Moraš pri molitvi pokriti glavo?

BIL je mrzel in vetroven dan, ko so prijatelji umrle vdove stali v snegu ob odprtem grobu. Oznanjevalec je razoglav izrekel nekaj tolažilnih besed in nato molil.

Ali bi, če bi bil prisoten, menil, da bi morali biti vsi odkrite glave? To vprašanje se pojavlja še posebej v hladnem zimskem vremenu. Ali pa si že sploh kdaj mislil na to, da bi moral moliti z nepokrito glavo? Ali pa mogoče misliš, da mora človek vedno moliti s pokrito glavo?

Molitev je važna, ker Bog želi, da molimo (Ps. 145:18; 50:14, 15). Seveda bi morali pravilno moliti, molitve pa usmeriti pravi avtoriteti in na pravilen način in moliti za pravilne stvari. V Bibliji sicer ne najdemo neskončnega seznama predpisov glede molitev, toda vsebuje jasno pravilo o pokrivanju glave pri molitvi.

To pravilo ne najdemo v predkrščanskih spisih, ker Bog ni zahteval, da vsi Izraelci pri molitvi pokrijejo glavo, čeprav so to morda nekateri storili iz strahospoštovanja. Ukazal pa je, da izraelski duhovniki nosijo pokrivalo na glavi, veliki duhovnik pa celo poseben turban (3. Moj. 8:13; 2. Moj. 28:40; 39:27—29). Pokriti niso bili samo pri molitvi, temveč ves čas služenja v templju, očitno kot znak podložnosti Bogu.

»Ali danes Židje ne pokrivajo glave kadar molijo?« bo kdo vprašal. Da, večina jih to danes dela, toda stari židovski Talmud pokaže, da pokrivalo pri molitvi ni bilo obvezno. Profesor Jacob Lauterbach je na primer rekel: »Navada, moliti z odkrito ali pokrito glavo nikakor ni vprašanje zakona. To je samo stvar družbenih pravil in spodobnega vedenja.«

Kristjanom pa je zadeva pomembnejša kakor le narodni običaj ali religiozna navada. V Krščanskih grških spisih (ali v Novi zavezi) najdemo k tej temi primeren nasvet. Takole beremo: »Vsak mož, ki moli ali prerokuje s pokrito glavo, sramoti svojo glavo. Vsaka žena pa, ki moli ali prerokuje razoglava, sramoti svojo glavo; zakaj to je toliko, kakor bi bila ostrižena. Kajti če se ne pokriva žena, naj se tudi striže.« (1. Kor. 11:4—6)

Kaj je razlog za to? In kdaj to velja?

ZAKAJ POKRIT ALI ODKRIT?

Da bi razumeli, kaj je pisal apostol Pavel o pokrivanju glave in molitvi, poglejmo eno vrsto pred tem: »Hočem pa, da veste, da je vsakemu možu glava Kristus, a glava ženi mož, glava pa Kristusu Bog.« (l. Kor. 11:3). Da, Pavel je govoril o Božjem načelu vodstva in zlasti o njegovi uporabi pri javnem oboževanju.

Kakor je pojasnil apostol, je Stvarnik določil moža, ki ga je najprej ustvaril, kot poglavarja in avtoriteto ženi, ki jo je ustvaril iz njegovega rebra. Glede spoštovanja vodilne vloge, je mož »Božja podoba in slava«, ker mu ni bil na Zemlji postavljen noben drug poglavar. Njegova žena in otroci imajo torej zemeljskega poglavarja, ki so mu relativno ali pogojno podložni (1. Kor. 11:7—10; Efež. 5:22—24; 6:1).

Temeljno načelo vodilne vloge velja tudi za dogajanja v skupščini. Pavel je pisal, da bi morale žene spoštovati može, ki so se posvetili učenju in molitvam, in z njimi sodelovati (1. Kor. 14:33—35; primerjaj 1. Timoteju 2:11, 12). Zalo se v prvem stoletju ni zgodilo, da bi žena v skupščini oznanjevala in poučevala.

