Človekovo trpljenje — zakaj ga Bog dovoljuje

NA ZAČETKU človekove zgodovine ljudje preprosto niso poznali solza žalosti ali bolečine. Tudi trpeli niso. Človeštvo je imelo popoln začetek. In »pogleda Bog vse, kar je bil storil, in glej, dobro je bilo jako« (1. Mojzesova 1:31).

Toda nekateri ugovarjajo: ‚Zgodba o Adamu in Evi v Edenskem vrtu je le prispodoba.‘ Tako na žalost pravijo tudi mnogi duhovniki krščanstva. Vendar je te dogodke v Edenu potrdil za zgodovinske sam Jezus Kristus (Matevž 19:4-6). Poleg tega je raziskava teh dogodkov iz človekove zgodnje zgodovine edina pot do ugotovitve, zakaj Bog dovoljuje, da ljudje trpijo.

Prvemu človeku, Adamu, je bilo naloženo prijetno delo: skrb za Edenski vrt. Poleg tega mu je Bog dal tudi nalogo, naj svoj edenski dom razširi v svetovni raj radosti (1. Mojzesova 1:28; 2:15). Bog mu je pomagal izpolniti to veliko nalogo tako, da mu je priskrbel zakonsko družico, Evo. Obema je nato naročil, naj se plodita in množita ter si podvržeta zemljo. Da pa bi bil uspeh Božjega namena z zemljo in človeštvom zagotovljen, je bilo potrebno še nekaj več. Ker je bil človek ustvarjen po Božji podobi, je imel svobodno voljo; zato je morala ta človekova volja biti vedno v skladu z Božjo voljo. Sicer bi v vesolju prišlo do nereda in ne bi bil izpolnjen Božji namen, da se zemljo napolni z miroljubno človeško družino.

Podložnost Božji vladi ni bila samodejna. Biti bi morala ljubeč izraz človekove svobodne volje. Tako na primer beremo, da je Jezus Kristus, ko se je srečal s težko preskušnjo, molil: »Oče, ako hočeš, vzemi ta kelih od mene, toda ne moja volja, ampak tvoja se zgodi!« (Lukež 22:42).

Enako sta tudi Adam in Eva morala sama dokazati, ali se hočeta podložiti Božjemu vladanju. Zato je Bog Jehova zanju pripravil preprost preskus. Eno od dreves v vrtu se je imenovalo ‚drevo spoznanja dobrega in hudega‘. Predstavljalo je Božjo pravico določanja meril pravilnega vedenja. Bog jima je jasno prepovedal jesti sadeže s tega določenega drevesa. Če Adam in Eva tega ne bi poslušala, bi se zanju končalo s smrtjo (1. Mojzesova 2:9, 16, 17).

Človekovo trpljenje se začne

Nekega dne si je duhovni Božji sin drznil oporekati Božjemu načinu vladanja. Za govorca je uporabil kačo in vprašal Evo: »Ali vama je res rekel Bog, da ne jejta od vsakega drevesa s tega vrta?« (1. Mojzesova 3:1). S tem je v Evin razum bilo posejano seme dvoma, ali je Božji način vladanja pravilen.a Na vprašanje je Eva pravilno odgovorila, tako pač, kakor se je naučila od svojega moža. Nato pa je to duhovno stvarjenje ugovarjalo Bogu in o posledicah neposlušnosti lagalo, rekoč: »Nikakor ne umrjeta. Bog namreč ve, da tisti dan, ko bosta jedla od njega, se vama odpro oči, in bodeta kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo« (1. Mojzesova 3:4, 5).

Na žalost je bila Eva zapeljana na mišljenje, da posledica neposlušnosti ne bo trpljenje, temveč boljše življenje. Bolj ko je sadež gledala, bolj si ga je želela in ga na koncu začela jesti. Pozneje je pregovorila še Adama, da je tudi on jedel. Kako žalostno, Adam je raje ugajal svoji ženi kakor Bogu (1. Mojzesova 3:6; 1. Timoteju 2:13, 14).

S ščuvanjem k uporu se je to duhovno stvarjenje naredilo za Božjega nasprotnika. Po hebrejski besedi, ki pomeni »nasprotnik«, je dobilo ime Satan. Poleg tega je tudi o Bogu govorilo laži, s čimer se je naredilo za obrekovalca. Zato je po grški besedi, ki pomeni »obrekovalec«, imenovano tudi Hudič (Razodetje 12:9).

In tako se je začelo človekovo trpljenje. Tri Božja stvarjenja so zlorabila svoj dar svobodne volje in si izbrala sebičen način življenja: nasprotovati svojemu Stvarniku. Zdaj se je pojavilo vprašanje: Kako bo Bog pravično opravil s tem uporom in tako ponovno vlil zaupanje svojemu razumnemu stvarstvu, tudi zvestim angelom v nebesih ter bodočim potomcem Adama in Eve?

