Ali bi se morali krstiti

V ZADNJIH treh letih so Jehovove priče krstile skoraj milijon ljudi. To je v povprečju 824 krščenih v enem dnevu ali štirje vsakih sedem minut. Ali je to samo posnemanje verske vneme petnajstega in šestnajstega stoletja?

Ne, te posameznike se h krstu ni prisililo, to ni bilo množično spreobračanje, niti se niso odzvali na kakšen čustven poziv gorečih pridigarjev. Krstili so se zato, ker je to zapovedal Jezus Kristus, Učitelj in Voditelj kristjanov. Naredili so, kar jim je zapovedal Jezus. Enako so ravnali že apostoli, ki jih je ravno on izbral in poučil.

Po vstajenju pred vnebohodom je Jezus svojim sledilcem naročil: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha, učeč jih, naj izpolnjujejo vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Matevž 28:19, 20) Od tedaj je to edini krst v vodi, ki ga Bog odobrava.

Biblija nam pove, da so ti prvi Kristusovi sledilci postali Jezusove »priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja zemlje« (Dejanja apostolov 1:8). Kot je napovedal Jezus, naj bi njihovo oznanjevanje in poučevanje spodbudilo h krstu vernike, Kristusove sledilce.

Prvi zapisan primer tega se je zgodil v Jeruzalemu na binkošti leta 33. n.š. »Tedaj je Peter vstal z enajsterimi« in zbrani množici spregovoril o Mesiju Jezusu. Pripoved odkriva, da je njegov govor ,presunil njihova srca‘, zato so ga vprašali, kaj naj storijo. »Spreobrnite se in naj se da vsak od vas krstiti na ime Jezusa Kristusa v odpuščanje grehov,« jim je odgovoril Peter. Poslušali so ga ter ,sprejeli njegovo besedo in se dali krstiti. Tisti dan se jim je pridružilo kakšnih tri tisoč duš.‘ (Apostolska dela 2:14-41, J. Moder) Pripoved zatem potrdi, da so se učenci krstili šele potem, ko so slišali krščansko sporočilo, verjeli dobri vesti in se spokorili (Dejanja apostolov 8:12, 13, 34-38; 10:34-48; 16:30-34; 18:5, 8; 19:1-5).

Kako se krstiti

Kako pa so se ti novi učenci krstili v vodi? Ali tako, da so jih poškropili, jih polili (jim zlili vodo na glavo) ali jih potopili (v celoti pod vodo)? Kaj pravi biblijski zapis? Ker nam je Jezus zgled in ker hodimo ,po sledovih njegovih‘, bi morali vedeti, kako se je krstil on (1. Petrov 2:21).

Biblija odkriva, da se je Jezus krstil v Jordanu, dokaj veliki reki. Po krstu je ,stopil iz vode‘ (Marko 1:10; Matevž 3:13, 16). Očitno je Jezusa nekdo potopil v Jordan. Krstil ga je Janez, ki je za krščevanje izbral primeren kraj v jordanski dolini blizu Salima, »ker je bilo tam mnogo vode« (Janez 3:23). Iz besed etiopskega evnuha lahko razberemo, da so Jezusovi sledilci krščevali s popolno potopitvijo pod vodo, saj se je na Filipovo poučevanje odzval z vzklikom: »Glej, voda! Kaj brani, da bi bil krščen?« Preberemo lahko tudi, da sta ,oba stopila v vodo‘, zatem pa ,stopila iz vode‘ (Dejanja apostolov 8:36-39).

Ali tudi posvetna zgodovina potrjuje, da so kristjani krščevali s potopitvijo? Da, potrjuje. Zanimivo, da v mnogih deželah še vedno obstajajo veliki krstilni bazeni, primerni za potopitev. »Arheološki dokazi neovrgljivo pričujejo, da je bila potopitev običajen način krščevanja v prvih desetih do štirinajstih stoletjih,« pravi časopis Ministry. Pristavi pa še: »Med ruševinami stavb prvih kristjanov in v starodavnih cerkvah, ki se jih še vedno uporablja, lahko izsledimo zgodovino krščanskega krsta. Slike v katakombah in cerkvah, mozaiki na tleh, stenah in stropih, rezbarije, pa tudi risbe v starodavnih rokopisih Nove zaveze odkrivajo podrobnosti te zgodovine. . . . Poleg tega pa so tu še spisi cerkvenih očetov, ki so polni dokazov, da so v zgodnji cerkvi običajno krščevali s potopitvijo.«

New Catholic Encyclopedia priznava: »Dejstvo je, da je zgodnja cerkev krščevala s potopitvijo.« Potem nas ne preseneča, če na naslovnih straneh časopisov preberemo: »Katoličani se vračajo h krstu s potopitvijo« (The Edmonton Journal, Kanada, 24. september 1983), »Krst s potopitvijo je priljubljen med tukajšnjimi katoličani« (St. Louis Post-Dispatch, 7. aprila 1985), »Mnogi katoličani izberejo krst s potopitvijo« (The New York Times, 25. marca 1989) in »Oživitev krsta s potopitvijo« (The Houston Chronicle, 24. avgusta 1991).

Zakaj krst

Zakaj je Jezus zahteval, da se njegovi učenci krstijo? Zato, ker je to ustrezno simboliziralo njihovo iskreno posvetitev Bogu. Dobro vest naj bi oznanjevali po vsej zemlji in pridobivali učence iz ,vseh narodov‘ (Matevž 24:14; 28:19). To je pomenilo, da se Bog ne ukvarja več samo z judovskim narodom, ki so ga sestavljali že od rojstva posvečeni ljudje. Kornelij je bil s svojo družino prvi pogan ali Nejud, ki je sprejel resnico o Jezusu Kristusu in se krstil.

