»Kaj naj storim, da se rešim«

»KAJ naj storim, da se rešim?« To vprašanje je 50. leta našega štetja v Filipih v Makedoniji postavil nek ječar. Pravkar je bil potres in vrata njegove jetnišnice so se odprla. Ječar je hotel narediti samomor, ker je mislil, da so jetniki pobegnili. Toda eden od jetnikov, apostol Pavel, mu je zaklical: »Nič žalega si ne stori! Vsi smo še tukaj!« (Ap. dela 16:25-30)

Pavel in njegov sojetnik Sila sta v Filipe prišla oznanjevat vest rešitve, v ječi pa sta se znašla po krivem obtožena. Ječar je iz hvaležnosti, ker jetniki niso pobegnili, prisluhnil vesti, ki sta jo oznanjala Pavel in Sila. Kaj bi moral storiti, da bi bil rešen, kakor sta oznanjala ta dva krščanska misijonarja?

Ljudje danes še vedno potrebujejo rešitev, ki sta jo oznanjala Pavel in Sila. Na žalost pa mnogi sumničavo gledajo na rešitev. Gnusita se jim ošabnost in lakomnost številnih pobožnjakarjev, ki zatrjujejo, da jih učijo, kako se lahko rešijo. Nekateri se zgražajo zaradi nespametne čustvenosti, ki je značilna za mnoga evangeličanska verstva, ki poudarjajo zamisel o rešitvi. Angleški časnikar Philip Howard je dejal, da tako imenovani evangelisti »raje naskakujejo čustva in roke, ki podpisujejo čeke, kot pa razum svojih poslušalcev«. (Primerjaj 2. Petrovo pismo 2:2.)

Zopet druge močno presenečajo spremembe, ki se včasih pojavijo pri posameznikih, ki so prepričani, da so doživeli »rešitev«. Flo Conway in Jim Siegelman v svoji knjigi Snapping razpravljata o mnogih verskih doživljajih, ki so prišli v ospredje v zadnjih nekaj desetletjih — tudi o tistih, ki so povezani z »rešitvijo«. Pišeta o »mračni strani« takih doživetij in pravita, da so se ljudje »podvrgli« nenadnim spremembam osebnosti, ki jim niso nudile obljubljene dovršitve in prosvetlitve, ampak so povzročile razočaranje, topoumnost in nezmožnost soočenja s stvarnostjo. Pisca dodajata: »Ta proces lahko opiševa kot zapiranje uma, nerazmišljanje.«

Ko so rešitev doživljali kristjani v prvem stoletju, se kaj takega ni dogajalo. Ječar iz Filipov ni ‚zaprl svojega uma‘, ko je apostol Pavel odgovoril na njegovo vprašanje: »Kaj naj storim, da se rešim?« Pavel in Sila nista nameravala ‚naskočiti njegovih čustev‘ in nista prosila za kakšen velik denarni prispevek. Namesto tega sta mu »oznanila Jehovino besedo«. Pogovarjala sta se z njim in mu pomagala jasno razumeti Božjo pripravo rešitve. (Ap. dela 16:32)

»Veruj v Gospoda Jezusa«

Ta dva krščanska misijonarja sta ječarjev um odprla za osnovno resnico o rešitvi. Šlo je za isto resnico, ki jo je ob ustanovitvi krščanske skupščine pojasnjeval apostol Peter. Peter je opozoril na osrednjo vlogo Jezusa Kristusa pri rešitvi in ga označil za »začetnika življenja«. Ta apostol je tudi rekel: »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom nam ni dano nobeno drugo ime, po katerem bi se ljudje lahko rešili.« (Ap. dela 3:15; 4:12, EI) Pavel in Sila sta ječarja iz Filipov napotila k istemu zastopniku rešitve, ko sta rekla: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš.« (Ap. dela 16:31, EI)

Kaj pa pomeni verovati v Gospoda Jezusa? Zakaj ni nobenega drugega imena, po katerem bi se lahko rešili? Ali bo nazadnje vsakdo rešen? Ali so apostoli verjeli v zamisel »enkrat rešen, za vedno rešen«? To so pomembna vprašanja, kajti kljub dejstvu, da danes mnogi pobožnjakarji skušajo z besedami in dejanji zmanjšati pomen tega izraza, še vedno potrebujemo rešitev. Vsi potrebujemo zadovoljiv, razumen odgovor na vprašanje: »Kaj naj storim, da se rešim?«