Božji moder odziv

Nekateri morda trdijo, da bi bilo najboljše, če bi Bog Satana ter Adama in Evo takoj uničil. Toda to ne bi rešilo spornih vprašanj, ki jih je sprožil upor. Satan je oporekal Božjemu načinu vladanja: rekel je, da bi bili ljudje na boljšem, če bi bili neodvisni od Božje vlade. Ta njegova uspešna odvrnitev prvih dveh ljudi od Božje vlade je porajala še druga vprašanja. Ali je to, da sta Adam in Eva grešila, pomenilo, da je bilo nekaj narobe že s samim načinom, kako je Bog ustvaril človeka? Ali bo Bogu sploh kdo na zemlji ostal zvest? Kako je z Jehovovimi angelskimi sinovi, ki so bili priče Satanovemu uporu? Ali bodo podprli pravičnost Njegove vrhovnosti? Razumljivo je, da je bil za rešitev teh spornih vprašanj potreben čas. In to je tudi razlog, zakaj je Bog pustil Satana vse do naših dni.

Bog je Adama in Evo obsodil na smrt že tisti dan, ko sta se pokazala neposlušna. Začel se je proces umiranja. In ker so njuni potomci bili spočeti šele po tem, ko sta grešila, so od svojih nepopolnih staršev podedovali greh in smrt (Rimljanom 5:14).

Na začetku je torej Satan v spornem vprašanju imel na svoji strani prva človeka. Čas, ki mu je bil na voljo, pa je izkoristil za to, da je pod svoj nadzor skušal dobiti vse Adamove potomce. Tudi več angelov mu je uspelo zapeljati, da so se mu v uporu pridružili. Vendar, večina Božjih angelskih sinov je zvestovdano podpirala pravičnost Jehovovega vladanja. (1. Mojzesova 6:1, 2; Juda 6; Razodetje 12:3, 9)

Šlo je torej za Božje ali Satanovo vladanje. To vprašanje je bilo zelo živo v Jobovih dneh. Enako kakor bogaboječi možje, kot so bili Abel, Enoh, Noe, Abraham, Izak, Jakob in Jožef, je tudi zvesti Job s svojim vedenjem dokazal, da ima raje Božjo pravično vlado kakor satansko neodvisnost. Job je postal predmet pogovora, ki je potekal v nebesih pred zvestimi Božjimi angeli. Bog je v podporo svoji pravični vladi Satanu rekel: »Si li opazoval hlapca mojega Joba? Kajti njemu ni na zemlji enakega, mož je popoln in pošten, ki se boji Boga in varuje hudega.« (Job 1:6-8)

Satan poraza ni hotel priznati, zato je trdil, da Job služi Bogu le iz sebičnih razlogov, ker ga je Bog pač blagoslovil z veliko gmotno blaginjo. Takole je trdil: »Le iztegni roko svojo in se dotakni vsega, kar ima, gotovo se ti v obraz tebe odreče!« (Job 1:11). Satan je šel celo še dlje. Podvomil je v neoporečnost vseh Božjih stvarjenj. »Vse, kar ima človek, da za življenje svoje,« jih je obdolžil (Job 2:4). Ta obrekovalski napad ni zadeval le Joba, temveč vse Božje zveste častilce v nebesih in na zemlji. Satan je namigoval, da bi se odrekli svojega odnosa z Jehovom, če bi bilo v nevarnosti njihovo življenje.

Bog Jehova je popolnoma zaupal v Jobovo neoporečnost. Da bi to dokazal, je Satanu dovolil, da je Jobu prizadejal trpljenje. Toda Job s svojo zvestobo ni le opral svojega lastnega imena, temveč, kar je še pomembnejše, potrdil pravičnost Jehovove vrhovnosti. Dokazalo se je, da je Hudič lažnik. (Job 2:10; 42:7)

Najboljši zgled zvestobe v preskušnji pa je bil Jezus Kristus. Bog je iz nebes prenesel življenje tega angelskega Sina v maternico device. Zato Jezus ni podedoval greha in nepopolnosti. Namesto tega naj bi zrasel v popolnega moža, povsem enakovrednega prvemu možu, preden je ta izgubil svojo popolnost. Jezus je postal posebna Satanova tarča. Satan je nadenj privedel mnoge skušnjave in preskušnje, ki so dosegle vrhunec v ponižujoči smrti. Vendar mu Jezusove neoporečnosti ni uspelo zlomiti. Jezus je tako celovito potrdil pravičnost Očetovega vladanja. Dokazal je tudi, da popolni človek Adam za svojo priključitev k Satanovemu uporu ni imel nobenega opravičila. Adam bi pod veliko manjšo preskušnjo lahko ostal zvest.

