Moje srce je prepolno hvaležnosti

PRIPOVEDUJE JOHN WYNN

Kolikokrat sem se upiral temu, da bi šel na shod Jehovovih prič! Izmišljal sem si, da me boli trebuh ali glava – samo da mi ne bi bilo treba iti. Toda takšne težave so zaradi materine odločnosti vedno hitro izginile, in že sem stopical ob njej tri kilometre daleč v kraljestveno dvorano ter poslušal, ko sta se z neko starejšo sopotnico pogovarjali o Božji Besedi.

TO ME je naučilo nečesa dragocenega: Starši bi morali biti trdni v tem, kar je prav v Božjih očeh, obenem pa tudi ljubeznivi. (Pregovori 29:15, 17) Nikoli ne bi smeli pozabiti božanske odredbe, naj ,ne opuščamo zbora svojega‘. (Hebrejcem 10:25) Kako hvaležen sem materi, ko se ozrem nazaj na svoje življenje, da me je znala pripraviti do tega, kar je bilo zame najboljše!

Hvaležen za odlične zglede

Oče sicer ni bil veren, toda ko je mati postala Preučevalka Biblije (kakor so bili takrat poznani Jehovove priče), je bil strpen do njene vere. Leta 1913 je šla poslušat govor »Onstran groba«, ki ga je imel Charles T. Russell, prvi predsednik Watch Tower Society. Ker pa je zamudila, so bili vsi sedeži že zasedeni. Zato so jo povabili, naj se še z drugimi zamudniki usede tja k odru, čisto blizu pastorja Russlla. Govor je nanjo naredil velik vtis. Naslednji dan so ga objavili v krajevnem časopisu in ona si je shranila en izvod ter ga znova in znova prebirala.

Po shodu je mati oddala listič s svojim imenom in tako jo je kmalu obiskal Preučevalec Biblije. Sčasoma je začela v domačem kraju Gloucester v Angliji po hišah raznašati biblijske traktate. Sestri in jaz smo vse od rane mladosti z materjo sodelovali v oznanjevalstvu.

Ko se je v Gloucester priselil Harry Francis, goreč Preučevalec Biblije, mu je mati izkazala prisrčno dobrodošlico. On se je kmalu osebno zavzel zame in njegova spodbuda je bila glavni dejavnik za to, da sem kasneje postal pionir, kot se imenujejo polnočasni strežniki. Iz zgleda brata Francisa sem se naučil nečesa pomembnega: Starejši bi morali vedno gledati, kako bi spodbujali mlajše.

Ko je mati postala Preučevalka Biblije, so jo pri tem posnemali še drugi v Gloucestru. Vendar pa so nekateri starešine v občini pričeli o sebi previsoko misliti in člani razreda (kakor se je takrat imenovala občina) so začeli slediti posameznikom. Na enem shodu so mater nekateri vztrajno drezali v hrbet, da bi dvignila roko v podporo določenih starešin. Toda ona je vedela, da ti ne dajejo pravilnega zgleda, in se ni pustila prisiliti. Takrat, v poznih dvajsetih letih tega stoletja, so mnogi odpadli in niso več hodili po poti resnice. (2. Petrov 2:2) Mati pa ni nikoli nehala zvestovdano podpirati organizacije in mi tako bila odličen zgled.

Moje zavzemanje za resnico

Junija 1939, ko sem bil star 18 let, sem se nazadnje krstil v reki Severn. Tega leta so mi tudi zaupali skrb za zvočno opremo. V tistih dneh smo uporabljali velik gramofon in z njim na javnih mestih glasno razglašali sporočilo »Religija je zanka in prevara«. Takrat se je namreč bolj poudarjalo razgaljanje hinavščine in krivih naukov tako imenovanega krščanstva.

Nekoč sem na čelu procesije nosil transparent, ki je na eni strani razglašal »Religija je zanka in prevara«, na drugi strani pa »Služite Bogu in kralju Kristusu«. Ob meni je stopal poni z velikanskima plakatoma na vsaki strani hrbta, ki sta najavljala javni govor. Kakšen je moral biti pogled na to procesijo v tem zelo pobožnem mestu Gloucester!

Mati me je kljub finančnim težavam doma spodbujala, naj postanem pionir. Tako sem septembra 1939, na začetku druge svetovne vojne, prispel na svojo prvo pionirsko področje v Leamington, mestece v Warwickshiru. Mestece je bilo dom številnih upokojenih duhovnikov.

