Podoživetje Jezusovih zadnjih dni na zemlji

TEČE sedmi dan judovskega meseca nisana, leto 33 n. š. Predstavljajte si, da opazujete dogajanje v rimski provinci Judeji. Jezus Kristus in učenci zapuščajo Jeriho z njenim bujnim listnatim pokrivalom in se z vsemi močmi vzpenjajo po prašni ovinkasti poti. V Jeruzalem potujejo tudi mnogi drugi, da bodo praznovali vsakoletno pasho. Vendar Kristusovi učenci ne razmišljajo le o tem utrudljivem vzponu.

Judje hrepenijo po Mesiju, ki bi jih lahko osvobodil rimskega jarma. Mnogi so prepričani, da je dolgo pričakovani Rešitelj Jezus iz Nazareta. Že tri leta in pol govori o Božjem kraljestvu. Ozdravlja bolne in siti lačne. Da, ljudem je prinesel tolažbo. Verski voditelji pa so razdraženi, ker jih je tako ostro javno obsodil, in si ga goreče želijo umoriti. On pa, odločno stopa po izsušeni poti pred svojimi učenci. (Marko 10:32)

Ko sonce pred Jezusom in tovariši že tone za Oljsko goro, ti prispejo v vas Betanijo, kjer bodo spali naslednjih šest noči. Tam jih prisrčno sprejmejo ljubljeni prijatelji Lazar, Marija in Marta. Večer jim prinese osvežujoč počitek od vročega potovanja in zaznamuje začetek sobote, 8. nisana. (Janez 12:1, 2)

9. nisan

Po soboti v Jeruzalemu vse mrgoli od živahnosti. V mesto se je zaradi pashe zgrnilo na tisoče obiskovalcev. Toda hrupno razburjenje, ki ga slišimo, je večje kakor ponavadi v tem času leta. Radovedne množice hitijo po ozkih uličicah proti mestnim vratom. In kakšen pogled jih pozdravi, ko se prerinejo skozi prenatrpana vrata! Z Oljske gore se po cesti iz Betfage spušča veliko radostnih ljudi. (Lukež 19:37) Kaj vse to pomeni?

Glejte! Jezus iz Nazareta jaha na osličjem žrebetu! Ljudje pred njim na poti razgrinjajo svoja oblačila. Drugi mahajo s sveže odrezanimi palmovimi vejami in veselo vzklikajo: »Blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem [Jehovovem, NW], kralj Izraelov!« (Janez 12:12–15)

Medtem ko se množica bliža Jeruzalemu, se Jezus zazre nanj in je pretresen. Začne jokati in nato ga slišimo, kako napoveduje uničenje tega mesta. Kmalu za tem prispe v tempelj in začne učiti množice ter ozdravljati slepe in hrome, ki prihajajo k njemu. (Matevž 21:14; Lukež 19:41–44, 47)

Višjim duhovnikom in pismarjem to ne ostane neopaženo. Kako nejevoljni so, ko vidijo, kakšne čudovite reči počne Jezus, in veliko veselje množice! Farizeji ne morejo prikriti jeze in zahtevajo: »Učenik, posvari učence svoje!« »Pravim vam,« jim Jezus reče, »če ti umolknejo, vpilo bo kamenje.« Preden pa Jezus odide iz templja, v njem opazi trgovsko dejavnost. (Lukež 19:39, 40; Matevž 21:15, 16; Marko 11:11)

10. nisan

Jezus že navsezgodaj pride v tempelj. Včeraj si ni mogel kaj, da ga ne bi velika skomercializiranost čaščenja njegovega Očeta, Boga Jehova, hudo razjezila. Zato začne ognjevito izganjati te, ki v templju kupujejo in prodajajo. Zatem prevrne mize pohlepnim menjalcem denarja in stojnice prodajalcem golobov. »Pisano je,« vzklikne, »,Dom moj naj se imenuje dom molitve‘, a vi delate iz njega razbojniško jamo.« (Matevž 21:12, 13)

Višji duhovniki, pismarji in velikaši ne morejo prenašati Jezusovega ravnanja in javnega poučevanja. Kako hlepijo po tem, da bi ga umorili! Toda na poti jim stoji ljudstvo, kajti ljudje so osupli nad Jezusovim poučevanjem in se ga stalno ,oklepajo, poslušajoč ga‘. (Lukež 19:47, 48) Ko se bliža večer, Jezus skupaj s tovariši uživa ob prijetni hoji nazaj v Betanijo k dobremu nočnemu počitku.

