Epafrodit — poslanec Filipljanov — Watchtowerjeva SPLETNA KNJIŽNICA

Epafrodit — poslanec Filipljanov

»SPREJMITE ga [. . .] v Gospodu z vsem veseljem in imejte v časti ljudi, kakršen je on,« je pisal Pavel Filipljanom. Nedvomno bi bili srečni, če bi kak krščanski nadzornik govoril o nas s tako pohvalnimi besedami. (Filipljanom 2:29, EI) O kom pa je Pavel tukaj govoril? In kaj je ta človek naredil, da si je zaslužil takó prisrčno priporočilo?

Odgovor na prvo vprašanje je Epafrodit. Da pa bi odgovorili na drugo, si oglejmo okoliščine, ki so Pavla vzgibale, da je napisal te besede.

Okoli leta 58 n. š. so Filipljani slišali, da je jeruzalemska hudobna drhal odvlekla Pavla iz templja in ga pretepla, da so ga oblasti prijele in ga potem, ko so ga priprle, pa se niso mogle odločiti, kaj z njim, vklenjenega premestile v Rim. (Dejanja 21:27–33; 24:27; 27:1) Ker jih je skrbelo za njegov blagor so se gotovo vpraševali, kaj lahko naredijo zanj. Gmotno so bili revni in daleč stran od Pavla, zato niso mogli toliko pomagati. Toda kljub temu so Filipljane še vedno vzgibavali isti iskreni občutki, kot so jih v preteklosti, ko so ga podpirali v strežbi; sedaj še celo bolj, saj je bil v nevarnih okoliščinah. (2. Korinčanom 8:1–4; Filipljanom 4:16)

Filipljani so nedvomno razmišljali, ali bi lahko kdo od njih obiskal Pavla s kakim darilom in mu pomagal, če bi kaj potreboval. Toda to je bilo dolgo in utrudljivo potovanje in pomagati mu, bi lahko bilo nevarno. Joachim Gnilka opaža: »Za obisk zapornika, še posebej pa nekoga, čigar ,zločin‘ se je gotovo zdel izredno nejasen, je bil potreben pogum.« Pisec Brian Rapske pa pravi: »Obstajala je še dodatna nevarnost, da se je kdo preveč zaupno družil z zapornikom ali pa bil naklonjen njemu oziroma njegovim pogledom. [. . .] Zaradi naključne besede ali dejanja je lahko bil ob življenje ne samo zapornik, ampak tudi obiskovalec.« Koga bi Filipljani lahko poslali?

Lahko si mislimo, da je tovrstno potovanje vzbujalo zaskrbljenost in negotovost, toda Epafrodit (ne zamenjevati z Epafrom Kološkim) je bil pripravljen opraviti to težko poslanstvo. Sodeč po njegovem imenu, ki sestoji tudi iz imena Afrodita, je mogoče, da je bil nejudovski spreobrnjenec h krščanstvu – sin staršev, vdanih tej grški boginji ljubezni in plodnosti. Ko je Pavel pisal Filipljanom, da bi se jim zahvalil za njihovo radodarnost, je lahko Epafrodita upravičeno opisal kot »vašega [. . .] poslanca in [osebnega, NW] služabnika potrebe moje«. (Filipljanom 2:25)

Iz tega, kar nam o Epafroditu pove Biblija, lahko razberemo, da je imel kljub hvalevredni pripravljenosti, da se dá na voljo v tej službi za Pavla in lastno občino, enake probleme, kot jih imamo morda mi. Pa si poglejmo njegov zgled.

,Osebni služabnik potrebe moje‘

Resda nam podrobnosti niso znane, lahko pa si predstavljamo, da je Epafrodit prispel v Rim utrujen od potovanja. Verjetno je potoval po Egnacijski poti, rimski cesti, ki je prečkala Makedonijo. Morebiti se je po Jadranskem morju pripeljal do »pete« italijanskega polotoka in nato po Apijski cesti odpotoval v Rim. To je bilo utrudljivo potovanje (1200 kilometrov v eno smer), ki je verjetno trajalo več kot en mesec. (Glej okvir na 29. strani.)

