Krščanska gostoljubnost v razdeljenem svetu
»Mi torej smo dolžni [gostoljubno, NW] sprejemati take, da jim bodemo sodelavci za resnico.« (3. JANEZOV 8)
1. Katere najbolj zaželjene darove je dal Stvarnik človeštvu?
»NIČ boljšega [ni] človeku pod solncem, nego da jé in pije in se veseli, in to naj pri njem ostane ob trudu njegovem vse njegove žive dni, kar mu jih je dal Bog pod solncem.« (Propovednik 8:15) Staroveški hebrejski propovednik nam je s temi besedami povedal, da si Bog Jehova ne želi samo tega, da bi bila človeška stvarjenja radostna in srečna, temveč jim tudi kaže, kako lahko to dosežejo. Videti je, da imajo že vso človeško zgodovino ljudje eno skupno željo, namreč, da se veselijo in se imajo dobro.
2. a) Kako je človeštvo zlorabilo tisto, kar mu je namenil Jehova? b) Kakšne so posledice tega?
2 Danes živimo v hedonistični družbi, v kateri so ljudje prezaposleni s prizadevanjem za užitki in zabavanjem. Večina je skladno z biblijsko napovedjo postala ,samoljubna, veselje bolj ljubeča nego Boga‘. (2. Timoteju 3:1–4) To pa se seveda vidno razlikuje od tistega, kar se je namenil narediti Bog Jehova. Kadar namreč postane prizadevanje za zabavanjem glavni smoter ali pa zadovoljevanje lastnih želja edini cilj, potem to ne prinese resničnega zadovoljstva in ,vse postane ničemurnost in lovljenje vetra‘. (Propovednik 1:14; 2:11) Zato pa je svet prepoln osamljenih in razočaranih ljudi, kar po drugi strani vodi do mnogih problemov v družbi. (Pregovori 18:1) Ljudje postanejo nezaupljivi drug do drugega in se začnejo deliti rasno, etnično, socialno in ekonomsko.
3. Kako lahko najdemo resnično radost in zadovoljstvo?
3 Kako drugače bi bilo, če bi ljudje v medsebojnem ravnanju posnemali Jehova ter bili dobrotljivi, radodarni in gostoljubni. Jehova je nedvoumno povedal, da se ključ do prave sreče ne skriva v tem, da poskušamo zadovoljiti lastne želje; skriva pa se v besedah: »Veliko bolje je dati nego vzeti.« (Dejanja 20:35) Da bi našli resnično radost in zadovoljstvo, moramo premagati ovire in razkole, ki nas morda obkrožajo, in si prizadevati, da bi se zbližali s tistimi, ki skupaj z nami služijo Jehovu. Zelo pomembno je, da upoštevamo nasvet: »Mi torej smo dolžni [gostoljubno, NW] sprejemati take, da jim bodemo sodelavci za resnico.« (3. Janezov 8) Če izkazujemo gostoljubje vrednim posameznikom, kolikor nam pač to dovoljujejo osebne okoliščine, se to pokaže za koristno, saj koristi tako dajalcu kot prejemniku. Kdo so torej tisti, ki naj bi jih ,gostoljubno sprejemali‘?
»Skrbeti za sirote in vdove«
4. Kakšno spremembo v družinskih odnosih lahko vidimo tudi pri nekaterih med Jehovovim ljudstvom?
4 Trdne družine in srečni zakoni so danes prava redkost. Po svetu še vedno narašča odstotek razvez, pa tudi neporočenih mater je vedno več, zaradi česar se je podoba tradicionalne družine drastično spremenila. Zato mnogi od teh, ki so v zadnjih letih postali Jehovove priče, prihajajo iz razbitih družin. Ti so se ali razvezali oziroma ločili od zakonskega tovariša ali pa živijo v enostarševskih družinah. Poleg tega pa je resnica, ki jo je učil Jezus, prinesla razdore v mnoge družine, prav kakor je napovedal Jezus. (Matevž 10:34–37; Lukež 12:51–53)