11. nisan

Jutro se prebuja in Jezus je z učenci že na poti prek Oljske gore proti Jeruzalemu. Ko prispejo v tempelj, ga višji duhovniki in starešine nemudoma izzovejo. Še jim je sveže v mislih njegovo ukrepanje proti menjalcem denarja in prekupčevalcem v templju. Njegovi sovražniki zlohotno sprašujejo: »S kakšno oblastjo delaš to? in kdo ti je dal to oblast?« »Vprašal vas bom tudi jaz eno besedo,« jim vrne Jezus. »In če mi jo poveste, povem tudi jaz vam, s kakšno oblastjo to delam. Odkod je bil krst Janezov? iz nebes ali od ljudi?« Nasprotniki se zberejo in posvetujejo: »Če rečemo: Iz nebes, nam poreče: Zakaj mu torej niste verovali? Če pa rečemo: Od ljudi – se bojimo ljudstva; kajti vsi imajo Janeza za proroka.« V zadregi mu slabotno odgovorijo: »Ne vemo.« Jezus jim mirno reče: »Tudi jaz vam ne povem, s kakšno oblastjo to delam.« (Matevž 21:23–27)

Jezusovi sovražniki ga zdaj skušajo ujeti v kakšni besedi, zaradi katere bi ga mogli prijeti. »Ali je prav dati cesarju davek ali ne?« »Pokažite mi davčni denar,« jim odvrne Jezus. Vpraša jih: »Čigava je ta podoba in napis?« »Cesarjeva,« rečejo. Jezus jih nato zmede s stavkom, ki ga lahko vsi jasno slišijo: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Matevž 22:15–22)

Zdaj ko je Jezus z neovrgljivo trditvijo utišal sovražnike, pred množico in učenci preide v napad. Prisluhnite, kako neustrašno javno obsoja farizeje: »Po njih delih pa ne delajte,« reče, »ker govoré, pa ne delajo.« Nad njimi pogumno izreče vrsto izrekov gorja in jih označi za slepe vodnike in hinavce. »Kače, gadja zalega!« jim reče Jezus, »kako boste ubežali sodbi pekla [gehene, NW]?« (Matevž 23:1–33)

Ostre javne obtožbe ne pomenijo, da Jezus pri drugih ne vidi dobrih lastnosti. Pozneje opazi, kako ljudje mečejo denar v tempeljsko zakladnico. Kako tankočutno opazi ubožno vdovo, ki vrže v zakladnico vsa svoja življenjska sredstva: dva kovanca zelo majhne vrednosti! Jezus s toplim cenjenjem opozori na to, da je pravzaprav vrgla veliko več kakor vsi, ki so bogato prispevali »od obilosti svoje«. V svojem nežnem sočutju zelo ceni vse, kar nekdo lahko naredi. (Lukež 21:1–4)

Jezus zdaj zadnjič odhaja iz templja. Nekateri učenci omenijo templjevo veličastnost, da je »olepšan z lepim kamenjem in darovi«. Na njihovo presenečenje Jezus odgovori: »Pridejo dnevi, ko [. . .] ne ostane kamen na kamenu, ki se ne bi podrl.« (Lukež 21:5, 6) Apostoli se sprašujejo, kaj bi to lahko pomenilo, in sledijo Jezusu iz prenatrpanega mesta.

No, malo zatem Jezus in apostoli sedijo na Oljski gori ter uživajo mir in tišino. Medtem ko vpijajo čudovit pogled na Jeruzalem in tempelj, si Peter, Jakob, Janez in Andrej želijo razjasniti njegovo osupljivo napoved. »Povej nam, kdaj bode to? In kaj bo znamenje tvoje navzočnosti in sklenitve stvarnosti?« (Matevž 24:3, NW; Marko 13:3, 4)

Veliki učitelj jim v odgovor pove res presenetljivo prerokbo. Napove hude vojne, potrese, lakote in kuge. Napove tudi, da se bo kraljestvena dobra novica oznanjevala po vsej zemlji. »Tedaj,« jih opozori, »bo velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta doslej in je tudi nikoli ne bo.« (Matevž 24:7, 14, 21; Lukež 21:10, 11)

Medtem ko Jezus razpravlja še o drugih vidikih ,znamenja svoje navzočnosti‘, ga štirje apostoli pozorno poslušajo. Poudari, da je treba biti ,čuječ‘. Zakaj? »Ker,« pravi on, »ne veste, katerega dne pride Gospod vaš.« (Matevž 24:42; Marko 13:33, 35, 37)

Za Jezusa in apostole je to nepozaben dan. Pravzaprav je to zadnji dan Jezusove javne strežbe pred prijetjem, sojenjem in usmrtitvijo. Ker postaja že pozno, se odpravijo nazaj čez grič v bližnjo Betanijo.

12. in 13. nisan

Dvanajsti nisan Jezus preživi v miru s svojimi učenci. Zaveda se, da si ga verski voditelji brezmejno želijo umoriti, on pa noče, da bi mu preprečili naslednji večer praznovati pasho. (Marko 14:1, 2) Dan za tem, 13. nisana, so ljudje polno zaposleni s še zadnjimi pripravami za pasho. Zgodaj popoldan Jezus pošlje Petra in Janeza, da jim pripravita pasho v zgornji sobi v Jeruzalemu. (Marko 14:12–16; Lukež 22:8) Malo pred sončnim zahodom se z njima snidejo Jezus in drugih deset apostolov, da bi praznovali pasho.