Kaj je še bilo dokazano

Ljudje od Adamovega in Evinega upora dalje trpijo že okoli 6000 let. V tem času je Bog človeštvu dovolil, da preskusi mnogo različnih oblik vladavin. Strašna poročila o trpljenju ljudi pa dokazujejo, da človek ni zmožen sam sebi vladati. V mnogih delih zemlje pravzaprav prevladuje anarhija. Neodvisnost od Boga, ki jo zagovarja Satan, je torej usodna.

Jehovu ni bilo treba samemu sebi ničesar dokazovati. On ve, da je njegov način vladanja pravičen in najboljši za njegova stvarjenja. Toda, da bi na vsa vprašanja, ki so se porajala s Satanovim uporom, zadovoljivo odgovoril, je svojim razumnim stvarjenjem dal možnost, da pokažejo svojo naklonjenost njegovi pravični vladi.

Nagrade za ljubezen in zvestobo do Boga daleč odtehtajo začasno trpljenje pod Hudičevo roko. To nam ilustrira Jobov primer. Bog Jehova je Joba ozdravil vseh bolezni, ki mu jih je prizadejal Hudič. Poleg tega je Bog »blagoslovil poslednje življenje Jobovo bolj nego prejšnje«. Nazadnje, po podaljšanem 140-letnem življenju, ‚je Job umrl, star in dni svojih sit‘. (Job 42:10-17)

Na to opozarja krščanski biblijski pisatelj Jakob, ko pravi: »O stanovitnosti Jobovi ste čuli in konec Gospodov ste videli; kajti bogat v usmiljenju je Gospod in milosrčen« (Jakob 5:11).

Satanu in njegovemu svetu se čas zdaj izteka. Bog bo kmalu opravil z vsem trpljenjem, ki ga je Satanov upor prinesel človeštvu. Odpravljena bo celo smrt (Janez 11:25). Takrat bodo zvesti možje, kakršen je bil Job, lahko dobili večno življenje na rajski zemlji. Ti prihajajoči blagoslovi, ki jih bo Bog izlil na svoje služabnike, bodo za vselej potrdili, da je on pravičen Suveren, ki je zares ‚bogat v usmiljenju in milosrčen‘.

[Podčrtne opombe]

[Okvir/slike na strani 8]

Kruti človeški bogovi

BOGOVI starega časa so pogosto veljali za krvi željne in pohotne. Da bi jih pomirili, so starši svoje otroke celo žive sežgali v ognju (5. Mojzesova 12:31). Drugo skrajnost pa so ubrali poganski filozofi, ki so učili, da Bog ne čuti ne jeze ne usmiljenja.

Demonsko navdihnjeni nazori teh filozofov so okužili od Boga priznano ljudstvo, Jude. Judovski filozof Philo, Jezusov sodobnik, je trdil, da Bog »ni dovzeten za sploh nikakršno strast«.

Celo stroga judovska ločina farizejev ni ubežala vplivu grške filozofije. Navzeli so se Platonovega nauka, da človeka sestavlja nesmrtna duša, ujeta v človeškem telesu. Še več, kot pravi zgodovinar iz prvega stoletja, Jožef, so farizeji verjeli, da duše hudobnih ljudi »trpijo večno kazen«. Biblija pa ne daje podlage za takšno gledišče (1. Mojzesova 2:7; 3:19; Propovednik 9:5; Ezekiel 18:4).

Kaj pa Jezusovi sledilci? Ali so dovolili, da bi nanje vplivala poganska filozofija? Apostol Pavel je uvidel to nevarnost, zato je sokristjane opozoril: »Pazite, da vas kdo ne upleni z modrijanstvom in prazno prevaro, po izročilu človeškem, po začetnih naukih sveta in ne po Kristusu.« (Kološanom 2:8; glejte tudi 1. Timoteju 6:20)

Na žalost se mnogo priznanih krščanskih nadzornikov drugega in tretjega stoletja ni menilo za to opozorilo. Učili so, da Bog nima čustev. Encyclopedia of Religion navaja: »Na splošno so Božje lastnosti razumeli tako, kakor jih je prikazovala judovska in filozofska misel tedanjega časa [. . .] Zamisel, da bi Bog Oče lahko imel čustvo, kot je usmiljenje, [. . .] je na splošno veljala za nesprejemljivo vsaj do poznega dvajsetega stoletja.«

Krščanstvo je torej prevzelo krivi nauk o krutem bogu, ki grešnike kaznuje z večnim mučenjem pri zavesti. Bog Jehova pa v svoji Besedi, Bibliji, jasno pravi, da je »plačilo za greh [. . .] smrt« (Rimljanom 6:23).

[Viri slik]

Zgoraj: Acropolis Museum, Grčija

Z dovoljenjem: British Museum

[Slika na strani 7]

Božji namen, da se zemljo spremeni v edenski raj, se bo zagotovo izpolnil!