Kako ostati radosten v polnočasni službi

SPOLNJEVANJE biblijskih prerokb jasno kaže, da živimo v zadnjih dneh tega brezbožnega sistema. Ker se služabniki Boga Jehova tega zavedajo, širjenju kraljestvene dobre novice posvečajo toliko časa, kolikor ga po svojih močeh največ morejo. Več kot 600.000 Jehovovih prič je svoje življenje prilagodilo tako, da sodelujejo v polnočasni službi. Nekateri od njih so polnočasni kraljestveni oznanjevalci, imenovani pionirji. Drugi so betelski prostovoljci na sedežu Watch Tower Society ali pa v podružničnih pisarnah. Zopet drugi so misijonarji in potujoči nadzorniki.

Biblija pokaže, da bodo v zadnjih dneh »nevarni časi«. (2. Timoteju 3:1–5) Grško biblijsko besedilo uporablja izraz, ki se ga lahko prevede s »časi silovitosti«. V naših dneh torej nihče ne more pričakovati življenja brez težav. Nekaterim krščanskim strežnikom se težave zdijo tako hude, da se morda vprašujejo: ,Ali bom lahko nadaljeval polnočasno službo ali pa bom moral prenehati?‘

Kaj lahko nekoga navede, da ponovno pretehta svojo službo pionirja, betelskega prostovoljca, potujočega nadzornika ali pa misijonarja? Morda so to kakšne hude zdravstvene težave. Lahko tudi, da ostareli oziroma onemogli sorodnik potrebuje stalno skrb. Zakonski par morda pričakuje otroka. Posamezniku, ki polnočasno službo preneha iz takšnih razlogov in zaradi svetopisemskih obveznosti, se te spremembe ni treba sramovati.

Kaj pa, če nekdo namerava prenehati polnočasno službo zaradi pomanjkanja veselja? Pionir ima morda v strežbi le malo odziva in se vprašuje: ,Čemu bi še naprej živel požrtvovalno, ko pa komaj kdo posluša?‘ Kak betelski prostovoljec morda ni tako zadovoljen z nalogo, ki mu je naložena. Lahko se tudi zgodi, da nekomu kakšna nadležna bolezen, ki mu sicer ne onemogoča pionirske službe, nazadnje vendarle načne veselje. Kako lahko takšni posamezniki ostanejo radostni? Preglejmo, kaj pravijo nekateri izkušeni strežniki.

Spoprijemati se z razočaranjem

Anny iz Švice je 1950. leta obiskovala Watchtowerjevo biblijsko šolo Gilead. Upala je, da ji bodo dodelili misijonarjenje v kakšni neevropski deželi. Ko pa ji je bilo dodeljeno betelsko delo v Evropi, je bila razočarana. Vendar je delo v prevajalskem oddelku kljub temu sprejela in tam je še danes. Kako je premagala razočaranje? »Dela je bilo veliko, veliko pa ga je še treba narediti. In delo je pomembnejše od tega, kar čutim in imam raje« pojasnjuje Anny.

Če smo razočarani nad nalogo, ki nam je naložena, bi morda lahko začeli razmišljati tako kot Anny. Najvažnejše namreč ni to, kar imamo raje, ampak, da se vse raznolike odgovornosti, povezane z razširjanjem kraljestvenega sporočila, dobro opravijo. V Pregovorih 14:23 piše, da je »v vsakem trudu [. . .] dobiček«. Če bomo nalogo zvesto opravili, ne glede na to, katero smo dobili, bomo prispevali k spolnjevanju kraljestvenega dela. In pri tem od Boga danem delu je lahko veliko zadovoljstva – da, veselja! (Primerjaj 1. Korinčanom 12:18, 27, 28.)

Shajati z drugimi

Polnočasna služba zajema tesne stike z ljudmi vseh vrst – v terenski strežbi, v Betelu, v misijonarskem domu ali pri obiskovanju občin kot potujoči nadzornik. Veselje je potemtakem zelo odvisno od tega, kako dobro shajamo z drugimi. ,Časi silovitosti‘, napovedani za te zadnje dni, seveda močno pritiskajo na medčloveške odnose. Kako pa se strežnik lahko ogne izgubi veselja, tudi če ga je kdo vznemiril? Morda se lahko česa naučimo od Wilhelma.

