Abraham in Sara – njuno vero lahko posnemate!

PRAVIJO mu »oče vsem, ki verujejo«. (Rimljanom 4:11) Tudi njegova ljubljena žena je imela to lastnost. (Hebrejcem 11:11) To sta bila bogaboječ očak Abraham in njegova bogovdana žena, Sara. Zakaj sta bila tako izredna zgleda vere? Katere preizkušnje sta med drugim prestala? In kako njuna življenjska zgodba koristi nam?

Abraham je pokazal vero, ko mu je Bog zapovedal, naj zapusti svoj dom. Jehova je rekel: »Pojdi iz dežele svoje in od sorodovine svoje in iz očeta svojega hiše v deželo, ki ti jo pokažem.« (1. Mojzesova 12:1) Zvesti očak je ubogal, saj beremo: »Po veri je slušal Abraham, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki ga je imel dobiti v dediščino, in odšel je, ne vedoč, kam pride.« (Hebrejcem 11:8) Razmislimo, kaj je ta preselitev pravzaprav pomenila.

Abraham je živel v Uru, ki je danes v južnem Iraku. To je bilo gospodarsko cvetoče mezopotamsko središče, ki je trgovalo z deželami Perzijskega zaliva in verjetno tudi s prebivalci Indske doline. Sir Leonard Woolley, ki je vodil načrtno izkopavanje Ura, poudarja, da je bila v Abrahamovih dneh večina hiš iz opeke, z ometanimi in pobeljenimi stenami. Družina nekega uspešnega meščana je na primer bila doma v enonadstropni zgradbi s tlakovanim osrednjim dvoriščem. Pritličje je bilo namenjeno služinčadi in gostom. Notranjost hiše je nad dvoriščem obdajal lesen balkon, ki je omogočal dostop do sob za člane družine. Takšne zgradbe z 10 do 20 sobami so bile »sorazmerno prostorne in so omogočale dostojno, udobno življenje, ki je bilo po merilih Vzhoda razkošno,« pravi Woolley. To so bili »večinoma domovi omikanih ljudi in so ustrezali potrebam zelo razvitega meščanskega življenja«. Če sta Abraham in Sara takšen dom zamenjala za prebivanje v šotorih, sta se zelo žrtvovala, da sta lahko ubogala Jehova.

Abraham se je z družino najprej odpravil proti Haranu, mestu v severni Mezopotamiji, in od tam naprej v Kanaan. Pot je bila dolga kakih 1600 kilometrov. Kar precej za starejši par! Abraham je bil ob odhodu iz Harana star 75 let, Sara pa 65. (1. Mojzesova 12:4)

Kako se je verjetno počutila Sara, ko ji je Abraham odkril, da bosta odšla iz Ura? Morda jo je zaskrbelo, če je pomislila na to, da bosta zapustila varen in prijeten dom, se preselila v neko tujo in po možnosti sovražno deželo ter se prilagodila nižjemu življenjskemu slogu. Toda Sara je bila podredljiva, Abrahama je imela za svojega »gospoda«. (1. Petrov 3:5, 6) Po mnenju nekaterih učenjakov je s tem pokazala »spoštljivo stališče in vedenje do moža, ki sta bili za njo običajni«. To je bil izraz »tega, kar je v resnici mislila in čutila«. Najpomembnejše pa je, da je Sara zaupala Jehovu. S svojim podrejanjem in vero je odličen zgled krščanskim ženam.

Nas se resda ne prosi, naj odidemo zdoma, da bi pokazali poslušnost Bogu, čeprav so nekateri polnočasni oznanjevalci zapustili domovino, da bi oznanjevali dobro novico v drugi državi. Naj služimo Bogu tu ali tam, dokler so nam duhovni interesi na prvem mestu v življenju, bo on skrbel za naše potrebe. (Matevž 6:25–33)

Ne Sara ne Abraham nista obžalovala svoje odločitve. ‚Ko bi se spominjala tiste domovine, iz katere sta izšla, bi imela čas povrniti se,‘ pravi apostol Pavel. Toda nista se vrnila. Zaupala sta Jehovu, da »bo plačevalec tistim, ki ga iščejo«, zato sta verjela v njegove obljube. Enako moramo verjeti tudi mi, če želimo biti še naprej iz vsega srca vdani Jehovu. (Hebrejcem 11:6, 15, 16)

