Katari – ali so bili krščanski mučenci

»POBIJTE jih vse; Bog bo prepoznal svoje.« Tega poletnega dne leta 1209 so pomorili prebivalstvo kraja Béziers v južni Franciji. Menih Arnold Amalric, ki je bil kot papeški odposlanec na čelu katoliških križarjev, ni pokazal nobenega usmiljenja. Ko so ga njegovi možje vprašali, kako bodo razločili med katoliki in krivoverci, je po poročilih brezobzirno odgovoril, kot je citirano zgoraj. Katoliški zgodovinarji pa odgovor zvodenijo takole: »Ne skrbite. Menim, da se jih bo zelo malo spreobrnilo.« Kakršen koli je že njegov točen odgovor, rezultat je bil pokol najmanj 20.000 mož, žena in otrok, ki ga je izvršilo približno 300.000 križarjev, vodili pa so jih prelati katoliške cerkve.

Kaj je povzročilo ta pomor? To je bil le začetek albižanske križarske vojne, ki jo je papež Inocent III. začel proti tako imenovanim krivovercem v provinci Languedoc na jugu srednje Francije. Ko se je ta približno 20 let kasneje končala, je verjetno milijon ljudi – katarov, valdežanov in tudi mnogo katolikov – izgubilo svoja življenja.

Verska nesoglasja v srednjeveški Evropi

Strma rast trgovine v 11. stoletju n. š. je povzročila velike spremembe v družbenih in gospodarskih strukturah srednjeveške Evrope. Nastajala so mesta, da bi se nastanilo vedno več rokodelcev in trgovcev. To je odprlo pot novim idejam. Do verskih nesoglasij je prišlo v Languedocu, kjer se je bolj kot kjer koli v Evropi razvijala izredno strpna in napredna civilizacija. Toulouse v Languedocu je bil tretja najbogatejša prestolnica v Evropi. Bil je svet, v katerem so uspevali trubadurji, katerih nekatera besedila so se dotikala političnih in verskih tem.

Revue d’histoire et de philosophie religieuses (Pregled zgodovine in verskih filozofij), ki opisuje versko stanje v 11. in 12. stoletju, zapiše: »V 12. stoletju, kakor tudi v prejšnjem, so se ljudje še vedno spraševali o morali duhovščine, njenem razkošju, podkupljivosti in nemoralnosti, toda kritizirali so predvsem njeno bogastvo in moč, zarotništvo s svetnimi oblastmi ter klečeplastvo.«

Potujoči pridigarji

Tudi papež Inocent III. je spoznal, da je bohotenje popačenosti v cerkvi vzrok za naraščanje števila odpadnikov, potujočih pridigarjev v Evropi, še posebej pa v južni Franciji in severni Italiji. Ti so bili večinoma katari ali valdežani. Papež je duhovnike, ker niso učili ljudi, grajal z besedami: »Otroci so brez kruha, ki jim ga vi nočete odlomiti.« Vendar Inocent ni podpiral biblijskega izobraževanja ljudi, nasprotno, dejal je, da je »globina božjega Svetega pisma tako velika, da je niti razumni in poučeni ljudje, kaj šele preprosti in nepismeni, niso sposobni povsem razumeti«. Branje Biblije, takrat dovoljeno samo v latinščini, je bilo prepovedano vsem, razen duhovščini.

Papež je odobril ustanovitev reda menihov pridigarjev ali dominikancev, da bi nasprotovali pridiganju potujočih odpadnikov. Ti menihi so bili, v nasprotju z razkošno katoliško duhovščino, potujoči pridigarji, pooblaščeni, da branijo katoliško ortodoksijo pred »krivoverci« v južni Franciji. Papež je poslal tudi papeške odposlance, da bi razpravljali s katari in jih tako skušali pripeljati nazaj v katoliško stajo. Ker to ni bilo uspešno in ker so, predvidoma krivoverci, enega od njegovih odposlancev tudi ubili, je Inocent III. leta 1209 odredil albižanski križarski pohod. Albi je bilo eno izmed mest, kjer so bili katari še posebej številni, zato so katoliški letopisci katare imenovali tudi albižani (francosko Albigeois); s tem izrazom so označili tudi vse »krivoverce« v tem področju, skupaj z valdežani. (Glej okvir spodaj.)

Kdo so bili katari

Beseda »katar« izhaja iz grške besede katharós, ki pomeni »čist«. Med 11. in 14. stoletjem se je katarizem razširil še zlasti v Lombardiji, severna Italija, in v Languedocu. Katarska verovanja so bila mešanica vzhodnjaškega dualizma in gnosticizma, ki so ju morda prinesli tuji trgovci in misijonarji. The Encyclopedia of Religion (Enciklopedija religije) definira dualizem katarov kot vero v »dve načeli: načelo dobrega, ki vlada vsemu duhovnemu, in načelo zla, ki je odgovorno za snovni svet, tudi za človeško telo«. Katari so verjeli, da je Satan ustvaril snovni svet, ki je bil nepreklicno obsojen na uničenje. Njihovo upanje je bilo zbežati od zlega, snovnega sveta.

