Posvetitev in svobodna izbira

»Za svobodo nas je Kristus osvobodil.« (GALATOM 5:1)

 1. Na kaj se predvsem nanašajo hebrejske in grške besede, prevedene s »posvetitev« oziroma »posvečenje«?

BIBLIJSKI pisci so zamisel o ločenosti oziroma odbranosti za svet namen izražali z več hebrejskimi in grškimi besedami. V slovenskih biblijah so te besede prevedene večinoma s »posvetitev« oziroma »posvečenje«za tak prevod sem se odločila po pogovoru z bratom Francom. Tu in tam te izraze rabijo v zvezi z objekti, predvsem za Božji tempelj v starem Jeruzalemu in tamkajšnje bogočastje. Redkeje pa so v rabi za svetne stvari.

Posvetitev ,Izraelovemu Bogu‘

 2. Zakaj se lahko Jehova po pravici imenuje ‚Izraelov Bog‘?

² Leta 1513 pr. n. š. je Bog rešil Izraelce iz egiptovskega suženjstva. Nedolgo zatem si jih je odbral za svoje posebno ljudstvo in z njimi sklenil zavezo. Rekel jim je: »Sedaj, če boste resno poslušali glas moj in držali zavezo mojo, bodete moja dragotina pred vsemi narodi, kajti moja je vsa zemlja.« (2. Mojzesova 19:5; Psalm 135:4) Ker si je torej Jehova Izraelce izbral za svojo dragotino, se je po pravici lahko imenoval ‚Izraelov Bog‘. (Jozue 24:⁠23)

 3. Zakaj Jehova s tem, ko si je izbral Izrael za svoje ljudstvo, ni pokazal pristranskosti?

³ Jehova pa s tem, ko si je Izraelce izbral za svoje posvečeno ljudstvo, ni pokazal pristranskosti, saj je ljubeče mislil tudi na Neizraelce. Svoje ljudstvo je namreč takole poučil: »Ako gostuje tujec pri tebi v deželi vaši, ga ne smete dreti; kakor vaš rojak vam bodi tujec, ki biva med vami, in ljubi ga kakor samega sebe; saj ste tudi bili tujci v deželi Egiptovski. Jaz sem GOSPOD, Bog vaš.« (3. Mojzesova 19:33, 34) Stoletja pozneje je bil tudi apostol Peter primoran, da uvidi, kako na stvari gleda Bog, in je priznal: »V resnici spoznavam, da Bog ne gleda na lice, temuč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično.« (Dejanja 10:34, 35)

 4. Na katerih pogojih je temeljil odnos med Bogom in Izraelom ter ali so jih Izraelci spolnili?

⁴ Upoštevati pa je še treba, da je biti Božje posvečeno ljudstvo pomenilo spolnjevati določene pogoje. Le če so povsem ubogali Boga in se ravnali v skladu z njegovo zavezo so lahko bili njegova »dragotina«. Na žalost Izraelci niso spolnili teh zahtev. V prvem stoletju n. š. so zavrnili Mesija, ki ga je poslal Bog, in izgubili svoj prednostni položaj. Jehova ni bil več ‚Izraelov Bog‘. Naravni Izraelci pa niso bili več Božje posvečeno ljudstvo. (Primerjaj Matevž 23:⁠23.)

Posvetitev ,Božjega Izraela‘

5., 6. a) Na kaj je Jezus meril s prerokbo iz Matevževega evangelija 21:42, 43? b) Kdaj in kako je nastal ‚Božji Izrael‘?

⁵ Ali je to pomenilo, da Jehova sedaj ne bo več imel posvečenega ljudstva? Ne. Jezus Kristus je s psalmistovimi besedami napovedal: »Ali niste nikoli brali v pismu: ‚Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, ta je postal glava voglu; od Gospoda [Jehova, NW] se je to zgodilo, in čudno je v očeh naših‘. Zato vam pravim, da se vam odvzame kraljestvo Božje in bo dano narodu, ki prinaša njegove sadove.« (Matevž 21:42, 43)

⁶ ‚Narod, ki prinaša njegove sadove,‘ naj bi bila krščanska občina. Jezus je med svojim bivanjem na zemlji izmed ljudi izbral tiste, ki so kasneje postali njeni prvi člani. Ob binkoštih leta 33 n. š. pa je Bog Jehova sam ustanovil krščansko občino, ko je na prve člane, ki jih je bilo okoli 120, izlil svoj sveti duh. (Dejanja 1:15; 2:1–4) Apostol Peter je kasneje napisal, da je ta novo ustanovljena občina takrat postala »rod izvoljeni, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo [. . .] za [posebno, NW] last«. Izvoljena za kaj? ‚Da bi oznanjala kreposti njega, ki jo je poklical iz teme v čudovito svetlobo svojo.‘ (1. Petrov 2:9) Kristusovi sledilci, maziljeni z Božjim duhom, so tako bili posvečen narod, ‚Božji Izrael‘. (Galatom 6:⁠16)

