporov med Mehiko in apaškim ljudstvom se je vlada mehiške zvezne države Sonora »vrnila k stari španski metodi« nagrajevanja skalpov. To ni bila izključno španska novost. Pred njimi so se te metode posluževali že Britanci in Francozi.

Mehičani so skalpirali za denarno nagrado, in včasih sploh ni bilo pomembno, ali je bil skalp Apačev ali ne. Leta 1835 so v Mehiki sprejeli zakon o nagrajevanju skalpov, in država je za skalp bojevnika ponujala 100 pesov. Dve leti kasneje so k nagradi dodali še 50 pesov za ženski skalp in 25 pesov za otroškega. Dan Thrapp v svoji knjigi The Conquest of Apacheria piše: »Državna politika je v resnici zahtevala iztrebljenje, kar dokazuje, da ima genocid že zelo dolgo preteklost in da to ni moderni izum samo enega naroda,« ter nadaljuje, »Apači sami niso skalpirali.« Vseeno pa Mails pravi, da so Čirikave kdaj pa kdaj vzeli skalp, vendar tega niso delali pogosto, »ker so se bali mrtvih in duhov«. Dodaja še: »Skalpirati so začeli samo iz maščevanja po tistem, ko so Mehičani uvedli to metodo.«

Thrapp pravi, da so se rudarji »pogosto zbrali skupaj [. . .] in odšli na lov za Indijanci. Kadar so jih uspeli ujeti, so pobili vse moške in včasih tudi vse ženske in otroke. Indijanci so seveda počeli isto, tako z belci kot tudi z drugimi plemeni.«

Vojna z Apači je nazadnje postala dobičkonosen posel za zvezno državo Arizono, pravi Charles Lummis, saj je »vojno ministrstvo Arizoni zaradi nenehnih vojn z Apači letno izplačalo več kot dva milijona dolarjev«. Thrapp navaja: »Tu so bili močni in brezvestni ljudje, ki si zaradi lastnih interesov niso želeli miru z Apači. Če bi namreč do tega prišlo, bi nenehen dotok denarja, ki so ga dobivali od vojske, presahnil.«

Ali so bili rezervati rešitev?

Nenehna nesoglasja med vdirajočimi belimi naseljenci in domačimi Apači so nazadnje pripeljala do tega, da je zvezna vlada Indijance poslala v rezervate, pogosto na neprijazen, pust kos zemlje, na katerem naj bi preživeli. Leta 1871/72 so ustanovili rezervate za Apače.

Čirikava Apači so imeli v letih od 1872 do 1876 svoj rezervat. Toda ti svobodno potujoči nomadi so se počutili utesnjene. Čeprav so imeli 1,106.985 hektarjev zemlje za 400 do 600 ljudi, jim to predvsem nerodovitno področje ni zadostovalo, da bi si z lovom in nabiranjem priskrbeli hrano. Vlada je morala vsakih petnajst dni dostaviti živež, da bi preprečila stradanje.

Kljub temu pa so beli naseljenci menili, da je ločen rezervat za Čirikava Indijance izguba zemlje in da bi morali biti Apači zbrani v enem rezervatu. Ta zlobna želja belih naseljencev je postala še posebej močna po smrti uglednega poglavarja Kočiza leta 1874. Potrebovali so izgovor, da bi lahko Čirikava Apače izgnali iz rezervata. Kaj se je zgodilo? »Takšen izgovor se jim je ponudil leta 1876. Dva Čirikava sta ubila nezakonita prodajalca viskija, ker jima [le-tega] nista hotela prodati več. Namesto da bi [vladni] predstavnik za rezervat San Carlos aretiral osumljenca, je z oboroženimi možmi [pleme] Čirikava pospremil v San Carlos. Rezervat Čirikava pa so zaprli.«

Vseeno pa so Indijancem še vedno dovolili, da so svobodno potovali zunaj meja rezervata. Belim naseljencem takšna politika ni bila všeč. »Vlada se je na zahteve teh naseljencev odzvala tako, da je Sankarloške, Belogorske, Sibekve in Tonta Apače, kot tudi številne druge skupine Čirikava Apačev, preselila pod sankarloško upravno enoto.« (Creation’s Journey​—Native American Identity and Belief)

Tako so v rezervat naenkrat zaprli na tisoče Javapajo, Čirikava in Zahodnih Apačev. To je povzročilo napetosti in nezaupanje, saj so bila nekatera od teh plemen dolgoletni sovražniki. Kako so se odzvala na omejitve rezervata? Apači odgovarjajo: »Prikrajšali so nas za naš tradicionalni način življenja, zato smo stradali fizično, čustveno in duhovno. Odvzeli so nam svobodo.«

Vendar pa je leta 1885 skupina Čirikava Apačev, pod vodstvom slavnega vojaškega voditelja Geronima, ušla iz rezervata in pobegnila v Mehiko. Zasledoval jo je general Nelson Miles, ki je kar s 5000 vojaki in 400 apaškimi izvidniki skušal izslediti takrat le še 16 bojevnikov, 12 žensk in 6 otrok!