Katari so bili razdeljeni v dva razreda, na popolne in vernike. Popolne so vpeljali z obredom duhovnega krsta, imenovanega consolamentum. Tega so po enoletni preizkusni dobi opravili s polaganjem rok. Obred naj bi kandidata osvobodil Satanove oblasti, ga očistil vseh grehov in mu podelil svetega duha. Iz tega je nastal naziv »popoln«, ki se je uporabljal za sorazmerno majhno elito ljudi; ti so vernikom služili kot duhovniki. Popolni se je zaobljubil na vzdržnost, čistost in revščino. Če je bil popolni, moški ali ženska, poročen, je moral zapustiti svojega partnerja, ker so katari verjeli, da je spolni odnos izvirni greh.

Verniki so bili posamezniki, ki niso privzeli asketskega življenjskega sloga, pa so kljub temu sprejeli katarske nauke. Vernik je v obredu, imenovanem melioramentum, prosil za odpuščanje in blagoslov; v znak spoštovanja je namreč klečal pred popolnim. Da bi lahko živeli normalno življenje, so s popolnimi sklenili convenenzo oziroma sporazum, s katerim so si na smrtni postelji zagotovili podelitev duhovnega krsta ali consolamenta.

Stališče do Biblije

Čeprav so katari veliko citirali Biblijo, so na njo gledali kot na vir prispodob in bajk. Menili so, da je večji del Hebrejskih spisov prišel od Hudiča. Uporabljali so dele Grških spisov, kot so besedila, ki opisujejo meso nasproti duhu, da bi podprli svojo dualistično filozofijo. V Gospodovi molitvi so tako molili za »naš nadsnovni kruh« (pomeni »duhovni kruh«), namesto za »kruh naš vsakdanji«; snovni kruh je bil namreč v njihovih očeh nujno zlo.

Mnogi katarski nauki so odkrito nasprotovali Bibliji. Na primer verjeli so v nesmrtnost duše in v reinkarnacijo. (Primerjaj Propovednik 9:5, 10; Ezekiel 18:4, 20.) Svoja verovanja so utemeljevali tudi na apokrifnih besedilih. Vendar pa je postala Biblija zaradi katarskega prevajanja delov Svetega pisma v ljudski jezik bolj poznana knjiga v srednjem veku.

Niso bili kristjani

Popolni so se imeli za zakonite naslednike apostolov in so zato sebe imenovali »kristjani«, to pa poudarjali še z dodajanjem »resnični« ali »dobri«. Pravzaprav so bila krščanstvu mnoga verovanja katarov tuja. Čeprav so priznavali Jezusa za Božjega Sina, so zavračali, da je prišel v mesu in da je dal odkupno žrtev. Zaradi napačnega razlaganja biblijske obsodbe mesa in sveta so menili, da vsa materija izvira iz zla. Zato so trdili, da je Jezus lahko imel le duhovno telo, na zemlji pa da se je samo prikazoval v mesenem telesu. Kakor odpadniki v prvem stoletju tudi katari niso pripoznavali »Jezusa Kristusa, da je prišel v mesu«. (2. Janezov 7)

M. D. Lambert piše v svoji knjigi Medieval Heresy (Srednjeveško krivoverstvo), da je katarizem »nadomestil krščansko moralo s prisilnim asketizmom, [. . .] odkupnino je izločil s tem, ko ni priznal rešujoče moči [Kristusove smrti]«. Meni, da »najdemo resnične podobnosti s popolnimi pri asketskih učiteljih Vzhoda, budističnih menihih in fakirjih na Kitajskem ali v Indiji, strokovnjakih orfičnih misterijev ali učiteljih gnosticizma«. Po katarskem verjetju rešitev ni odvisna od odkupne žrtve Jezusa Kristusa, ampak od consolamenta oziroma krsta v sveti duh. Vse tiste, ki so bili tako očiščeni, naj bi smrt rešila materije.

Nesveta križarska vojna

Navadne ljudi, naveličane pretiranih zahtev in široko razširjenega slabšanja duhovščine, je pritegnilo življenje katarov. Popolni so katoliško cerkev in njeno hierarhijo enačili s ,satanovo zbornico‘ in ,materjo nečistnic‘ iz Razodetja 3:9 in 17:5. Katarizem je uspeval in tako izpodrinil cerkev v južni Franciji. Papež Inocent III. se je odzval tako, da je začel in financiral tako imenovano albižansko križarsko vojno, prvo vojno, organizirano znotraj krščanskega sveta proti ljudem, ki so trdili, da so kristjani.