 7. Kaj naj bi člani Božjega Izraela imeli in na kaj so zato morali paziti?

⁷ Toda člani tega svetega naroda naj ne bi bili zasužnjeni, četudi so bili ‚ljudstvo za [posebno, NW] last‘. Ravno nasprotno. Imeli naj bi večjo svobodo, kot jo je imel posvečeni naravni Izrael. Jezus je bodočim članom tega novega naroda obljubil: »Spoznate resnico, in resnica vas osvobodi.« (Janez 8:32) Apostol Pavel pa je povedal, da so bili kristjani osvobojeni zahtev postavine zaveze. Glede tega je sovernike v Galaciji opomnil: »Za svobodo nas je Kristus osvobodil; stojte torej trdno in ne vprezite se zopet v jarem sužnosti.« (Galatom 5:⁠1)

 8. V katerem pogledu daje krščanska ureditev večjo svobodo, kakor jo je postavina zaveza?

⁸ Božji Izrael je drugačen od nekdanjega naravnega, saj že vseskozi povsem uboga zahteve, ki mu jih narekuje posvetitev. Vendar naj to ne preseneča, saj so se njegovi člani prostovoljno odločili, da bodo ubogali. Naravni Izraelci so namreč bili posvečeni že z rojstvom, člani Božjega Izraela pa se za to sami odločijo. Krščanska ureditev je tako čisto nekaj drugega kakor judovska postavina zaveza, po kateri je bila posvetitev obveza, ne pa stvar svobodne izbire.

9., 10. a) Kako je Jeremija nakazal, da se bo glede posvetitve nekaj spremenilo? b) Zakaj bi lahko rekli, da niso vsi današnji posvečeni kristjani člani Božjega Izraela?

⁹ Prerok Jeremija je napovedal, da bo glede posvetitve prišlo do spremembe. Napisal je: »Glej, dnevi pridejo, govori GOSPOD, ko sklenem s hišo Izraelovo in s hišo Judovo novo zavezo; ne po zavezi, ki sem jo sklenil ž njih očeti v dan, ko sem prijel njih roko, da jih izpeljem iz dežele Egiptovske, katero mojo zavezo so sami prelomili, dasi sem jaz jim bil soprog, govori GOSPOD. Kajti to je zaveza, ki jo sklenem s hišo Izraelovo po tistih dnevih, govori GOSPOD: postavo svojo dam v njih osrčje in v srce jim jo zapišem, in bodem jim Bog in oni mi bodo ljudstvo.« (Jeremija 31:31–33)

¹⁰ Ker imajo torej člani Božjega Izraela Božjo postavo ‚v svojem osrčju‘, zapisano tako rekoč ‚v srcu‘, jih to žene, da živijo vredno svoje posvetitve. Njih spodbujajo močnejši motivi, kot so naravne Izraelce, ki so bili posvečeni z rojstvom, ne pa, ker bi si to sami izbrali. Enak močan motiv, ki k spolnjevanju Božje volje spodbuja Božji Izrael, spodbuja tudi več kot pet milijonov njihovih sočastilcev po vsem svetu. Ti so prav tako posvetili svoje življenje Bogu Jehovu, da bi spolnjevali njegovo voljo. Ne upajo sicer na življenje v nebesih, tako kot člani Božjega Izraela, vendar se vseeno veselijo upanja, da bodo večno živeli na zemlji, pod vlado Božjega nebeškega kraljestva. Cenijo duhovni Izrael, kar pokažejo s tem, da dejavno podpirajo njegov mali preostanek pri spolnjevanju naloge, namreč ‚oznanjevanju kreposti njega, ki jih je poklical iz teme v čudovito svetlobo svojo‘.

Modro rabiti od Boga dobljeno svobodo

11. Kaj je ob ustvaritvi dobil človek in kako naj bi to uporabljal?

¹¹ Bog je ustvaril ljudi tako, da bi ti res cenili svobodo. Podelil jim je svobodno voljo. Prva mož in žena sta to možnost svobodne izbire sicer izkoristila, vendar nista izbrala modro. Hladno sta izbrala tisto, kar je njiju in njuno potomstvo pripeljalo v nesrečo. Vseeno pa je iz tega jasno razvidno, da Jehova svojih razumnih stvarjenj nikoli ne sili, naj uberejo pot, ki bi bila proti njihovim lastnim motivom in željam. »Bog ljubi veselega darovalca«, zato mu je sprejemljiva edino posvetitev iz ljubezni, prostovoljna, z veseljem, skratka po svobodni izbiri. (2. Korinčanom 9:⁠7, Ekumenska izdaja) Vsaka drugačna posvetitev mu je nesprejemljiva.