S kakšnim duhom pa se je Epafrodit odpravil na to pot? Poslali so ga zato, da bi Pavlu opravljal »osebno službo« ali leitourgío. (Filipljanom 2:30, NW) Ta grška beseda se je prvotno nanašala na službo, ki jo je kak državljan prostovoljno opravljal Državi. Kasneje pa je označevala vrsto službe, ki jo je Država zahtevala od državljanov, ki so bili zanjo posebej usposobljeni; zanje je bila obvezna. Neki učenjak pravi o rabi te besede v Grških spisih naslednje: »Kristjan je človek, ki dela za Boga in ljudi, najprej zato, ker si to želi iz vsega srca, in drugič, ker je v to prisiljen, ker ga obvezuje Kristusova ljubezen.« Res, kako izrednega duha je pokazal Epafrodit!

,Izpostavil je svojo dušo nevarnosti‘

Pavel je rekel, da je Epafrodit ,izpostavil [paraboleusámenos] svojo dušo nevarnosti‘ oziroma dobesedno »stavil na kocko« svoje življenje za Kristusovo službo, pri čemer si je besedo sposodil iz jezika iger na srečo. (Filipljanom 2:30, NW) Ni razloga za mišljenje, da je Epafrodit naredil kaj nespametnega; ravno nasprotno, sprejel je določeno tveganje, da je lahko spolnil svojo sveto službo. Ali se je morda lotil svojega humanega poslanstva v neprijaznem obdobju leta? Ali je kje na poti zbolel, pa je kljub temu skušal dokončati potovanje? Kakor koli že, Epafrodit »je zbolel in je bil blizu smrti«. Morda je nameraval ostati pri Pavlu dlje časa, da bi mu služil, zato je apostol očitno želel opravičiti Epafroditovo predčasno vrnitev. (Filipljanom 2:27)

Kljub temu pa je bil Epafrodit pogumen mož, ki se je bil pripravljen nesebično izpostaviti, da bi priskrbel pomoč potrebnim.

Lahko se vprašamo: ,Koliko sem se pripravljen razdajati, da bi pomagal svojim duhovnim bratom, ki so v težavnih okoliščinah?‘ Takšen voljan duh kristjanom ni na izbiro. Jezus je rekel: »Novo zapoved vam dajem, da se ljubite med seboj; kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj.« (Janez 13:34) Epafrodit se je pri opravljanju svoje službe »približal smrti«. Torej je bil zgled človeka, ki je imel »mišljenje«, h kakršnemu je Pavel spodbujal Filipljane. (Filipljanom 2:5, 8, 30, Kingdom Interlinear) Ali bi mi bili pripravljeni iti tako daleč?

Kljub temu pa je Epafrodit zapadel v depresijo. Zakaj?

Njegova depresija

Zamislite si, da ste na Epafroditovem mestu. Pavel je poročal: »Hrepenel je po vas vseh in se žalostil [bil v depresiji, NW], ker ste slišali, da je zbolel.« (Filipljanom 2:26) Epafrodit je vedel, da so bili bratje v njegovi občini seznanjeni s tem, da je bolan in ne more pomagati Pavlu tako, kot so upali, da mu bo. Pravzaprav je bilo morda videti, da je Epafrodit Pavlu nakopal še več skrbi. Ali je mogoče moral zdravnik Lukež, Pavlov družabnik, zanemarjati druga opravila, da je poskrbel za Epafrodita? (Filipljanom 2:27, 28; Kološanom 4:14)

Epafrodit je verjetno zaradi vsega tega zapadel v depresijo. Morda si je mislil, da ga imajo bratje v njegovi občini za nesposobneža. Mogoče se je čutil krivega in je »hrepenel«, da bi jih videl, da bi jih ponovno prepričal o svoji zvestobi. Pavel je za opis njegovega stanja uporabil zelo močno grško besedo ademonéo, »biti v depresiji«. Kot pravi učenjak J. B. Lightfoot, lahko ta beseda zaznamuje »zmedeno, vznemirjeno, napol raztreseno stanje, ki ga povzroča fizična motnja oziroma duševna stiska, kot je žalost, sram, razočaranje itd.«. Ta beseda se v Grških spisih pojavi samo še enkrat, in sicer v zvezi z Jezusovo silovito agonijo v Getsemanskem vrtu. (Matevž 26:37)