V pohišni strežbi smo predavanja Josepha F. Rutherforda, takratnega predsednika Watch Tower Bible and Tract Society, predvajali z lahkim fonografom. Gramofon, ki smo ga lahko rabili pri večjem občinstvu, pa je bil veliko težji, zato smo ga prevažali v otroškem vozičku. Duhovniki so bili razdraženi zaradi sporočila, ki je razgaljalo krivo religijo, zato so nas tu in tam spodili s svojih zemljišč. Toda srce nam ni upadlo. Jehova je blagoslovil naše delo in danes je v Leamingtonu občina z več kot sto Pričami.

Leta 1941, ko je divjala druga svetovna vojna, sem se preselil v Wales, kjer sem pioniral v mestih Haverfordwest, Carmarthen in Wrexham. Kot polnočasni strežnik sem bil oproščen vojaške službe, toda ljudje naše nevtralne drže niso cenili. Tako so naju s partnerjem razglasili za vohuna oziroma člana pete kolone. Neke noči je najino prikolico obkolila policija. Partner, ki se je pravkar vrnil z dela, kjer je kopal premog, je pomolil glavo ven, da bi videl, kaj se dogaja. Obraz mu je pokrival premogov prah in policiji se je zdel, kot da je pripravljen na diverzantski napad. To je zahtevalo pojasnilo!

Pri svojih nalogah sva bila bogato blagoslovljena. Nekoč, ko sva bila v Carmarthnu, nama je John Barr iz podružnične pisarne v Londonu (zdaj član Vodstvenega organa) naklonil spodbuden obisk. Takrat sta bila v Carmarthnu samo dva oznanjevalca, danes pa jih je tam več kot sto. V Wrexhamu so trenutno tri občine in pred kratkim sem imel prednost sodelovati pri posvetitvi krasne kraljestvene dvorane v Haverfordwestu. (1. Korinčanom 3:6)

Hvaležen za svojo strežbo

Med bivanjem v Swanseaju, v Južnem Walesu, mojega partnerja Dona Rendella niso oprostili vojaške službe. Zaprli so ga, čeprav jim je razložil, da mu vest ne dopušča, da bi šel v vojno proti sokristjanom v drugih deželah. (Izaija 2:2–4; Janez 13:34, 35) Da bi ga spodbudil, pa tudi zato, da bi v soseščini pričeval, sem se z gramofonom postavil blizu zapora in predvajal biblijska predavanja.

Domačinkam pa to ni bilo všeč in pričele so zbirati denar, s katerim so podkupile vojake, da bi naju s tovarišem pretepli. Midva pa sva jo ucvrla in tekla, kolikor sva mogla – jaz sem zraven tega porival še voziček z gramofonom – da bi se zatekla v kraljestveno dvorano. Ko pa sva prispela, je ta bila zaklenjena! Samo pravočasni policijski poseg naju je rešil pred tem, da naju niso hudo pretepli.

O pripetljaju se je očitno razvedelo široko naokoli. Ko sem nekoliko kasneje oznanjeval na deželi blizu Swanseaja, mi je neki mož odobravajoče rekel: »To je krščanstvo, za kar se vi potegujete, tako kakor tisti mladenič v Swanseaju, ki je korenjaško razglašal, v kaj veruje, in je moral teči, da se je zaščitil.« Kako presenečen je bil, ko je izvedel, da sem to bil jaz!

V tistih vojnih letih ni bilo lahko pionirati. Kar se tiče posvetnih dobrin nismo imeli veliko, toda tisto, kar smo imeli, smo cenili in uživali. Vedno smo redno prejemali duhovno hrano in nikoli nismo spustili nobenega shoda, razen kadar smo bili bolni. Kupil sem staro kolo in nanj smo naložili velike košare za fonograf in biblijsko literaturo. Včasih sem dnevno prekolesaril 80 kilometrov! Pioniral sem približno sedem let in tistih dni se res rad spominjam.

Leta 1946, po drugi svetovni vojni, so me povabili v Betel, kakor v vsaki državi imenujejo glavno poslopje Jehovovih prič. Naš Betel je takrat bil na Craven Terrace 34, tik ob Londonskem tabernaklju. Tam sem se družil s starejšimi, kot je bila Alice Hart, katere oče naj bi bil prvi Pričevalec v Angliji.

