Dajati Jehovu to, kar si zasluži

PRIPOVEDUJE TIMOLEON VASILIOU

V vasi Aidhonochori so me aretirali zaradi poučevanja Biblije. Policija mi je sezula čevlje in me začela tepsti po podplatih. Med tepenjem so mi stopala odrevenela in nisem več čutil bolečine. Preden vam pojasnim, kaj je pripeljalo do tega krutega ravnanja, ki takrat v Grčiji ni bilo nič neobičajnega, naj vam povem, kako sem postal biblijski učitelj.

KMALU po mojem rojstvu leta 1921 se je moja družina preselila v severno Grčijo v mesto Rodholivos. V mladosti sem živel samovoljno. Z enajstimi leti sem začel kaditi. Pozneje sem postal hud pijanec, igral sem na srečo in skoraj vsak večer sem hodil na divje zabave. Imel sem smisel za glasbo, zato sem se pridružil neki krajevni glasbeni skupini. V približno letu dni sem znal igrati na večino inštrumentov v naši skupini. Obenem pa sem se zelo rad učil in ljubil pravico.

V zgodnjih štiridesetih letih tega stoletja, ko je besnela druga svetovna vojna, so našo skupino povabili, da bi igrali na pogrebu neke deklice. Ob grobu so sorodniki in prijatelji jokali z neutolažljivo žalostjo. Njihov bridki brezup se je močno vtisnil vame. Začel sem se spraševati: ‚Zakaj umiramo? Ali je življenje še kaj več kot naš kratki obstoj? Kje bi lahko našel odgovore?‘

Čez nekaj dni sem na polici v svoji hiši zagledal primerek Nove zaveze. Vzel sem jo in jo začel brati. Ko sem prebral Jezusove besede v Matevževem evangeliju 24:7 o bojih v večjem obsegu kot o delu znamenja Jezusove navzočnosti, se mi je posvetilo, da se morajo te besede nanašati na naše dni. V naslednjih tednih sem ta primerek Krščanskih grških spisov prebral večkrat.

Nato sem decembra 1940 obiskal neko družino v bližini – vdovo s petimi otroki. Na njihovem podstrešju sem v nekem svežnju knjižic našel eno z naslovom A Desirable Gov­ernment (Zaželena vladavina) in jo je bila objavila Watch Tower Bible and Tract Society. Ostal sem kar tam na podstrešju in jo celo prebral. Iz prebranega sem se popolnoma prepričal, da res živimo v času, ki ga Biblija imenuje ‚zadnji dnevi‘, in da bo Bog Jehova kmalu pokončal to stvarnost ter jo nadomestil s pravičnim novim svetom. (2. Timoteju 3:1–5; 2. Petrov 3:⁠13)

Posebej močan vtis je name naredilo pričanje Svetega pisma, da bodo v tem novem svetu pod vlado Božjega kraljestva zvesti večno živeli v zemeljskem raju, kjer ne bo več trpljenja niti smrti. (Psalm 37:9–11, 29; Razodetje 21:3, 4) Ko sem to prebral, sem se zahvalil Bogu v molitvi in ga prosil, naj mi pokaže, kaj zahteva. Postalo mi je jasno, da si Bog Jehova zasluži mojo predanost iz vse duše. (Matevž 22:⁠37)

Ukrepanje po naučenem

Od takrat ne kadim več, nehal sem pijančevati in igrati na srečo. Zbral sem vdovinih pet otrok in moje tri bratce in sestrice ter jim razlagal vse, kar sem se naučil iz tiste knjižice. Kmalu smo vsi začeli še drugim govoriti o tem malem, kar smo vedeli. V naši skupnosti so nas kmalu imeli za Jehovove ­priče, čeprav se sami še nikoli nismo srečali s kakim Pričevalcem. Že takoj od začetka sem mesečno po več kot sto ur pripovedoval drugim o čudovitih rečeh, ki sem se jih naučil.

Eden od okoliških grških pravoslavnih duhovnikov je šel k županu in se pritožil čez nas. Toda nekaj dni pred tem je – česar nismo vedeli – neki mladi Pričevalec naletel na izgubljenega konja in ga vrnil lastniku. Župan je zaradi take poštenosti Priče spoštoval in duhovnika ni hotel poslušati.

Nekega dne v oktobru 1941, ko sem pričeval na trgu, mi je nekdo povedal za nekega Jehovovega pričevalca, ki je živel v bližnjem mestu. Bil je nekdanji policist Christos Triantafillou. Odpravil sem se k njemu in izvedel, da je Priča od leta 1932. Kako srečen sem bil, ko mi je priskrbel veliko starejših Watchtowerjevih izdaj! To mi je resnično pomagalo duhovno napredovati.

