Apolo — zgovoren oznanjevalec krščanske resnice

VSI kraljestveni oznanjevalci, pa naj so člani krščanske občine že vrsto let ali pa samo kako leto, bi se morali zanimati za to, kako bi se lahko kot oznanjevalci dobre novice še bolj spopolnili. To pomeni, da moramo rasti v spoznanju Božje Besede in sposobnosti poučevanja drugih o njej. Za nekatere to morda pomeni, da se morajo spoprijemati z izzivi, premagovati probleme, za druge pa, da se dajo na razpolago za povečano dejavnost.

V Bibliji je zapisanih več zgledov vdanih moških in žensk iz starodavnosti, ki jim je na različne načine uspelo, da so duhovno zelo napredovali in bili za svoje prizadevanje tudi poplačani. Eden teh je bil Apolo. Ko se v Svetem pismu prvič srečamo z njim, se nam predstavi kot človek z nepopolnim razumevanjem krščanskih naukov; samo nekaj let kasneje pa že služi kot potujoči zastopnik občine iz prvega stoletja. Zaradi česa je lahko tako napredoval? Imel je vrline, za katere bi bilo dobro, da bi jih vsi mi posnemali.

»Dobro izveden v pismih«

Biblijski pisec Lukež pravi, da je okoli leta 52 n. š. »prišel [. . .] v Efez neki Jud, po imenu Apolo, Aleksandrijan po rodu, zgovoren mož; in bil je jako zveden [dobro izveden, EI] v pismih. Ta je bil poučen v potu Gospodovem [Jehovovem, NW], in goreč v duhu je govoril in učil pridno to, kar zadeva Jezusa, dasi je poznal samo krst Janezov. In ta začne srčno oznanjevati v shodnici.« (Dejanja 18:24–26)

Aleksandrija v Egiptu je bilo drugo največje mesto na svetu, takoj za Rimom, in je bilo tako za Jude kot za Grke eno najpomembnejših kulturnih središč takratnega časa. Apolo si je zdravo spoznanje o Hebrejskih spisih in nekoliko tudi govorniške sposobnosti verjetno pridobil z izobraževanjem v veliki judovski skupnosti v tem mestu. Težje pa je dognati, kje si je Apolo pridobil znanje o Jezusu. »Očitno je bil popotnik – morda potujoči trgovec,« domneva učenjak F. F. Bruce, »in krščanske pridigarje je lahko srečal v katerem koli od krajev, ki jih je obiskal.« Naj bo tako ali drugače, o Jezusu je govoril in učil pravilno, videti pa je, da je dobil pričevanje pred binkoštmi leta 33 n. š., saj »je poznal samo krst Janezov«.

Janez Krstnik je kot Jezusov predhodnik mogočno pričeval celotnemu izraelskemu narodu in mnoge tudi krstil, s čimer so ti simbolično dokazali, da se kesajo. (Marko 1:5; Lukež 3:15, 16) Številni zgodovinarji menijo, da je bilo med judovskim prebivalstvom v rimskem imperiju veliko ljudi, katerih spoznanje o Jezusu je bilo omejeno na to, kar se je oznanjevalo na bregovih Jordana. »Njihovo krščanstvo je bilo na isti stopnji, kot je bilo ob pričetku strežbe našega Gospoda,« pravita W. J. Conybeare in J. S. Howson. »Niso se zavedali polnega pomena Kristusove smrti; morda tudi za dejstvo, da je bil obujen, niso vedeli.« Zdi se, da Apolo ni vedel niti za izlitje svetega duha ob binkoštih leta 33 n. š. Kljub temu pa je dobil nekaj pravilnih informacij o Jezusu, ki jih ni obdržal zase. V resnici je pogumno iskal priložnosti, da je govoril o vsem, kar je vedel. Vendar pa svoje gorečnosti in navdušenja še ni uskladil s točnim spoznanjem.