5. Katere Jezusove besede so lahko tistim v razdeljenih družinah vir spodbud?
5 Človeku se kar srce ogreje, ko vidi nove, kako stojijo trdno na strani resnice. Take pogosto tolažimo z Jezusovo spodbudno obljubo: »Resnično vam pravim, nikogar ni, ki je zapustil hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta, ali mater, ali ženo, ali otroke, ali njive zavoljo mene in evangelija, da ne bi prejel sedaj v tem času stokrat toliko: hiš in bratov in sester in mater in otrok in njiv s preganjanjem, in v prihodnjem svetu [stvarnosti, NW] večnega življenja.« (Marko 10:29, 30)
6. Kako lahko ,sirotam in vdovam‘ v naši sredini postanemo ,bratje, sestre, matere in otroci‘?
6 Kdo so torej ti ,bratje in sestre in matere in otroci‘? Človek zaradi tega, ker v kraljestveni dvorani vidi veliko ljudi, pogosto sto ali več, ki se nazivajo brat in sestra, še ne čuti avtomatično, da so to njegovi bratje, sestre, matere in otroci. Samo pomislite: učenec Jakob nas opominja, da moramo, če želimo, da bo Jehova sprejel naše čaščenje, ,skrbeti za sirote in vdove v njih stiski in se ohraniti neomadeževane od sveta‘. (Jakob 1:27) To pomeni, da ne smemo dovoliti, da bi svetno gledišče o ekonomskem ponosu in razredni večvrednosti zaprlo naša vrata sočutja do takšnih ,sirot in vdov‘, ampak moramo prevzeti pobudo in biti tudi do njih družabni in gostoljubni.
7. a) Kaj je bistvo izkazovanja gostoljubja ,sirotam in vdovam‘? b) Kdo bo morda še lahko izkazal krščansko gostoljubje?
7 Izkazovanje gostoljubja do ,sirot in vdov‘ pa vedno ne pomeni, da jim želimo tudi nadoknaditi tisto, kar jim gmotno morda manjka. Ni namreč nujno, da enostarševskim družinam ali versko razdeljenim družinskim skupnostim primanjkuje denarnih sredstev. Zdrava družba, družinsko ozračje, druženje z ljudmi različnih starosti in izmenjava duhovnih dobrih stvari so tisti vidiki, ki so v življenju res dragoceni. Če si bomo torej zapomnili, da je pomemben duh ljubezni in složnosti, ne pa dovršenost dogodka, potem bodo kdaj pa kdaj tudi »sirote in vdove« lahko izkazale gostoljubje sokristjanom. (Primerjaj 1. kraljev 17:8–16.)
Ali živijo med nami tudi inozemci
8. Kakšne spremembe se dogajajo v mnogih občinah Jehovovih prič?
8 Živimo v času množičnega preseljevanja prebivalstva. »Na svetu je več kot 100 milijonov ljudi, ki niso državljani države, v kateri živijo, 23 milijonov pa se jih je prisiljenih preseliti znotraj svoje lastne države,« pravi World Press Review. Neposredna posledica tega je bila, da so del občin Jehovovega ljudstva, ki so jih nekoč sestavljali večinoma ljudje ene rase oziroma narodnosti, sedaj na mnogih področjih, še zlasti pa v večjih mestih, postali ljudje z različnih koncev sveta. Morda je tako tudi tam, kjer živite vi. Kako naj torej gledamo na te »tujce« in »inozemce«, kot jih imenuje ta svet, katerih jezik, navade in življenjski slog se morda razlikujejo od našega?
9. V katero resno past se lahko ujamemo, kar se tiče našega gledanja na »tujce« in »inozemce«, ki prihajajo v krščansko občino?