Leta 1943 sem simboliziral svojo posvetitev Bogu s krstom v vodi. Vodil sem že tudi biblijske pouke v treh sosednjih vaseh – Dhravískosu, Palaeokomiju in Mavrolofosu. Za biblijskoučni pripomoček sem uporabljal knjigo Harfa Božja. Nazadnje sem imel prednost videti, kako so bile na tem področju ustanovljene štiri občine Jehovovih prič.

Oznanjevanje kljub oviram

Grčija se je 1944. leta osvobodila nemške okupacije in nekoliko zatem smo začeli komunicirati s podružnično pisarno Watch Tower Society v Atenah. Povabili so me, da bi sodeloval v oznanjevanju na področju, kjer je komaj kdo slišal za kraljestveno sporočilo. Ko sem se preselil tja, sem tri mesece delal na neki kmetiji, potem pa preostali del leta preživel v strežbi.

Tistega leta mi je bilo dano veselje videti, da se je krstila moja mati, pa tudi tista vdova in njeni otroci, razen njene najmlajše hčere Marianthi, ki se je krstila 1943. leta in je novembra istega leta postala moja ljubljena žena. Trideset let pozneje, leta 1974, je še moj oče postal krščen Pričevalec.

Zgodaj leta 1945 smo iz podružnične pisarne dobili prvi šapirografirani primerek Stražnega stolpa. Glavni članek v njem je imel naslov »Pojdite torej in učite vse narode«. (Matevž 28:19, Jere, Pečjak, Snoj) Z Marianthi sva se nemudoma odpravila od doma, daleč na področja vzhodno od reke Strume. Kasneje so se nama pridružili še drugi Pričevalci.

Pogosto sva do vasi po več kilometrov čez globeli in hribe pešačila kar bosa. To pa zato, da bi si ohranila čevlje; ko bi namreč ponosila te, nisva imela drugih, s katerimi bi jih zamenjala. Od leta 1946 do 1949 je po Grčiji pustošila državljanska vojna in bilo je zelo nevarno potovati. Nič nenavadnega ni bilo, če sva ob cesti videla ležati trupla.

Vendar nama take težave niso vzele poguma, še naprej sva goreče služila. Velikokrat sem se počutil kot psalmist, ki je napisal: »Tudi ko bi hodil po dolini smrtne sence, ne bojim se zlega, ker ti si z menoj: šiba tvoja in palica tvoja me tolažita.« (Psalm 23:4) V tem obdobju sva bila pogosto od doma po več tednov in včasih sem v strežbi preživel po 250 ur na mesec.

Najina strežba v vasi Aidhonochori

Med vasmi, ki sva jih obiskala leta 1946, je bila visoko na nekem hribu ugnezdena vas Aidhonochori. Tam sva srečala človeka, ki nama je povedal, da v vasi živita dva moža, ki bi želela slišati biblijsko sporočilo. Toda ker se je bal sosedov, naju ni hotel napotiti k njima. Vseeno sva našla njuna domova in gostoljubno so naju sprejeli. Dnevna soba je bila pravzaprav po nekaj minutah polna ljudi! Bili so bodisi sorodniki bodisi tesni prijatelji. Čisto sem bil osupel nad tem, kako pozorno so sedeli in naju poslušali. Kmalu sva izvedela, da so komaj čakali, da bi se kako povezali z Jehovovimi pričami, toda med nemško okupacijo na tistem področju ni bilo nobenega Pričevalca. Kaj pa je zbudilo njihovo zanimanje?

Družinska poglavarja sta nekoč vodila krajevno komunistično stranko in ljudi seznanila s komunističnimi zamislimi. Potem pa sta naletela na primerek knjige Vladavina, ki jo je objavila Watch Tower Society. Ko sta jo prebrala, sta bila prepričana, da je Božje kraljestvo edino upanje za kako popolno, pravično vladavino.

S tema možema in njunimi prijatelji sva ostala pokonci in se pogovarjala do polnoči. Bili so povsem zadovoljni z biblijskimi odgovori na svoja vprašanja. Toda kmalu za tem so vaški komunisti zasnovali načrt, da me bodo ubili, ker sem bil po njihovem odgovoren za spreobrnitev njihovih nekdanjih voditeljev. Mimogrede, tisto prvo noč je bil navzoč tudi mož, ki mi je povedal za te zainteresirane v vasi. Nazadnje je napredoval v biblijskem spoznanju, se krstil in kasneje postal krščanski starešina.