Geronimo se je 4. septembra leta 1886 vendarle vdal. Bil se je pripravljen vrniti v rezervat San Carlos, vendar se to ni zgodilo. Povedali so mu, da so vse Apače iz rezervata kot ujetnike preselili na vzhod na Florido, kamor naj bi odšel tudi on. V svojem apaškem jeziku je rekel: »Łahn dádzaayú nahikai łeh niʹ nyelíí k’ehge,« kar pomeni: »Nekoč smo se gibali kakor veter.« Ponosni in zviti Geronimo se sedaj, ko je bil ujetnik, ni mogel več gibati svobodno kakor veter.

Nazadnje so mu dovolili, da se je lahko preselil na zahod v Fort Sill v Oklahomi, kjer je leta 1909 umrl. Tako kot mnogo drugih voditeljev ameriških domačinov se je bil tudi ta poglavar Apačev prisiljen podrediti zadušljivim življenjskim razmeram v zaporih in rezervatih.

S kakšnimi problemi se ukvarjajo danes?

Apači živijo v kar nekaj rezervatih v Arizoni in Novi Mehiki. Dopisnik za Prebudite se! je obiskal rezervat San Carlos in intervjuval več apaških voditeljev. V nadaljevanju si preberite poročilo s tega obiska.

Nekega vročega suhega majskega dne sta naju kmalu po prihodu v rezervat prijazno sprejela Harrison Talgo in njegova žena. Harrison je spreten govornik, visok več kot 180 centimetrov in ima bujne brke. Je član plemenskega sveta v San Carlosu. Vprašala sva ga: »Kateri problemi med drugim vplivajo na Apače danes?«

»Izgubljamo svoje tradicionalne vrednote. Televizija zelo škodljivo vpliva, še posebej na naše mlade. Ne učijo se našega jezika, kar je samo en dokaz. Drugi večji problem je brezposelnost, ki je na nekaterih področjih 60-odstotna. Resda imamo igralnice, vendar te ne zaposlujejo veliko naših ljudi. Tu pa je še druga plat medalje, saj mnogo naših ljudi tam zaigra socialno podporo, ki jo dobijo za najemnino in hrano.«

Ko sva ga povprašala o zdravstvenih težavah plemena, je brez pomišljanja odgovoril. »Sladkorna bolezen. Več kot 20 odstotkov naših ljudi je diabetikov. Na nekaterih področjih jih je več kot 50 odstotkov.« Priznal je, da je drugi večji problem nadloga, ki jo je belec predstavil pred več kot sto leti – alkohol. »Tudi droge vplivajo na naše ljudi.« O teh problemih zgovorno pričajo napisi na obcestnih panojih v rezervatu, kot so »Naj ti gospodari treznost – osvobodi se drog« in »Ohranite našo deželo. Ohranite naše zdravje. Ne uničujte našega bogastva«.

Vprašala sva ga še, ali je na pleme vplival tudi že aids. Z očitnim gnusom je odgovoril: »Problem je v homoseksualnosti. Ta se namreč skoraj neopazno širi v rezervat. Televizija in pregrešnost belcev izčrpavajo nekatere naših mladih Apačev.«

Zanimalo naju je tudi, kako so se razmere spremenile v preteklih letih. Odgovoril je: »Leta 1950 je bila na seznamu prednostnih stvari in vplivov na prvem mestu religija, na drugem družina, na tretjem izobrazba, na četrtem pritisk vrstnikov in na zadnjem televizija. Danes je vrstni red obrnjen, tako da je sedaj televizija po vplivnosti na prvem mestu. Pritisk vrstnikov, da bi mladi opustili navade Apačev in posnemali prevladujoče navade Američanov, je drugi najmočnejši vpliv. Izobrazba je še vedno na tretjem mestu in veliko Apačev izkoristi možnost šolanja na kolidžu ter v šolah in na visokih šolah, ki jih je v rezervatu vedno več.«

»Kaj pa družina?« sva vprašala.