Goreč, pa vendar ponižen

Lukeževa pripoved se nadaljuje: »Ko sta ga pa Akvila in Priscila slišala, ga vzameta k sebi in mu še natančneje razložita pot Božjo.« (Dejanja 18:26) Akvila in Priscila sta gotovo doumela, da je bila Apolova vera v mnogočem podobna njuni, vendar pa je bilo modro, da njegovega nepopolnega razumevanja nista skušala popraviti v javnosti. Lahko si predstavljamo, da sta se z Apolom večkrat osebno pogovarjala s ciljem, da bi mu pomagala. Kako pa se je Apolo, mož »močan [. . .] v Pismih«, na to odzval? (Dejanja 18:24, Kingdom Interlinear) Povsem verjetno je, da je Apolo v javnosti že nekaj časa oznanjeval svoje nepopolno sporočilo, preden je srečal Akvila in Priscilo. Ponosen človek bi kaj hitro zavrnil vsakršen popravek, toda Apolo je bil ponižen in hvaležen, da je lahko dopolnil svoje spoznanje.

Apolo je takšno preprosto držo dokazal tudi s tem, da je od efeških bratov voljno sprejel priporočilno pismo za korintsko občino. Pripoved se nadaljuje: »Ko je nameraval odpotovati v Ahajo, so ga bratje spodbujali in pisali učencem, naj ga prijazno sprejmejo.« (Dejanja 18:27, EI; 19:1) Apolo ni zahteval, naj ga sprejmejo zaradi njegovih zaslug, temveč je bil skromen in je upošteval pripravo krščanske občine.

V Korintu

Prvi rezultati Apolove strežbe v Korintu so bili odlični. Dejanja apostolov namreč poročajo: »Ko je prišel tja, je tistim, ki so zaradi Božje nezaslužene dobrotljivosti verovali, zelo pomagal; kajti Judom je z intenzivnostjo temeljito javno dokazoval, da se motijo, ob tem pa jim s Pismi nazorno prikazoval, da je Jezus bil Kristus.« (Dejanja 18:27, 28, NW)

Apolo se je dal občini povsem na razpolago ter s svojo pripravljenostjo in gorečnostjo spodbujal brate. Kaj je bil ključ do njegovega uspeha? Nedvomno je imel naravne sposobnosti in je pogumno javno razpravljal z Judi. Nekaj pa je bilo še pomembnejše – pri razglabljanju je uporabljal Pisma.

Apolo je močno vplival na Korinčane, toda njegovo oznanjevanje je na žalost obrodilo nepričakovane negativne posledice. Kako to? Tako Pavel kot Apolo sta v Korintu naredila veliko dobrega pri sajenju in zalivanju semena kraljestvene resnice. Pavel je v tem mestu oznanjeval okoli leta 50 n. š., torej kaki dve leti, preden je tja prišel Apolo. Do leta 55 n. š., ko je Pavel pisal Korinčanom svoje prvo pismo, so se v mestu že pojavile frakcije. Nekateri so imeli za svojega voditelja Apola, drugi so imeli raje Pavla oziroma Petra, spet drugi pa so bili zvesti edino Kristusu. (1. Korinčanom 1:10–12) Nekateri so govorili: ,Jaz sem Apolov.‘ Zakaj?

Sporočilo, ki sta ga oznanjevala Pavel in Apolo, je bilo sicer isto, toda imela sta različni osebnosti. Pavel je bil, kot je sam priznal, »neuk v govoru«, Apolo pa je bil po drugi strani »zgovoren«. (2. Korinčanom 10:10; 11:6) Imel je sposobnosti, zaradi katerih so mu nekateri iz judovske skupnosti v Korintu prisluhnili. Uspel je ,temeljito dokazati Judom, da se motijo‘; Pavel pa je nedolgo pred tem zapustil shodnico. (Dejanja 18:1, 4–6)