9 Preprosto povedano, ne smemo dovoliti, da bi nas ksenofobične težnje navedle na razmišljanje, da smo nekako bolj vredni prednosti poznati resnico kakor pa tisti, ki so prišli iz kake neznane oziroma tako imenovane poganske dežele; niti ne bi smeli misliti, da ti novinci posegajo v pravico do uporabe kraljestvene dvorane ali druge lastnine. Apostol Pavel je moral nekatere judovske kristjane v prvem stoletju, ki so gojili takšne misli, opomniti, da si v resnici nihče ne zasluži rešitve; rešitev omogoča edinole Božja nezaslužena dobrotljivost. (Rimljanom 3:9–12, 23, 24) Morali bi se veseliti, da je Božja nezaslužena dobrotljivost sedaj na voljo toliko ljudem, ki zaradi tega ali onega prej niso imeli priložnosti slišati dobre novice. (1. Timoteju 2:4) In kako lahko dokažemo, da jih imamo zares radi?
10. Kako lahko dokažemo, da smo do »inozemcev« med nami iskreno gostoljubni?
10 Upoštevamo lahko Pavlov opomin: »Sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, Bogu v slavo.« (Rimljanom 15:7) Zavedamo se, da so ljudje iz drugih držav ali družbenih okolij pogosto v mnogočem prikrajšani, zato bi morali biti do njih dobrotljivi in zanje skrbeti, kadar pač to lahko. Morali bi jih sprejeti medse ter z vsakim ravnati ,kakor s svojim rojakom‘ in ,ga ljubiti kakor samega sebe‘. (3. Mojzesova 19:34) To morda ne bo lahko, toda uspelo nam bo, če si bomo zapomnili nasvet: »Ne ravnajte se po tem svetu, temuč premenite se po obnovitvi uma svojega, da izkušate, kaj je volja Božja dobra in prijetna in popolna.« (Rimljanom 12:2)
Delite s svetimi
11., 12. Kakšne posebne pozornosti so bili deležni določeni Jehovovi služabniki a) v starem Izraelu, b) v prvem stoletju?
11 Našo pozornost in gostoljubnost si med drugimi resnično zaslužijo tudi zreli kristjani, ki se naprezajo v naše duhovno dobro. V starem Izraelu je Jehova za duhovnike in levite uvedel posebne priprave. (4. Mojzesova 18:25–29) Tudi kristjane v prvem stoletju se je spodbujalo, naj skrbijo za tiste, ki so jim služili v posebnih vlogah. Pripoved iz Tretjega Janezovega lista 5–8 nam daje vpogled v to, kakšna tesna vez ljubezni je obstajala med zgodnjimi kristjani.
12 Ostareli apostol Janez je zelo cenil Gajevo dobrotljivost in gostoljubje, ki ju je slednji izkazal do določenih potujočih bratov, poslanih, da obiščejo občino. Ti bratje, tudi Demetrij, ki je očitno nosil to poslanico, so bili za Gaja pred tem vsi neznanci oziroma jih osebno ni poznal. Toda Gaj jih je sprejel gostoljubno, saj so »zaradi [Božjega] imena [. . .] šli na pot«. Janez je to povedal takole: »Mi torej smo dolžni [gostoljubno, NW] sprejemati take, da jim bodemo sodelavci za resnico.« (3. Janezov 1, 7, 8)
13. Kdo med nami si danes še zlasti zasluži, da ga ,gostoljubno sprejmemo‘?
13 Tudi danes se v Jehovovi organizaciji mnogi z vsem srcem naprezajo v korist celotne združbe bratov. Mednje spadajo potujoči nadzorniki, ki teden za tednom dajejo svoj čas in energijo, da krepijo občine, misijonarji, ki zapustijo družino in prijatelje, da bi oznanjevali v tujih pokrajinah. Tu su tudi tisti, ki služijo v betelskih domovih ali podružničnih pisarnah, ki prostovljno ponudijo svoje usluge, da bi podprli vsesvetovno oznanjevalsko delo, ter pionirji, ki večji del svojega časa in energije posvetijo terenski strežbi. Dejansko se vsi ti zelo trudijo, pa ne zaradi osebne slave ali koristi, temveč iz ljubezni do krščanske bratovščine in Jehova. Zaradi svoje vdanosti iz vse duše so vredni posnemanja, nedvomno pa si tudi zaslužijo, da jih ,gostoljubno sprejmemo‘.