Papež je po pismih in odposlancih stalno nadlegoval katoliške kralje, grofe, vojvode in viteze Evrope. Vsem tistim, ki bi se borili in »s kakršnimi koli sredstvi« zatrli krivoverstvo, je obljubljal užitke in bogastva Languedoca. Poziv ni naletel na gluha ušesa. Pisana vojska križarjev iz severne Francije, Flandrije in Nemčije se je pod vodstvom katoliških prelatov in menihov pomikala južno po dolini Rhône.

Uničenje Béziersa je naznačilo začetek osvajalske vojne, ki je uničila Languedoc v ognjeni in krvavi orgiji. Mesta Albi, Carcassonne, Castres, Foix, Narbonne, Termes in Toulouse so vsa padla v roke krvi žejnih križarjev. V katarskih utrdbah, kot so Cassès, Minerve in Lavaur, je bilo tisoče popolnih sežganih na kolu. Meniški letopisec Pierre des Vaux-de-Cernay pravi, da so križarji ,popolne sežigali še žive z veseljem v svojih srcih‘. Leta 1229 je po 20 letih konfliktov in pustošenja Languedoc prišel pod francosko krono. Toda prelivanja krvi še ni bilo konec.

Inkvizicija zadane smrtni udarec

Leta 1231 je papež Gregor IX. ustanovil papeško inkvizicijo, da bi z njo podprl oboroženi boj.a Inkvizicijski postopek je najprej temeljil na ovadbah in nasilju, pozneje pa na načrtnem mučenju. Njen namen je bil izkoreniniti tisto, česar meč ni mogel uničiti. Inkvizicijski sodniki – predvsem dominikanski in frančiškanski menihi – so bili odgovorni le papežu. Smrt s sežigom je bila uradna kazen za krivoverstvo. Fanatizem in surovost inkvizitorjev sta bila tolikšna, da so izbruhnili upori, med drugimi tudi v Albi in Toulousu. V Avignonetu so pobili vse pripadnike inkvizicijskega sodišča.

Predaja gorske trdnjave Montségur leta 1244, zadnjega zatočišča številnih popolnih, je bila smrtni udarec za katarizem. Približno 200 mož in žena je umrlo v množičnem sežigu na kolih. V naslednjih letih je inkvizicija izbrskala še preostale katare. Zadnjega so po poročilih sežgali na kolu v Languedocu leta 1330. Knjiga Medieval Heresy pravi: »Padec katarizma je bil glavni dosežek inkvizicije.«

Katari še zdaleč niso bili pravi kristjani. Toda ali njihovo kritiziranje katoliške cerkve opravičuje dejstvo, da so jih tako imenovani kristjani kruto iztrebili? Njihovi krščanski preganjalci in morilci so z mučenjem in prelivanjem krvi desetine tisočev odpadnikov onečastili Boga in Kristusa ter napačno predstavili pravo krščanstvo.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 28]

VALDEŽANI

Proti koncu 12. stoletja n. š. je Pierre Valdès oziroma Peter Waldo, bogat trgovec iz Lyona, financiral prve prevode delov Biblije v različne krajevne dialekte provansalščine, jezika domačinov, ki ga govorijo v južni in jugovzhodni Franciji. Odpovedal se je poslu in se kot iskren katoličan posvetil pridiganju evangelija. Pridružilo se mu je mnogo drugih katolikov, ki se jim je zagnusila podkupljiva duhovščina, in postali so potujoči pridigarji.

Waldo se je kmalu spopadel z odporom krajevne duhovščine, ki je prepričevala papeža, naj prepove njegovo javno oznanjevanje. Kot se poroča, je Waldo odgovoril: »Boga moramo ubogati bolj kot ljudi.« (Primerjaj Dejanja 5:29.) Zaradi svoje vztrajnosti je bil Waldo izobčen. Njegovi sledilci, imenovani valdežani oziroma Reveži Lyona, so si goreče prizadevali ravnati po njegovem zgledu s tem, da so po dva in dva oznanjali po domovih ljudi. Tako se se njihovi nauki hitro širili po južni, vzhodni in delu severne Francije, kakor tudi po severni Italiji.

Predvsem so zagovarjali vrnitev k verjetjem in navadam zgodnjega krščanstva. Med drugim pa so oporekali nauku o vicah, molitvam za mrtve, čaščenju Marije, molitvam »svetnikom«, čaščenju križa, odpustkom, obhajilu in krščevanju otrok.b

Nauki valdežanov so krepko nasprotovali nekrščanskim dualističnim naukom katarov; le-te pa so pogosto zamenjevali z valdežani. Za to zmešnjavo so zaslužni predvsem katoliški polemiki, ki so namerno želeli poenačiti pridiganje valdežanov z nauki albižanov oziroma katarov.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 29]

Sedem tisoč jih je umrlo v cerkvi sv. Marije Magdalene v Béziersu, kjer so križarji pobili 20.000 mož, žena in otrok