Zakaj pa je Pavel obravnaval pokrivanje glave? Kdaj je bilo primerno in kdaj ne? In kako velja to danes?

Pavel je pisal, da žene pri molitvi pokrijejo glavo bodisi s klobukom, ruto ali šalom (1. Kor. 11:10). To bi bil dokaz, da priznava temeljno načelo vodilne vloge. Toda kdaj bi morala pokriti glavo? Preglejmo naslednje tri okoliščine:

V času Pavla so nekateri kristjani po Jehovinem svetem duhu dobili čudežne darove, kakor na primer sposobnost prerokovanja ali govorjenja tujih jezikov. Tako bi na primer sveti duh na sestanku v prvem stoletju neko krščansko ženo navedel, da prerokuje (1. Kor. 12:4—11; Dej. ap. 21:8, 9). Lahko pa tudi, da so bile na skupščinskem sestanku prisotne samo ženske. Če ni bilo nobenega krščenega moža, ki bi lahko prevzel vodstvo v molitvi in poučevanju, je to morda morala storiti krščanska žena. Neka kristjanka pa je morda imela nevernega moža, ki je včasih od nje pričakoval, da v njegovi prisotnosti moli ali poučuje iz Biblije. V vseh teh situacijah bi žena morala v »znak moževe oblasti« nositi pokrivalo in tako pokazati, da priznava temeljno načelo vodilne vloge poglavarja.

KDO JE TVOJA »GLAVA«?

Bolje bomo razumeli, zakaj bi morali krščanski možje in žene slediti Božjim navodilom glede pokrivanja glav, ko ugotovimo, kakšna bi bila posledica, če tega ne bi storili.

Pomislimo na besede apostola, ki je pisal, da mož, ki moli, ko »ima kaj na glavi«, ‚sramoti svojo glavo‘. Podobno tudi žena, ki bi »molila ali prerokovala« z nepokrito glavo, ‚sramoti svojo glavo‘. Na kaj se nanaša izraz »glava« v obeh tekstih?

To lahko pojasnimo v luči predhodnega teksta. Tam pravi Pavel, da je »vsakemu možu glava Kristus« in »glava ženi mož« (1. Kor. 11:3). Iz tega lahko sklepamo, da mož, ki moli s pokrito glavo, v določenem smislu onečasti Kristusa. Mož, ki bi molil s pokrito glavo, bi se obnašal kot da je žena, ki ima na Zemlji vidno glavo, namesto da je odgovoren Kristusu kot svojemu Poglavarju. Potemtakem lahko rečemo, da žena, ki moli z odkrito glavo, sramoti svojo »glavo« v krščanski ureditvi, svojega soproga (če je poročena), svojega očeta ali krščanske može, ki imajo vodstvo v skupščini.

Nekateri komentatorji zastopajo drugačno gledišče. Opozarjajo na to, da je v 1. Korinčanom 11:4, 5 rečeno, da vsak mož, ki moli ali prerokuje in ima pri tem nekaj »na svoji glavi«, sramoti »svojo glavo« in da žena, ki moli ali prerokuje z »nepokrito glavo«, dela sramoto »lastni glavi«. V obeh primerih omenjajo dobesedno glavo te osebe neposredno pred »glavo«, ki jo sramoti. Pravijo torej, da je Pavel verjetno menil, da krščanski možje in žene, ki se glede pokrivanja glave nedostojno obnašajo, sramote samega sebe.

V Hebrejskih spisih beremo o ljudeh, ki so povzročili svoji glavi sramoto, zlobnost, nesrečo, nasilje, krivdo za kri in krivico. (Neh. 4:4; 1. Sam. 25:39; Ps. 7:16; 2. Sam. 1:16; 1. Kralj. 2:32, 44). V teh primerih predstavlja glava, ki je kot del telesa najbolj odgovorna za dejanja, osebo samo.

Ko pa je Pavel govoril o pokrivanju glave, je rekel, da so dolgi lasje »možu v sramoto«. Pisal je tudi, da je »sramota za ženo striči se«, kakor da bi bila sužnja ali zasačena pri nemoralnem dejanju; osramočena je ta žena sama (1. Kor. 11:14, 6).