Pavel je sklenil, da bi bilo Epafrodita najbolje poslati nazaj k Filipljanom s pismom, ki bi pojasnjevalo nepričakovano vrnitev njihovega poslanca. Pavel je s tem, ko je rekel: »Potrebno se mi je [. . .] zdelo poslati k vam Epafrodita«, prevzel odgovornost za njegovo vrnitev in tako razpršil vsak morebiten sum, da je Epafrodit odpovedal. (Filipljanom 2:25) Ravno nasprotno, Epafrodit je malodane izgubil življenje, da bi dopolnil svoje poslanstvo! Zato jim Pavel toplo priporoča, naj ga ,sprejmejo v Gospodu z vsem veseljem in imajo v časti ljudi, kakršen je on, saj se je v svojem delovanju za Kristusa približal smrti, ko je [izpostavil svojo dušo nevarnosti, NW], da bi storil zanj to [osebno službo, NW], česar sami niso mogli storiti‘. (Filipljanom 2:29, 30, EI)

»Imejte v časti ljudi, kakršen je on«

Moške in ženske, ki so enake mišljenjske drže kot Epafrodit, je resnično treba ceniti. Žrtvujejo se, da bi služili. Pomislite samo na tiste, ki so se dali na razpolago, da služijo daleč od doma kot misijonarji, potujoči nadzorniki ali pa delajo v kateri od podružničnih uradov Watch Tower Society. Če kdo sedaj zaradi starosti ali rahlega zdravja ne more več delati vsega tistega, kar je delal nekoč, si zasluži spoštovanje in cenjenje za svoja leta zveste službe.

Vendar pa je lahko izčrpavajoča bolezen vir depresije ali občutkov krivde. Posameznik bi rad naredil več. Kako to človeka ubija! Vsi, ki se znajdejo v takšnih razmerah, se lahko učijo od Epafrodita. Navsezadnje, ali je bil on kriv, da je zbolel? Nikakor! (1. Mojzesova 3:17–19; Rimljanom 5:12) Epafrodit je želel služiti Bogu in svojim bratom, toda bolezen ga je pri tem omejila.

Pavel Epafrodita zaradi njegovega bolezenskega stanja ni pograjal, temveč je Filipljanom rekel, naj ga podpirajo. Podobno bi morali tudi mi tolažiti naše brate, kadar so pobiti. Ponavadi jih lahko pohvalimo za njihovo zvesto službo. Epafrodita je gotovo potolažilo, da ni bil več tako depresiven, ko je videl, kako ga Pavel spoštuje in kako dobro govori o njem. Tudi mi smo lahko prepričani, da ,Bog ni krivičen, da bi pozabil naše delo in ljubezen, ki smo jo pokazali do imena njegovega s tem, da smo služili svetim in še služimo‘. (Hebrejcem 6:10)

[Okvir na strani 29]

Nevšečnosti na potovanju

Dandanes potovanje med dvema pomembnima evropskima mestoma, podobno tistemu, ki ga je opravil Epafrodit, morda ne zahteva veliko truda. Pripotujemo lahko udobno v potniškem letalu v eni ali dveh urah. Nekaj povsem drugega pa je bilo opraviti takšno pot v prvem stoletju. V tistih časih je potovanje iz kraja v kraj pomenilo nevšečnosti. Popotnik je lahko v enem dnevu prehodil od 30 do 35 kilometrov, pri čemer je bil izpostavljen vremenu in različnim nevarnostim, tudi ,razbojnikom‘. (2. Korinčanom 11:26)

Kako pa je bilo s prenočitvami in živežem?

Zgodovinar Michelangelo Cagiano de Azevedo poudarja, da so vzdolž rimskih cest »stali mansioni, prava gostišča, s skladiščem, hlevom in prenočiščem za svoje osebje; med dvema zaporednima mansionoma pa je bilo več mutationov oziroma vmesnih postaj, kjer je lahko človek zamenjal konje ali vozove in si našel živež«. Te krčme so bile na zelo slabem glasu, saj so bili njihovi česti gostje ljudje najnižjih družbenih slojev. Gostilničarji so, poleg tega da so ropali potnike, svoje prihodke pogosto dopolnjevali še z zaslužkom prostitutk. Latinski satirični pesnik Juvenal je pripomnil, da se je lahko človek, ki je bil prisiljen ostati v taki krčmi, znašel »ležeč tesno poleg kakega kruteža, v družbi z barkarji, tatovi in pobeglimi sužnji, poleg krvnikov in izdelovalcev krst [. . .] En kozarec je za vse; nihče nima postelje samo zase niti mize ločene od drugih.« Drugi staroveški pisci so tožili nad slabo vodo in sobami, ki so bile nabito polne, umazane, vlažne in polne bolh.

[Zemljevid/slika na strani 27]

Rim

[Slika]

Popotnik v rimskih časih

[Vir slike]