»Na žalost je družina sedaj na četrtem mestu, na zadnjem pa religija – pa naj bo to naša tradicionalna religija ali pa religije belcev.«

»Kako gledate na krščanske religije?«

»Nismo veseli, da skušajo cerkve naše ljudi odvrniti od tradicionalnega verovanja.b Luterani in katoličani imajo tu svoje misijone že več kot sto let. Tu pa so tudi nekatere skupine binkoštnikov, ki skušajo vplivati na čustva.

S pomočjo družine moramo nujno obnoviti našo kulturno identiteto in zopet oživiti apaški jezik. Do sedaj nam to ni uspelo.«

Gospodarski napredek Apačev

Obiskali smo še enega uglednega apaškega strokovnjaka, ki je z zaupanjem spregovoril o gospodarski prihodnosti rezervata San Carlos. Vseeno pa je pojasnil, da ni bilo lahko pridobiti investitorjev, ki bi vložili denar v tamkajšnje projekte. Dober znak je prav gotovo pogodba z največjo telefonsko družbo, o ustanovitvi Telekomunikacijske apaške družbe San Carlos, ki jo bo financiralo Podeželsko gospodarsko združenje. S tem bodo pridobili več delovnih mest za Apače ter razširili in izboljšali pomanjkljiv telefonski sistem v rezervatu.

Ta uradnik je prav tako ponosno spregovoril o oddelku za dializo, ki ga bodo kmalu namestili v bolnišnico v rezervatu in bo omogočil boljšo in temeljitejšo medicinsko nego. Nato nam je pokazal načrte za obnovo trgovskega centra v San Carlosu, ki ga bodo kmalu začeli obnavljati. V prihodnost gleda z optimizmom, toda poudaril je, da je ključ za to izobrazba. ,Izobrazba je povezana z boljšim zaslužkom, to pa vodi do boljšega življenjskega standarda.‘

Apaške žene so znane tudi po veščem izdelovanju košar. V turističnem vodniku piše, da so »lov, ribolov, živinoreja, gozdarstvo, rudarstvo, rekreacija na prostem in turizem« glavni dejavniki tamkajšnjega gospodarstva.

Apači skušajo ostati v koraku z zunanjim svetom, čeprav je zelo malo možnosti, da jim bo to tudi uspelo. Kot toliko drugih ljudi si tudi oni želijo pravico, spoštovanje in spodobno življenje.

Ko bo prevladala resnična pravica

Jehovove priče obiskujejo apaško ljudstvo, da bi jim govorili o obljubljenem novem svetu, ki ga bo Bog Jehova vzpostavil tu na zemlji in je tako čudovito opisan v biblijski knjigi Izaija: »Zakaj, glej, jaz ustvarjam nova nebesa in zemljo novo, in o prejšnjem ne bode spomina in ne pride več na misel. In zidali bodo hiše ter v njih prebivali, in sadili vinograde in jedli njih sad. Trudili se ne bodo brezuspešno.« (Izaija 65:17, 21, 23; 2. Petrov 3:13; Razodetje 21:1–4)

Blizu je čas, ko bo Bog Jehova ukrepal ter očistil svet sebičnosti in pokvarjenosti ter preprečil nadaljnje zlorabljanje Zemlje. (Glej Matevž 24., Marko 13. in Lukež 21. poglavje.) Ljudje iz vseh narodov, tudi ameriški domačini, so lahko že sedaj blagoslovljeni, tako da se po Kristusu Jezusu obrnejo k pravemu Bogu, Jehovu. (1. Mojzesova 22:17, 18) Jehovove priče ponujamo brezplačno biblijsko izobraževanje vsem krotkim, ki želijo podedovati obnovljeno zemljo in so pripravljeni ubogati Boga. (Psalm 37:11, 19)

[Podčrtni opombi]

[Zemljevidi/slika na strani 15]

SEVERNA AMERIKA

Področje povečano na desni strani

Apaški rezervati

ARIZONA

NOVA MEHIKA

Jicarilla

Fort Apache (Belogorski)

San Carlos

Mescalero

[Vir slike]

Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slika na strani 13]

Geronimo

[Vir slike]

Z dovoljenjem Arizona Historical Society/Tucson, AHS#78167

[Slike na strani 16]

Harrison Talgo, plemenski svetnik

[Slike na strani 17]

Poglavarja Kočiza so pokopali v njegovi čirikavski utrdbi

Satelitske antene prinašajo v rezervat televizijo

[Slika na strani 18]

Na apaških pogrebih sorodniki okoli groba položijo kamenje. Trakovi, ki plapolajo v vetru, označujejo štiri strani neba.