Duhovno in gmotno bogastvo

Ko je Abraham prispel v Kanaan, mu je Bog rekel: »Semenu tvojemu hočem dati to deželo.« Abraham se je odzval tako, da je postavil oltar Jehovu in ‚klical ime GOSPODOVO.‘ (1. Mojzesova 12:7, 8) Jehova ga je oskrbel z bogastvom in v Abrahamovem taboru je prebivalo mnogo ljudi. Nekoč je zbral 318 za vojsko izurjenih mož, ki so se rodili v njegovi družini kot sužnji, zato nekateri namigujejo, da »naj bi celotna skupina štela precej več kot tisoč ljudi«. Kakor koli že, ljudje so nanj gledali kot na ‚Božjega kneza‘. (1. Mojzesova 13:2; 14:14; 23:6)

Abraham je vodil v čaščenju. Člane svoje družine je učil, naj »se držijo GOSPODOVE poti in ravnajo v skladu s pravičnostjo in pravico«. (1. Mojzesova 18:19, SSP) Njegov zgled je lahko v spodbudo današnjim krščanskim poglavarjem, saj je člane svoje družine uspešno poučil, da so se zanašali na Jehova in ravnali pravično. Zato ni presenetljivo, da so Agara, ki je bila Sarina egipčanska služabnica, najstarejši očakov služabnik in Abrahamov sin Izak molili k Jehovu. (1. Mojzesova 16:5, 13; 24:10–14; 25:21)

Abraham si je prizadeval za mir

Ob dogodkih v Abrahamovem življenju odkrijemo, da je imel ta mož bogovšečno osebnost. Ni hotel pustiti, da bi se njegovi pastirji in pastirji njegovega nečaka Lota še naprej prepirali, temveč je Lotu predlagal, da tabora ločita in mu ponudil, naj si izbere, v kateri deželi bi raje prebival. Bil je človek, ki si je prizadeval za mir. (1. Mojzesova 13:5–13)

Če moramo kdaj izbrati med tem, ali bomo vztrajali pri svojih pravicah, in tem, ali se bomo raje zaradi miru čemu odpovedali, se lahko spomnimo, da Jehova ni dopustil, da bi bil Abraham zaradi svoje obzirnosti do Lota v čem prikrajšan. Nasprotno! Po tem dogodku je Abrahamu in njegovemu semenu obljubil vso deželo, ki jo je lahko Abraham videl v vseh smereh. (1. Mojzesova 13:14–17) »Blagor miroljubnim [dobesedno, ‚tistim, ki delajo za mir‘],« je rekel Jezus, »ker oni se bodo sinovi Božji imenovali.« (Matevž 5:9)

Kdo bo Abrahamov dedič?

Sara je kljub obljubam o semenu ostala neplodna. Abraham je o tem spregovoril z Bogom. Ali bo vse njegovo imetje podedoval njegov služabnik Eliezer? Ne, saj je Jehova rekel: »Ta ne bode dedič tvoj, marveč kateri pride iz osrčja tvojega, on bode dedič tvoj.« (1. Mojzesova 15:1–4)

Toda otroka še vedno ni bilo. Sara, ki ji je bilo takrat 75 let, je izgubila upanje, da bo lahko kdaj zanosila. Zato je Abrahamu rekla: »GOSPOD me je zaprl, da ne rodim; pojdi, prosim, k dekli moji, morda dobim otrok iz nje.« Abraham si je zatem vzel Agaro za drugo ženo, imel z njo spolne odnose in zanosila je. Takoj ko je spoznala, da je noseča, je pričela prezirati svojo gospodarico. Sara se je razočarana pritožila Abrahamu in Agaro pričela poniževati, tako da je ta zbežala. (1. Mojzesova 16:1–6)

Abraham in Sara sta ravnala v prepričanju, da je tako prav, ukrepala sta po običaju svojih dni. Toda Jehova ni želel na tak način Abrahamu vzbuditi semena. Morda nam naša kultura narekuje, da je določeno ravnanje v nekaterih okoliščinah pravilno, toda to še ne pomeni, da se s tem strinja tudi Jehova. On morda na naše okoliščine gleda povsem drugače. Zato moramo iskati Božje vodstvo in moliti, da nam pokaže, kako on želi, da ravnamo. (Psalm 25:4, 5; 143:8, 10)

Za Jehova ni nič pretežko

Agara je ob svojem času rodila Abrahamu sina po imenu Izmael. Toda on ni bil obljubljeno Seme. Sara sama naj bi rodila dediča, in to kljub svoji visoki starosti. (1. Mojzesova 17:15, 16)