Ali je bil morda to vzrok, da so nekateri imeli raje Apola? Številni razlagalci teoretizirajo, da se je nekaterim Grkom zaradi njihove prirojene strasti po medsebojnem filozofskem razpravljanju priljubil Apolov stimulativnejši pristop. Giuseppe Ricciotti meni, da »si je [Apolo] z živobarvnim jezikom in pretiranimi alegorijami pridobil občudovanje mnogih, in so ga imeli raje kakor Pavla, govornika, ki ni bil pretenciozen in mu beseda ni ravno gladko tekla«. Če so torej določeni napačno dovolili, da so takšne osebne preference ustvarile razkole med brati, potem nam ni težko razumeti, zakaj je Pavel ostro pograjal poudarjanje ,modrosti modrih‘. (1. Korinčanom 1:17–25)

Nikakor pa to ne pomeni, da je med Pavlom in Apolom zaradi tega prišlo do kakega trenja. Nekateri si resda umišljajo, da sta bila ta oznanjevalca ostra nasprotnika, ki sta se bojevala za naklonjenost Korinčanov, toda Sveto pismo nikjer ne govori o čem takem. Apolo se še zdaleč ni skušal postaviti za voditelja kake frakcije, temveč je zapustil Korint, se vrnil v Efez in bil s Pavlom, ko je ta pisal svoje prvo pismo tej razdeljeni občini.

Med njima ni bilo nikakršne neenotnosti ali tekmovanja; ne, po vsem sodeč sta z medsebojnim zaupanjem sodelovala pri reševanju problemov v Korintu. Pavel je morda dvomil o nekaterih v Korintu, zagotovo pa ne o Apolu. Njuno delo je bilo v popolnem sozvočju; njuni nauki so se dopolnjevali. Naj navedemo same Pavlove besede: »Jaz sem sadil, Apolo je zalil«, kajti oba sta bila ,Božja sodelavca‘. (1. Korinčanom 3:6, 9, 21–23)

Korinčani so Apola nadvse cenili, tako kot Pavel, in si želeli, da bi jih ponovno obiskal. Toda ko je Pavel Apola povabil, naj se vrne v Korint, je Aleksandrijan to odklonil. Pavel pravi: »Kar se pa tiče Apola brata, dosti sem ga prosil, da bi šel k vam [. . .]; a nikakor ga ni bila volja iti sedaj, toda pride, kadar utegne.« (1. Korinčanom 16:12) Morda je bil Apolo proti temu zaradi strahu, da bo povzročil nadaljnje razkole, lahko pa tudi, da je bil enostavno zaposlen kje drugje.

Apola se v Svetem pismu nazadnje omenja, kako potuje na Kreto, mogoče še kam dlje. Pavel ponovno pokaže posebno spoštovanje do svojega prijatelja in sodelavca, ko Tita prosi, naj Apolu in njegovemu popotnemu tovarišu Zenu priskrbi vse, kar bosta morebiti potrebovala za potovanje. (Titu 3:13) Sedaj, po kakih desetih letih krščanskega spopolnjevanja, je Apolo dovolj napredoval, da je lahko deloval kot potujoči zastopnik občine.

Pobožne lastnosti, ki pospešujejo duhovno rast

Aleksandrijski oznanjevalec je dal odličen zgled vsem sodobnim objavljevalcem dobre novice, pa tudi vsem, ki želijo duhovno napredovati. Morda nismo tako zgovorni, kot je bil on, gotovo pa lahko stremimo za tem, da bi dosegli spoznanje in spretnost pri rabi Pisem, kakršni je imel on, saj bomo lahko tako pomagali iskrenim iskalcem resnice. Apolo je z lastnim zgledom goreče dejavnosti »tistim, ki so [. . .] verovali, zelo pomagal«. (Dejanja 18:27, NW) Bil je ponižen, požrtvovalen in pripravljen služiti drugim. Dobro je razumel, da v krščanski občini ni prostora za tekmovanje ali častihlepnost, saj smo vsi ,Božji sodelavci‘. (1. Korinčanom 3:4–9; Lukež 17:10)

Podobno kot Apolo lahko duhovno napredujemo tudi mi. Ali smo pripravljeni zboljšati ali razširiti svojo sveto službo, se dati Jehovu in njegovi organizaciji na voljo, da nas še bolj uporabita? Če smo, potem bomo goreči učenci in oklicevalci krščanske resnice.