Če upoštevamo, da je pričel Pavel temo tako, da je najprej poudaril Božjo ureditev vodilne vloge, izgleda jasno, da krščanski mož, ki ne spoštuje tega temeljnega načela vodstva po glavi, zagotovo sramoti Kristusa; podobno lahko žena sramoti svojega moža, svojega očeta ali može v skupščini. Res je tudi, da oseba, ki prezira Božjo ureditev vodstva po poglavarju, in ni podložna, hkrati sramoti tudi svojo glavo.

PRI MOLITVI POKRITI GLAVO

Pavel je v glavnem govoril, kaj je primerno v »skupščini Božji«, posebno na sestankih (1. Kor. 11:16, 20—34). Zato se njegova navodila o pokrivanju glave med molitvijo v osnovi ne nanašajo na molitve, ko je oseba sama, temveč na javne molitve. To spoznamo po tem, ker je z molitvijo omenil tudi prerokovanje. Verjetno nihče ni sam zase prerokoval v prostoru, kjer je molil (Mat. 6:6).

V soglasju s tem niso ne možje ne žene biblijsko dolžni slediti navodilom o pokrivanju glave, kadar privatno molijo k Bogu. Če neka žena razoglava opravlja dela v gospodinjstvu, pa postoji in moli, ni dolžna pokriti glavo. Prav tako lahko krščanski moški, ki gre po cesti in je pokrit, moli. Če se čuti spodbujenega, da odkrije glavo, lahko to stori, toda Božje pravilo o pokrivanju glave tega izrecno ne zahteva.

Kako pa je z molitvami v skupščini ali v družini? Po temeljnem načelu vodstva bi krščeni mož, ki je prisoten, molil nepokrit. To velja tudi v družini celo tedaj, kadar molita skupaj samo mož in žena.

So pa priložnosti, ko mora krščanska žena biti pokrita, če moli. Tako kot v prvem stoletju se lahko zgodi, da bi morala neka sestra na sestanku glasno moliti, kadar ni prisoten noben brat. Ali pa prosi neverni mož svojo krščansko ženo, da glasno moli za družino pred jedjo. V takih primerih bi sestra opravljaja funkcijo, ki jo v normalnih okoliščinah opravlja nekdo, ki je njen poglavar — brat v skupščini ali njen mož. Zato naj si pokrije glavo. Tako bo pokazala spoštovanje do Božjega temeljnega načela vodstva in »svojo glavo ne bo sramotila« (1. Kor. 11:5).a

In kaj naj končno rečemo o pokrivanju glave, če si v skupini, toda ne moliš ti? Za primer vzemimo v začetku omenjeno situacijo, ko so molili pri grobu. Bi morala žena, ki je prisotna, pokriti glavo med molitvijo? Ne, ker ona niti ne prevzema vodstva v javnem oboževanju niti ne opravlja funkcije, ki jo normalno imajo v skupščini moški. Molitev posluša in reče »Amen«. Zato to, ali ima pokrito ali odkrito glavo, ne vpliva na njeno spoštovanje temeljnega načela o vodstvu po poglavarju. Enako tudi moškemu po Pismu ni naloženo, da ima glavo pokrito ali odkrito, kadar posluša molitev, izgovorjeno ob grobu. Stori lahko eno ali drugo, verjetno pa bo upošteval lastne občutke in to, da ne bi pri drugih povzročil spotikanja. Če ima občutek, da bi moral sneti klobuk, kadar ga drugi zastopa v molitvi, lahko seveda sledi glasu lastne vesti.

Kako dobro je vendar, da je Jehova, namesto da bi postavil obsežna pravila v svoji besedi, poskrbel za določena navodila glede molitve! Če ohranimo to v mislih, se lahko bližamo Najvišjemu v vesolju in istočasno pokažemo spoštovanje najosnovnejšemu temeljnemu načelu, namreč načelu vodstva po poglavarju.

[Podčrtna opomba]