14. a) Kako postanemo boljši kristjani, kadar izkazujemo gostoljubje zvestim? b) Zakaj je Jezus rekel, da je Marija izbrala »dobri del«?
14 Apostol Janez je opozoril, da postanemo »sodelavci za resnico«, kadar ,gostoljubno sprejmemo take‘. Nekako postanemo zaradi tega boljši kristjani. Med krščanska dela namreč spada tudi to, da delamo dobro sovernikom. (Pregovori 3:27, 28; 1. Janezov 3:18) Nagrajeni pa smo lahko še drugače. Ko sta Marija in Marta sprejeli Jezusa v svojo hišo, se je Marta želela skazati za dobro gostiteljico in je zanj pripravljala »veliko stvari« (EI). Marija pa je gostoljubnost dokazala drugače. »Sedla [je] k nogam Gospodovim in je poslušala besedo njegovo«, Jezus pa jo je pohvalil, ker je izbrala »dobri del«. (Lukež 10:38–42) Pogovarjanje in razpravljanje s tistimi, ki imajo že dolgoletne izkušnje, je pogosto vrhunec večera, ki ga preživimo v njihovi družbi. (Rimljanom 1:11, 12)
Ob posebnih priložnostih
15. Kakšne posebne priložnosti so čas veselja za Jehovovo ljudstvo?
15 Pravi kristjani sicer ne posnemajo ljudskih običajev, niti ne obhajajo svetnih praznikov in slavnosti; so pa priložnosti, ko se zberejo skupaj, da bi uživali v medsebojnem druženju. Tako je bil Jezus denimo prisoten na neki svatbeni pojedini v Kani in s svojim prvim čudežem prispeval k radosti dogodka. (Janez 2:1–11) Takšne in podobne posebne priložnosti so tudi za današnje Jehovovo ljudstvo čas veselega druženja, primerno praznovanje in slavljenje pa tak dogodek samo še privzdigneta. Toda kaj je primerno?
16. Katere smernice nam lahko pomagajo, da se vedemo primerno tudi ob posebnih priložnostih?
16 S preučevanjem Biblije lahko spoznamo, kakšno je primerno krščansko vedenje, in se potem tako vedemo ob vsaki priložnosti. (Rimljanom 13:12–14; Galatom 5:19–21; Efežanom 5:3–5) Družabna srečanja, pa naj je razlog poroka ali kaj drugega, nam še ne dajejo dovoljenja, da opustimo svoja krščanska merila ali pa naredimo kaj, česar običajno ne bi, niti se nismo obvezani ravnati po vseh navadah dežele, v kateri živimo. Mnoge teh navad namreč temeljijo na krivoverskih šegah ali praznoverju, druge pa predpisujejo vedenje, ki je za kristjane povsem nesprejemljivo. (1. Petrov 4:3, 4)
17. a) Kateri dejavniki kažejo, da je bila svatbena pojedina v Kani dobro organizirana in ustrezno nadzorovana? b) Kaj kaže, da je Jezus odobraval ta dogodek?
17 Iz Janezovega evangelija 2:1–11 ni težko razbrati, da je bil to skrbno načrtovan dogodek in da je bilo navzočih precej gostov. Tako so bili na primer Jezus in njegovi učenci ,povabljeni‘ gostje; niso bili nepričakovani obiskovalci, čeprav so bili verjetno vsaj nekateri od njih v sorodu z gostiteljem. Opazimo lahko tudi, da so bili na svatbi ,služabniki‘ in ,starešina‘, ki je dajal navodila o tem, kaj postreči ali narediti. Vse to dokazuje, da je bilo srečanje dobro organizirano in ustrezno nadzorovano. Pripoved se sklene z besedami, da je Jezus s tem, kar je naredil na svatbi, »razodel slavo svojo«. Ali bi si Jezus za takšno razodetje izbral dogodek, ki bi bil hrupna in nenadzorovana zabava? Prav gotovo ne.