12., 13. Kako lahko iz Timotejevega primera uvidimo vzorec pravilne vzgoje otrok in k čemu je Timotejev zgled spodbudil že mnoge mlade?

¹² Jehovove priče popolnoma soglašajo s to zahtevo in odobravajo osebno posvetitev Bogu, vendar nikogar ne silijo, naj se posveti, niti svojih otrok ne. V nasprotju z mnogimi cerkvami Priče ne krščujejo dojenčkov, kot da bi jih bilo mogoče prisiliti v posvetitev, ne da bi se ti za to sami odločili. Ravnati bi se morali po svetopisemskem vzorcu, po katerem se je ravnal tudi mladenič Timotej. Ko je bil že velik, mu je apostol Pavel rekel: »Ostani v tem, česar si se naučil in o čemer si se prepričal, ker veš, od koga si se učil, in ker od mladih nog znaš sveta pisma, ki so te zmožna zmodriti za zveličanje po veri, ki je v Kristusu Jezusu.« (2. Timoteju 3:14, 15)

¹³ Omeniti velja, da je Timotej poznal svete spise zato, ker se je iz njih učil od mladih nog. Mati in babica sta ga prepričevali, naj verjame krščanskim naukom, ne silili. (2. Timoteju 1:5) Timotej pa je potem sam uvidel, da je modro hoditi za Kristusom, in se tako sam odločil za krščansko posvetitev. V našem času je že več deset tisoč fantov in deklet, katerih starši so Jehovove priče, posnemalo njegov zgled. (Psalm 110:⁠3) Nekateri pa tudi ne. To je pač stvar osebne izbire.

Izbrati, čigavi sužnji bomo

14. Kaj nam o popolni svobodi govori List Rimljanom 6:16?

¹⁴ Noben človek ni popolnoma svoboden. Vsakomur denimo svobodo omejujejo fizični zakoni, kot je zakon težnosti, katerega ne moremo kar prezreti, ne da bi bili kaznovani. Pa tudi v duhovnem smislu nihče ni svoboden. Pavel je to skušal takole dopovedati: »Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost?« (Rimljanom 6:⁠16, EI)

15. a) Kaj si ljudje mislijo o tem, da bi bili nekomu sužnji, toda kaj jih nazadnje veliko stori? b) Kaj primernega bi se lahko vprašali?

¹⁵ Večini ljudem je misel, da bi bili nekomu sužnji, neprijetna. Kljub temu pa je v današnjem svetu vse prevečkrat tako, da se ljudje drugim pustijo voditi in vplivati na toliko zahrbtnih načinov, da nazadnje nimajo druge izbire, kot da delajo, kar drugi hočejo od njih. Reklamna industrija in svet zabave denimo ljudem narekujeta merila, hočeta jih oblikovati po nekakšnem kalupu. Politične in verske organizacije pridobivajo ljudi za svoje ideje in cilje, a tega večinoma ne počno s prepričljivimi argumenti, temveč pogosto tako, da jim trkajo na zavest solidarnosti in lojalnosti. In ker je Pavel pisal, da ‚smo sužnji tistega, kateremu se pokoravamo‘, je dobro, da se vsak od nas vpraša: Čigav suženj sem? Kdo najbolj vpliva na moje odločitve in način življenja? Duhovniki, politični voditelji, denarni mogotci ali ljudje iz sveta zabave? Komu se pokoravam, Bogu ali ljudem?

16. V katerem pomenu so kristjani Božji sužnji in kakšen je pravilen pogled na takšno suženjstvo?

¹⁶ Kristjanom poslušnost Bogu ne pomeni neupravičenega poseganja v njihovo osebno svobodo. Svojo svobodo radovoljno uveljavljajo tako, kot jo je njihov Vzornik Jezus Kristus, želje in prioritete usklajajo z Božjo voljo. (Janez 5:30; 6:38) Privzgajajo si ‚Kristusov um‘, s tem da se mu podrejajo kot Glavi občine. (1. Korinčanom 2:14–16; Kološanom 1:15–18) Zelo podobni so poročeni ženi, ki voljno sodeluje z ljubljenim možem. Kot skupina so maziljeni kristjani celo opisani kot čista devica, zaročena Kristusu. (2. Korinčanom 11:2; Efežanom 5:23, 24; Razodetje 19:7, 8)