Dobil sem zvesto prijateljico

Leta 1956 sem zapustil Betel in se poročil s pionirko Etty. Z njo sem se seznanil, ko je iz Nizozemske prišla obiskat svojo sestro, ki je tedaj živela v Londonu. Etty je proti koncu vojne na trgovski srednji šoli v Tilburgu (na jugu Nizozemske) poučevala strojepisje in stenografijo. Nekoč se ji je neki drug učitelj ponudil, da jo s kolesom spremlja domov, da bi zagotovo varno prispela. Bil je rimokatoličan. Po prihodu se je začel pogovarjati z Ettyjinimi protestantskimi starši. Razvilo se je prijateljstvo in učitelj je postal pogost obiskovalec njihovega doma.

Kmalu po vojni je ta učitelj prišel na Ettyn dom in vzklikal: »Našel sem resnico!«

»Mislim, da si že kot rimokatoličan rekel, da imaš resnico!« mu je odgovoril Ettyjin oče.

»Ne!« je razvneto odvrnil. »Resnico imajo Jehovove priče!«

Ta večer in še mnoge naslednje so preživeli v vnetih biblijskih razgovorih. Kmalu za tem je Etty postala pionirka. Tudi ona se je v strežbi spopadala z grenkim nasprotovanjem, ki je na Nizozemskem prihajalo s strani rimskokatoliške cerkve. Duhovniki so otroke naščuvali, da so motili njene pogovore med delom po hišah in nekoč so ji ti tudi razbili kolo. Peljala ga je k mehaniku, ki je nekoč prej od nje sprejel eno knjižico. »Glejte, kaj so naredili otroci!« je dejala vsa solzna.

»Nikar zdaj ne izgubite poguma,« ji je mož prijazno odvrnil. »Delate nekaj dobrega. Jaz vam bom zastonj popravil kolo.« In res ga je.

Etty je ugotovila, da so se duhovniki kaj malo zanimali za svojo čredo, vse dokler ni ona s kom začela preučevati Biblijo. Takrat so se pri njem oglasili duhovniki in nune, da bi mu spodkopali vero v Biblijo in v Jehova. Kljub temu se je Etty veselila mnogih plodnih biblijskih poukov.

Hvaležen za najino skupno življenje

Ko sva se z Etty poročila, nama je bila dodeljena potujoča služba v Angliji. Tako sva skoraj pet let obiskovala občine, da bi jih duhovno krepila. Potem pa sem prejel povabilo, da se udeležim 36. Gileadovega razreda, na svetovnem sedežu Jehovovih prič v Brooklynu v New Yorku. Desetmesečni tečaj, ki se je končal novembra 1961, je bil posebej namenjen temu, da izšola može za delo v podružnicah Jehovovih prič. Etty je, medtem ko me ni bilo, ostala v Angliji v londonskem Betelu. Po moji diplomi so naju skupaj dodelili tja.

Naslednjih 16 let sem delal v službenem oddelku in se ukvarjal z zadevami, povezanimi z občinskimi dejavnostmi. Ko pa je leta 1978 umrl nadzornik betelskega doma Pryce Hughes, so me dodelili na njegovo mesto. Odgovoren sem postal za blaginjo naše rastoče betelske družine – zdaj nas je v družini več kot 260 – in ta naloga mi daje zadovoljstvo že vsa ta mnoga leta.

Leta 1971 mi je umrla mati, stara 85 let. Z Etty sva šla v Gloucester na pogreb, na katerem je brat dobro očrtal nebeško upanje, ki ga je mati gojila. (Filipljanom 3:14) Hvaležen sem sestrama Doris in Grace, da sta ljubeče skrbeli za mater v njeni starosti, ter tako nama z Etty omogočili, da sva ostala v polnočasni strežbi.

Z Etty pogosto razmišljava o svojih starših in o tem, kako ljubeče in odločno so nas vzgajali. Kako neizmeren dolg imamo do njih! Meni in sestrama je še zlasti mati dala odličen zgled, ko nam je vcepljala cenjenje do Jehova in njegove organizacije.

Da, ko razmišljava o vsakem novem dnevu služenja našemu nebeškemu Očetu, Jehovu, je najino srce prepolno hvaležnosti. Kako čudovit, ljubeč Bog je! Biblijski psalmist je izrazil najine občutke, ko je dejal: »Poviševati te hočem, Bog moj in Kralj, in slaviti ime tvoje vedno in vekomaj. Vsak dan te bom slavil in hvalil ime tvoje vedno in vekomaj.« (Psalm 145:1, 2)

[Slika na strani 26]

Z ženo Etty