Ko je Bog Abrahamu določno rekel, da mu bo Sara rodila sina, je ‚padel na obličje svoje in se zasmejal ter pravil v srcu svojem: Bo li sto let staremu se rodil otrok? in Sara, devetdeset let stara, bo li rodila?‘ (1. Mojzesova 17:17) Ponovljeno angelovo sporočilo je zatem slišala še Sara ter se tudi sama »zasmejala«, očitno od veselja in osuplosti. Toda nič ni ‚pretežko za GOSPODA [Jehova, NW]‘. Verjamemo lahko, da je Jehova zmožen storiti vse, kar želi. (1. Mojzesova 18:12–14, SSP)

»Po veri je tudi sama Sara zadobila moč, ustanoviti zarod, in je rodila zunaj prave dobe starosti, ker je za zvestega imela njega, ki je bil obljubil.« (Hebrejcem 11:11) Ob svojem času je rodila Izaka, čigar ime pomeni »smeh«.

Popolno zaupanje v Božje obljube

Jehova je priznal Izaka za dolgo pričakovanega dediča. (1. Mojzesova 21:12) Zato je Abraham moral biti povsem osupel, ko mu je Bog rekel, naj sina žrtvuje. Toda imel je dobre razloge za to, da je Bogu popolnoma zaupal. Ali ne bi Jehova mogel Izaka tudi obuditi od mrtvih? (Hebrejcem 11:17–19) Ali ni Bog že dokazal svojo moč, ko je čudežno obnovil razmnoževalno sposobnost Abrahama in Sare, da se je Izak sploh lahko rodil? Abraham je bil prepričan, da Bog lahko izpolni svoje obljube, zato je bil pripravljen ubogati. Resda mu je Bog preprečil, da bi svojega sina v resnici ubil. (1. Mojzesova 22:1–14) Vseeno pa nam vloga, ki jo je Abraham pri tem odigral, pomaga doumeti, kako težko je moralo biti Bogu Jehovu, ko je »dal Sina svojega edinorojenega, da se ne pogubi, kdorkoli veruje vanj, temuč da ima večno življenje«. (Janez 3:16; Matevž 20:28)

Abrahamu je bilo zaradi vere v Boga jasno, da se dedič Jehovovih obljub ne more poročiti s katero od krivih častilk, ki so živele v Kanaanski deželi. Kako le bi bogaboječa starša odobravala poroko svojega otroka z nekom, ki ne služi Jehovu? Abraham je zato poiskal Izaku primerno ženo med svojimi sorodniki v Mezopotamiji, več kot 800 kilometrov stran. Bog je takšno prizadevanje blagoslovil. Nakazal je, da je za Izakovo ženo in Mesijevo prednico izbral Rebeko. Da, Jehova je »blagoslovil Abrahama v vsem«. (1. Mojzesova 24:1–67; Matevž 1:1, 2)

Blagoslovi za vse narode

Abraham in Sara sta bila zgled v tem, da sta prestala preizkušnje in verovala v Božje obljube. Izpolnitev teh obljub je močno povezana z večnimi obeti človeštva, saj je Jehova Abrahamu zagotovil: »Blagoslovljeni bodo vsi narodi zemlje v semenu tvojem, ker si poslušal moj glas.« (1. Mojzesova 22:18)

Seveda sta bila tudi Abraham in Sara nepopolna, prav kakor smo mi danes. Toda ko jima je postalo jasno, kakšna je Božja volja, sta v skladu z njo takoj ukrepala, ne glede na to, koliko ju je to stalo. Abrahama se zato spominjamo kot ‚Božjega prijatelja‘, Sare pa kot ‚svete žene, ki je upala v Boga‘. (Jakob 2:23; 1. Petrov 3:5) Če si prizadevamo posnemati njuno vero, se lahko tudi mi veselimo dragocenega, zaupnega odnosa z Bogom. Prav tako pa lahko imamo svoj delež v dragocenih obljubah, ki jih je Jehova izrekel Abrahamu. (1. Mojzesova 17:7)

[Slika na strani 26]

Ker sta Abraham in Sara verovala, ju je Jehova v njuni visoki starosti blagoslovil s sinom

[Slika na strani 28]

Abrahamov zgled nam pomaga razumeti, kaj je za Jehova pomenilo to, da je dovolil, da je njegov edinorojeni Sin umrl