18. O čem bi morali temeljito premisliti glede vsakega družabnega dogodka?
18 Kako potem ravnati ob posebnih priložnostih, kadar smo morda v vlogi gostitelja mi? Želimo si zapomniti, da je namen gostoljubnega sprejemanja drugih ta, da bi vsi postali »sodelavci za resnico«. Zato dogodka ni dovolj samo poimenovati: srečanje »Prič«. Lahko se vprašamo, ali dogodek v resnici priča o tem, kdo smo in kaj verjamemo. Na takšne priložnosti ne bi smeli nikoli gledati kot na razlog, da preskusimo, kako daleč lahko gremo v posnemanju poti tega sveta ter vdajanju ,poželenju mesa in poželenju oči in življenja napuhu‘. (1. Janezov 2:15, 16) Takšne priložnosti morajo pravilno odsevati vlogo, ki jo imamo kot Jehovove priče, in paziti bi morali, da naše vedenje daje slavo in čast Jehovu. (Matevž 5:16; 1. Korinčanom 10:31–33)
,Bodite gostoljubni brez godrnjanja‘
19. Zakaj moramo biti »gostoljubni [. . .] med seboj brez godrnjanja«?
19 Razmere v svetu se resda še naprej slabšajo in ljudje so vedno bolj razdeljeni, toda mi moramo narediti vse, kar lahko, da bi okrepili tesno vez, ki obstaja med pravimi kristjani. (Kološanom 3:14) Zato moramo gojiti »med sabo čim močnejšo ljubezen« (EI), kot nas je k temu spodbudil Peter, potem pa praktično dodal: »Gostoljubni bodite med seboj brez godrnjanja.« (1. Petrov 4:7–9) Ali smo voljni prevzeti pobudo v izkazovanju gostoljubja našim bratom in se truditi, da bi bili dobrotljivi in pripravljeni pomagati? Ali pa godrnjamo, kadar se pojavi takšna priložnost? Če velja to zadnje, potem razveljavljamo radost, ki bi jo lahko uživali, izmika pa se nam tudi sreča, ki je nagrada za dobrodelnost. (Pregovori 3:27; Dejanja 20:35)
20. Kakšni blagoslovi nas čakajo, če bomo z dejanji dokazovali, da smo v današnjem razdeljenem svetu gostoljubni?
20 Če bomo tesno sodelovali s sokristjani ter bili drug do drugega dobrotljivi in gostoljubni, bomo okusili neizmerne blagoslove. (Matevž 10:40–42) Takim je Jehova obljubil, da bo ,razprl svoj šator nad njimi. Lačni ne bodo več, ne žejni več.‘ Biti v Jehovovem šotoru pomeni uživati Njegovo zaščito in gostoljubnost. (Razodetje 7:15, 16; Izaija 25:6) Da, še malo in imeli bomo možnost večno uživati Jehovovo gostoljubje. (Psalm 27:4; 61:3, 4)
Ali lahko pojasnite?
◻ Česa ne smemo spregledati, če želimo najti pravo radost in zadovoljstvo?
◻ Kdo so »sirote in vdove« in kako naj bi ,skrbeli‘ zanje?
◻ Kako bi morali gledati na »tujce« in »inozemce« med nami?
◻ Kdo si danes še posebej zasluži pozornost?
◻ Kako bi morale posebne priložnosti odsevati pravega gostoljubnega duha?
[Slike na strani 17]
Ob slavnostnih priložnostih smo lahko gostoljubni do tujcev, dečkov brez očeta, polnočasnih delavcev in drugih gostov