17. Kaj so si vsi med Jehovovimi pričami izbrali sami?

¹⁷ Vsi med Jehovovimi pričami, pa naj imajo nebeško ali zemeljsko upanje, so se sami posvetili Bogu, da bodo spolnjevali njegovo voljo in ga ubogali kot Vladarja. Posvetitev je za vsakega med njimi stvar osebne izbire: raje so postali sužnji Bogu kakor človeku. To je v skladu z nasvetom apostola Pavla: »Za drago ceno ste kupljeni; ne postanite sužnji ljudem.« (1. Korinčanom 7:⁠23)

Naučiti se koristiti si

18. Kdaj bodoči Priča, ustreza pogojem za krst?

¹⁸ Da pa nekdo lahko postane Jehovova priča, mora spolnjevati svetopisemske pogoje. Starešine skrbno preiščejo, ali bodoči Priča zares razume, kaj vse pomeni krščanska posvetitev. Ali zares želi postati Jehovova priča? Ali se je pripravljen podrejati vsemu, kar to zajema? Če ne, potem ni primeren za krst.

19. Zakaj nimamo razloga, da bi prigovarjali nekomu, ki se je odločil biti posvečeni Božji služabnik?

¹⁹ Po drugi strani pa, zakaj prigovarjati nekomu, ki se je sam prostovoljno odločil, da se bo pustil vplivati Bogu in njegovi navdihnjeni Besedi, ter za to spolnjuje tudi vse zahteve? Ali je morda manj zaželeno, da se človek pusti vplivati Bogu kot pa človeku? Je zaradi tega kaj na slabšem? Jehovove priče temu ne pritrjujemo. Iz vsega srca pa pritrjujemo Božjim besedam, ki jih je zapisal Izaija: »Jaz sem GOSPOD, Bog tvoj, ki te učim, kar ti je v korist, ki te spremljam po potu, po katerem ti je hoditi.« (Izaija 48:17)

20. Kako vse se ljudje osvobodijo s spoznanjem biblijske resnice?

²⁰ S spoznanjem biblijske resnice se ljudje osvobodijo lažnih verskih naukov, kot je nauk o večnem mučenju v gorečem peklu. (Propovednik 9:5, 10) Srce pa jim prekipeva od hvaležnosti za resnično upanje za mrtve: vstajenje, ki ga je omogočil Jezus Kristus s svojo odkupno žrtvijo. (Matevž 20:28; Dejanja 24:15; Rimljanom 6:23) S spoznanjem biblijske resnice se tudi osvobodijo razočaranj, ki so posledica zanašanja na politične obljube, ki se kot po pravilu izjalovijo. Srce jim razbija od veselja ob spoznanju, da Jehovovo kraljestvo že vlada v nebesih in bo kmalu zavladalo tudi nad vso zemljo. S spoznanjem resnice se osvobodijo tudi početij, ki sicer prijajo padlemu mesu, Boga pa sramotijo in poleg tega terjajo še velik davek: razdrtje zvez, bolezen in prezgodnja smrt. Skratka, sužnjevati Bogu je veliko veliko koristneje kakor sužnjevati ljudem. Posvetitev Bogu namreč obljublja koristi že »sedaj v tem času [. . .] in v prihodnjem svetu večnega življenja«. (Marko 10:29, 30)

21. Kaj Jehovovim pričam predstavlja posvetitev Bogu in kaj si želijo?

²¹ Današnji Jehovove priče niso posvečeni narod postali že z rojstvom, tako kot nekdaj Izraelci. Priče so občina posvečenih kristjanov. Vsak krščeni Priča postane njen del, ko se po svobodni izbiri sam posveti. S posvetitvijo Jehovove priče stkejo prisrčen osebni odnos z Bogom, kar kažejo tako, da mu voljno služijo. Ta radostni odnos iz vsega srca želijo utrjevati in se večno oklepati svobode, za katero jih je osvobodil Jezus Kristus.

Kako bi odgovorili?

◻ Zakaj Bog ni bil pristranski, ko je Izrael izbral za svojo ‚dragotino‘?

◻ Zakaj bi lahko rekli, da krščanska posvetitev ne predstavlja izgube svobode?

◻ Kakšne so koristi posvetitve Bogu Jehovu?

◻ Zakaj je boljše služiti Jehovu kot pa sužnjevati ljudem?

[Slika na strani 15]

V starem Izraelu je posvetitev Bogu prišla že z rojstvom

[Slika na strani 16]

Krščanska posvetitev pa je stvar izbire