Potopitev pod vodo ponazarja, da so krščeni »umrli« glede na prejšnji način življenja, ko so živeli samo zase. Njihov dvig iz vode pa simbolizira, da so od zdaj osredinili svoje življenje na izvrševanje Božje volje. Enako je naredil tudi Jezus (Matevž 16:24). Krst »v ime Očeta in Sina in svetega Duha« odkriva, da so krščeni spoznali in sprejeli resnico o vsakem od njih ter da priznavajo njihove vloge (Matevž 28:19; primerjajte Dejanja apostolov 13:48.). Krst je samo prvi korak k poslušnosti Bogu in podložitvi njegovi volji.

Sveto pismo ne podpira široko razširjenega verskega prepričanja, da je krst zakrament, oziroma verski obred, ki krščencu podeli nekatere prednosti — milost, svetost in duhovno korist. Tako denimo bula papeža Evgenija IV., ki smo jo citirali v prejšnjem članku, o krstu pove naslednje: »Ta zakrament odpušča vse grehe, tako izvirnega kot zdajšnje; pa tudi vse kazni zaradi njih. Zato se krščenim ne nalaga nobene pokore za pretekle grehe in če umrejo, preden so kaj zagrešili, takoj dosežejo nebeško kraljestvo in Božjo vizijo.«

Jezus se je krstil, čeprav »ni storil greha« (1. Petrov 2:22). Poleg tega so po Svetem pismu grehi odpuščeni samo po odkupni žrtvi Jezusa Kristusa. Ananija je rotil Savla iz Tarsa: »Vstani, daj se krstiti in operi grehe svoje, kličoč ime Gospodovo [Jezusovo].« (Dejanja apostolov 22:12-16). Da, rešimo se lahko samo po Jezusovi preliti krvi, če v veri ,kličemo njegovo ime‘ (Hebrejcem 9:22; 1. Janezov 1:7).

Kaj pa Petrove besede iz njegovega prvega pisma 3:21? Tam je zapisal: »Temu podoben tudi vas zdaj rešuje krst, ne umitje mesene nesnage, ampak zaupljivo sklicevanje dobre vesti na Boga po vstajenju Jezusa Kristusa.« Peter je primerjal krst z Noetovim preživetjem potopa (20. vrstica). Noe je dokazal, da povsem veruje v Boga, ko je zgradil barko, da bi obvaroval družino (Hebrejcem 11:7). Podobno so lahko tudi danes tisti, ki verujejo v Boga Jehova in njegovo pripravo rešitve po Kristusu Jezusu, rešeni iz zdajšnjega zlobnega sveta. Vendar morajo vero dokazati z deli. Takšni, ki se pokesajo za svoje grehe in se odvrnejo od krivih poti ter se v molitvi brez zadržkov predajo Bogu Jehovu, ga s tem prosijo za dobro vest. Toda njihovi grehi so odpuščeni in tudi rešijo se lahko le na temelju Jezusove žrtve in vstajenja, ko je prinesel vrednost svoje žrtve Bogu v nebesa (1. Petrov 3:22).

Kaj boš naredil

Ali se morda že nekaj časa družiš z Jehovovimi pričami? Morda si že spremenil svoje življenje in ga prilagodil biblijskim načelom, vendar se še nisi odločil, da se predaš in krstiš. Morda želiš izvrševati Božjo voljo, vendar te je najbrž strah obvez, ki jih prinaša krst. Zato se raje izogibaš takšne obveznosti in odgovornosti. Lansko leto je skoraj 11,5 milijona ljudi obiskalo svečanost Gospodove večerje. Vendar pa je bilo najvišje število oznanjevalcev, ki so lani objavljali dobro vest, manjše od 4,5 milijona. To pomeni, da približno 7 milijonov ljudi že vsaj malo ceni Božjo resnico, čeprav niso krščene Jehovove priče. Seveda so nekateri od teh še majhni otroci, ali pa so se šele pred nedavnim pričeli zanimati za resnico. Med njimi so tudi takšni, ki sicer oznanjujejo, toda še vedno niso krščeni. Potemtakem je veliko ljudi, ki so prišli do točnega spoznanja Biblije, toda niso še povsem izkoristili Božje priprave za rešitev in se krstili.

Velja si zapomniti, da spoznanje Božjih zahtev s seboj prinaša odgovornost. »Kdor torej zna dobro delati, pa ne dela, njemu je greh,« piše v Jakobovem listu 4:17. Ezekielova knjiga 33:7-9 odkriva, da je človek dolžan izpolnjevati Božje zapovedi in napotke, ko enkrat ve zanje. Bistveno je to, ali nekdo iskreno ljubi Boga in mu zares želi ugajati. Človek, ki zares goji takšno ljubezen in želi priti v poseben odnos z Bogom Jehovom, ne bo odlašal brez zadržkov predati svoje življenje njemu. Krst je le vidno znamenje, da se je predal. To je potreben korak na poti do rešitve. Pravi verniki se krstijo (Dejanja apostolov 8:12).

Veliki obeti, ki jih Jehova obljublja zvestim predanim posameznikom v prihajajočem novem svetu, močno odtehtajo vsakršne začasne prednosti, ki jih dozdevno nudi ta pokvarjena stara stvarnost. Strah pred ljudmi se razprši, ko pomislimo na mogočno Božjo roko (1. Korinčanom 10:22; 1. Petrov 5:6, 7). Zdaj je čas, da se vprašaš, tako kot je etiopski evnuh vprašal Filipa: »Kaj brani, da bi bil krščen?«

[Slika na strani 7]

Ali si se vprašal tako kot etiopski evnuh: »Kaj brani, da bi bil krščen?«