Wilhelm je 1947. leta postal član neke betelske družine v Evropi. Nato je svoj čas posvetil pionirskemu delu ter strežbi kot potujoči nadzornik. »Če z ženo vidiva stvari, ki se nama ne zdijo pravilne ali sva zaradi njih osebno zaskrbljena, Jehovu poveva, kako se počutiva, in rešitev zadev nato prepustiva njemu,« razlaga Wilhelm. (Psalm 37:5)

Mogoče vas moti vedenje sokristjana, ki je z vami govoril nespoštljivo ali nepremišljeno. Spomnite se, da nam vsem velikokrat spodrsne v besedah. (Jakob 3:2) Zakaj torej takšne situacije ne izkoristimo za to, da bi se približali »Poslušalcu molitev«? (Psalm 65:2, NW) Razložite zadevo Jehovu in jo nato prepustite njegovim rokam. Če Bog želi kaj spremeniti, bo to storil. Morda bi na to morali misliti tisti, ki stanujejo v misijonarskih domovih, če se ubadajo s podobnimi problemi, saj jim bo to pomagalo ohraniti veselje v Jehovovi službi.

Ob slabem zdravju

Malo je ljudi, ki so stalno čvrstega zdravja. Še tiste, ki so, kot pravimo, v cvetu življenja, lahko prizadene potrtost ali bolezen. Zaradi bolezni morajo nekateri sicer prenehati polnočasno službo, toda zatem opravljajo odlično delo kot kraljestveni oznanjevalci. Drugi pa so lahko kljub slabemu zdravju še naprej v polnočasni službi. Za zgled si poglejmo Hartmuta in Gislindo.

Hartmut in Gislind sta zakonski par, ki sta 30 let živela kot pionirja, misijonarja in v potujočem delu. Oba sta pretrpela obdobja hudih bolezni, ki so ju občasno telesno in čustveno izčrpale. Kljub temu sta opravljala odlično delo in lahko spodbujala druge, ki so prestajali podobne preizkušnje. In kaj svetujeta? »Glejte v prihodnost, ne v preteklost. Čim bolj izkoristite vsakršne okoliščine. Vsak dan lahko prinese najmanj eno priložnost, da slavimo Jehova. Izkoristite jo in se je veselite.«

Razmislite tudi o Hannelorinem primeru. Trideset let, odkar je pionirka, misijonarka, v potujočem delu z možem ter v betelski službi, trpi za neko ponavljajočo se boleznijo. Hannelore pravi: »Osredinjam se na izziv, ki ga je postavil Satan, namreč da ljudje služimo Jehovu samo, kadar nam to ni težko. Toda s tem ko zdržim v preizkušnjah, lahko prispevam svoj del k dokazovanju, da Satan nima prav.« To je lahko močna motivacija. Zapomnite si, da Jehovu veliko pomeni to, da ste mu v preizkušnjah vi osebno zvestovdani. (Job 1:8–12; Pregovori 27:11)

Kadar se skušate uravnovešeno odločati oziraje se na svoje zdravje, pretehtajte dve značilnosti prerokbe Jezusa Kristusa o koncu stvarnosti. Jezus je napovedal kužne bolezni po raznih krajih. Rekel pa je tudi: »Ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu.« (Matevž 24:3, 14; Lukež 21:11) Jezus je vedel, da se bodo njegovi sledilci v zadnjih dneh spopadali z boleznimi. Uvidel pa je tudi, da tega dela ne bodo opravljali le zdravi ljudje, ampak tudi tisti, ki so hudo bolni. In če lahko kljub bolezni ostanemo v polnočasni službi, Jehova ne bo pozabil ljubezni, ki jo izkazujemo do njegovega imena. (Hebrejcem 6:10)

Ostati radosten kljub splošni otopelosti

Na naše stališče lahko škodljivo vpliva tudi to, kako se ljudje odzivajo na kraljestvenooznanjevalsko delo. »Celo pionirjem je težko začeti pogovor s stanovalcem,« je dejal neki izkušeni strežnik. »Vsi si moramo prizadevati, da bi ostali radostni.« Da, splošna otopelost lahko okrne naše veselje v terenski službi. Kako lahko torej pionir, ki se redno srečuje z brezbrižnostjo, ostane radosten? Izkušeni strežniki dajejo naslednje že uporabljene in preizkušene predloge.

Otopelost je izziv, ni pa treba, da nam pomeni poraz. Zelo razširjena brezbrižnost namreč sama po sebi še ni razlog, da prenehamo polnočasno službo. Če si vzamemo dovolj časa za prizadevno preučevanje Pisma, lahko kljub otopelosti ostanemo radostni. To nas ,pripravi za vsako dobro delo‘, kar zajema tudi govoriti tistim, ki so gluhi za dobro novico. (2. Timoteju 3:16, 17) Tudi preroka Jeremija ljudje niso hoteli poslušati, vendar ga to ni ustavilo. (Jeremija 7:27) Ko s krščanskimi izdajami preučujemo Biblijo, nam lahko zelo koristi, če smo pozorni na misli, ki krepijo našo vero in nam pomagajo spoprijemati se z otopelostjo.