Surovo preganjanje

Nedolgo po srečanju s temi nekdanjimi komunisti sta v hišo, kjer smo imeli shod, privihrala dva policista. Z naperjenima puškama sta štiri od nas aretirala in spremila na policijsko postajo. Tam nas je ozmerjal policijski poročnik, ki je bil tesno povezan z grško pravoslavno duhovščino. Na koncu je vprašal: »No, kaj naj napravim z vami?«

»Pošteno jih pretepimo!« so enoglasno kričali drugi policisti za nami.

Bila je že pozna večerna ura. Policisti so nas zaklenili v klet in se odpravili v sosednjo krčmo. Potem, ko so se ga že dodobra napili, so se vrnili in me privedli nazaj gor po stopnicah.

Ko sem videl, v kakšnem stanju so, sem spoznal, da me lahko vsak hip ubijejo. Zato sem v molitvi prosil Boga za moč, da bi zdržal, kar koli bom morda moral pretrpeti. Vzeli so lesene palice in me, kakor sem pripovedoval na začetku, pričeli tepsti po podplatih. Potem so me še vsega pretepli in me vrgli nazaj v klet. Nato so privlekli drugo žrtev in jo začeli tepsti.

Medtem sem izkoristil priložnost, da sem druga dva mlada Pričevalca pripravil na preizkušnjo pred njima. Toda policisti so se namesto tega odločili, da gor zopet privedejo mene. Odvzeli so mi obleko in peterica policistov me je pretepala približno eno uro in me z vojaškimi škornji brcala v glavo. Potem so me vrgli navzdol po stopnicah, kjer sem v nezavesti ležal kakih 12 ur.

Ko so nas nazadnje spustili, nas je neka družina v vasi čez noč vzela k sebi in poskrbela za nas. Naslednji dan smo se odpravili proti domu. Zaradi pretepanja smo bili tako izmučeni in izčrpani, da nam je pot, ki smo jo običajno prehodili v dveh urah, vzela osem ur. Bil sem tako otekel od udarcev, da me je Marianthi komaj prepoznala.

Rast kljub nasprotovanju

Leta 1949, še vedno sredi državljanske vojne, sva se preselila v Solun. V eni od štirih občin v mestu so me določili za pomožnega občinskega slugo. Po enem letu se je občina že tako povečala, da smo ustanovili še eno, v kateri so me dodelili za občinskega slugo ali predsedujočega nadzornika. Leto dni kasneje se je nova občina številčno skoraj podvojila in oblikovana je bila še ena občina!

Rast Jehovovih prič v Solunu je nasprotnike razjezila. Ko sem nekega dne leta 1952 prispel z dela domov, sem našel najino hišo požgano do tal. Marianthi si je komaj rešila življenje. Tistega večera sva na shodu morala pojasnjevati, zakaj sva v umazanih oblačilih – vse drugo sva namreč izgubila. Najini krščanski bratje in sestre so bili zelo sočutni in v veliko podporo.

Leta 1961 so me dodelili za potujoče delo, vsak teden sem obiskal drugo občino, da bi duhovno krepil brate in sestre. Z Marianthi sva tako naslednjih 27 let obiskovala okraje in območja v Makedoniji, Trakiji in Tesaliji. Čeprav je bila moja ljuba Marianthi od 1948. leta skoraj slepa, je pogumno služila z mano in zdržala veliko preizkušenj vere. Tudi njo so velikokrat aretirali, zasliševali in zaprli. Njeno zdravje je nato začelo pešati in po dolgem boju z rakom je 1988. leta umrla.

Še isto leto so me določili, da v Solunu služim kot posebni pionir. Sedaj, po dobrih 56 letih služenja Jehovu, lahko še vedno marljivo delam in sodelujem v vseh vidikih strežbe. Občasno z zainteresiranimi posamezniki tedensko vodim kar 20 biblijskih poukov.

Vse bolj se zavedam, da smo resnično na začetku velikega učnega programa, ki se bo nadaljeval do Jehovovega novega sveta in še naprej kakih tisoč let. Čutim, da zdaj ni čas za upočasnitev, za odlaganje stvari niti za to, da bi svoj čas rabili za zadovoljevanje mesenih želja. Zahvaljujem se Bogu, da mi je pomagal držati obljubo, ki sem jo dal na samem začetku, kajti Jehova si zares zasluži, da smo mu predani in mu služimo iz vse duše.

[Slika na strani 24]

Pri podajanju govora med prepovedjo našega oznanjevalstva

[Slika na strani 25]

S svojo ženo Marianthi