Priznajmo, otopelost je izziv, zato raziščimo, kako gledamo na ljudi, ki jim oznanjujemo. Zakaj so ravnodušni? En razlog za močno razširjeno otopelost v raznih delih Evrope je denimo grdo spričevalo krive vere. Po mnenju ljudi religija nima več kaj iskati v njihovem življenju in z njo nočejo imeti nikakršnega opravka. Biti moramo prilagodljivi in se z njimi pogovarjati o stvareh, ki se jih tičejo, kot so brezposelnost zdravje, kriminal, nestrpnost, okolje in vojna nevarnost.

Stanovalcu lahko v uvodnih besedah omenimo kakšno malenkost, zanimivo za krajane. Prav to je skušal storiti Dietmar, ko je oznanjeval v vasi, kjer je imel le malo uspeha. Neki vaščan pa je omenil, da se je v vasi dan pred tem zgodila nesreča. Dietmar je za tem pri vsakih vratih izrazil iskreno obžalovanje zaradi nesreče. »Ljudje so nenadoma začeli govoriti,« je rekel. »Nesreča je bila vsakomur sveže v spominu. Pokazal sem, da se zanimam za njihovo življenje, in zato imel veliko prijetnih pogovorov.«

Ljudem moramo pričevati o Kraljestvu, kjer koli jih najdemo. Tudi neformalno pričevanje je lahko plodno in v tej dejavnosti se lahko urimo tako, da uporabljamo predloge iz izdaj, temelječih na Bibliji. Razveseli nas lahko že nekaj prijateljskih besed oziroma to, da smo stanovalcu oddali izdajo revije Stražni stolp in Prebudite se!. Če smo zainteresirano osebo ponovno obiskali in začeli voditi biblijski pouk, bi lahko vprašali naslednje: »Ali morda veste še za koga, ki bi želel preučevati Biblijo?« Tako bi lahko vpeljali še kakšen biblijski pouk na domu. Kar koli že bo, bodimo pozitivni! Opirajmo se na Jehova v molitvi in ne dovolimo, da bi zaradi otopelosti postali malodušni.

Spodbuda drugih

Juergen in Christiane že več kot 30 let pionirata in sodelujeta v potujočem delu. Nekoč sta za nalogo dobila oznanjevanje na področju, kjer je večina ljudi brezbrižna in trdovratna. Kako zelo sta si želela nekoliko spodbude! Vendar se drugi v občini iz neznanega razloga na njuno potrebo niso odzvali.

Juergen tako iz izkušenj vé, da »nekaterim pionirjem ni lahko. Potrebujejo več spodbud od starešin in drugih oznanjevalcev.« Bog je Mojzesu zapovedal, naj spodbudi in okrepi Jozueta. (5. Mojzesova 3:26–28) Tudi kristjani bi morali biti drug drugemu vir spodbude. (Rimljanom 1:11, 12) Kraljestveni oznanjevalci lahko polnočasne služabnike spodbujajo s krepilnimi besedami in tudi tako, da jih kdaj pa kdaj spremljajo v strežbi.

Radost Jehovova – naša moč

Kristjani, ki so večji del svojega življenja preživeli kot pionirji, misijonarji, ali pa so služili v Betelu ali v potujoči službi obiskovali občine, so ugotovili, da je večina problemov kratkotrajnih, nekateri pa so dolgotrajni. Toda še teh nekaj, za katere se zdi, da jih ne bo nikoli konec, nam ne bi smelo vzeti veselja. Ramon, ki v tujini služi že več kot 45 let, predlaga, da bi takrat, ko nas problemi žalostijo, »morali pomisliti na številne blagoslove, ki jih uživamo, pa tudi na več tisoč drugih ljudi, ki trpijo še večje nadloge«. Da, naši soverniki po vsem svetu prenašajo trpljenje, toda Jehova za vse nas resnično skrbi. (1. Petrov 5:6–9)

Če nam torej osebne okoliščine dopuščajo, da sodelujemo v polnočasni službi in ostanemo v njej, ostanimo radostni tako, da se opiramo na nebeškega Očeta. On krepi svoje služabnike. Vsi mi pa si tudi zapomnimo, da je ,radost Jehovova naša moč‘. (Nehemija 8:10)

[Slika na strani 21]

»Delo je pomembnejše od tega, kar čutim in imam raje.«

[Slika na strani 22]

,Jehovu poveva, kako se počutiva, in zadeve nato prepustiva njemu.‘

[Slike na strani 23]

»Čim bolj izkoristite vsakršne okoliščine. Vsak dan lahko prinese najmanj eno priložnost, da slavimo Jehova.«

[Slika na strani 23]

»S tem ko zdržim v preizkušnjah, lahko prispevam svoj del k dokazovanju, da Satan nima prav.«

[Slike na strani 24]

»Nekaterim pionirjem ni lahko. Potrebujejo več spodbud od starešin in drugih oznanjevalcev.«

[Slika na strani 24]

,Pomisliti bi morali na številne blagoslove, ki jih uživamo.‘