14. nisan, po sončnem zahodu

Medtem ko se Jeruzalem koplje v mehkem polmraku, se nad Oljsko goro dviga polna luna. V veliki izbi, kjer je poskrbljeno za vse potrebno, Jezus in dvanajsteri apostoli slonijo ob pripravljeni mizi. »Srčno sem želel jesti z vami to pashalno večerjo, preden bom trpel,« jim reče. (Lukež 22:14, 15, SSP) Nekoliko zatem apostoli presenečeni gledajo Jezusa, ko odloži svojo vrhnjo obleko. Vzame brisačo in medenico vode in jim začne umivati noge. Kako nepozaben pouk ponižnega služenja! (Janez 13:2–15)

Toda Jezus ve, da se je eden od teh mož, Juda Iškariot, že dogovoril z verskimi voditelji, da jim ga bo izdal. Razumljivo, postane mu zelo hudo. »Eden izmed vas [me] izda,« odkrije. Apostoli se ob tem silno užalostijo. (Matevž 26:21, 22) Po praznovanju pashe Jezus reče Judu: »Kar delaš, stori hitro.« (Janez 13:27)

Ko Juda odide, Jezus uvede večerjo v spomin na bližajočo se smrt. Vzame nekvašen kruh, se v molitvi zahvali, ga razlomi in enajsterim reče, naj ga použijejo. »To je moje telo,« reče, »ki se za vas daruje. To delajte v moj spomin!« Nato vzame čašo rdečega vina. Zahvali se, jim jo poda in naroči, naj pijejo iz nje. In še doda: »To je moja kri nove zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščenje grehov.« (Lukež 22:19, 20; Matevž 26:26–28)

Na ta pomembni večer Jezus svoje zveste apostole pouči o mnogih dragocenih stvareh in ena od teh je, kako pomembna je bratovska ljubezen. (Janez 13:34, 35) Zagotovi jim, da bodo dobili ,pomočnika‘, svetega duha. Ta jih bo spominjal vsega, kar jim je povedal. (Janez 14:26, NW) Pozno zvečer so zelo poživljeni, ko slišijo, kako Jezus goreče moli zanje. (Janez 17. poglavje) Ko odpojejo zahvalnico, odidejo iz zgornje izbe in gredo za Jezusom na sveži poznonočni zrak.

Jezus in apostoli prečkajo Cedronsko dolino in se napotijo proti enemu svojih priljubljenih krajev, Getsemanskemu vrtu. (Janez 18:1, 2) Jezus se malo oddalji od apostolov, da bi molil, oni pa ga počakajo. Medtem ko goreče roti Boga, da bi mu pomagal, je njegova čustvena napetost večja, kot jo besede morejo opisati. (Lukež 22:44) Že sama misel na to, kolikšna sramota bi se zgrnila na njegovega ljubega nebeškega Očeta, če ne bo vztrajal, je do skrajnosti moreča.

Takoj ko Jezus neha moliti, pride Juda Iškariot z množico, ki nosi meče, kole in bakle. »Pozdravljen, rabi!« reče Juda in ga nežno poljubi. S tem dá znak možem, da Jezusa primejo. Naenkrat Peter zamahne s svojim mečem in hlapcu velikega duhovnika odseka uho. »Spravi meč na njegovo mesto,« reče Jezus, medtem ko človeku ozdravi uho. »Vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.« (Matevž 26:47–52, SSP)

Vse se zgodi tako hitro! Jezusa aretirajo in zvežejo. Apostoli v strahu in zmedi zapustijo svojega gospodarja ter zbežijo. Jezusa nato odvedejo k bivšemu velikemu duhovniku, Anu. Potem ga peljejo na sojenje h Kajfu, tedanjemu velikemu duhovniku. Sinedrij ga v zgodnjih jutranjih urah lažno obtoži bogokletja. Kajfa ga nato odvede k rimskemu guvernerju Ponciju Pilatu. Ta ga pošlje k Herodu Antipu, vladarju Galileje. Herod in vojaki se mu rogajo. Potem ga pošljejo nazaj k Pilatu. Ta potrdi Jezusovo nedolžnost. Toda judovski verski voditelji pritiskajo nanj, tako Jezusa obsodi na smrt. Hudo ga sramotijo in mučijo, nato pa ga vodijo na Golgoto in ga tam neusmiljeno pribijejo na mučilni kol, na katerem pretrpi mučno smrt. (Marko 14:50–15:39; Lukež 23:4–25)

Če bi se Jezusu življenje za vedno končalo s smrtjo, bi bila to največja tragedija v zgodovini. Na srečo pa ni bilo tako. Šestnajstega nisana 33. leta n. š. so Jezusovi učenci osupnili, ko so izvedeli, da je vstal od mrtvih. Da je Jezus zopet živ, je čez čas lahko potrdilo več kot 500 ljudi. In 40 dni po vstajenju ga je ena skupina zvestih sledilcev videla, kako se je dvignil v nebo. (Dejanja 1:9–11; 1. Korinčanom 15:3–8)

Jezusovo življenje in vi

Kako to vpliva na vas, pravzaprav na vse nas? Jezusova strežba, smrt in vstajenje seveda poveličujejo Boga Jehova ter so odločilna za izpolnitev Njegovega velikega namena. (Kološanom 1:18–20) Za nas so življenjsko pomembna v tem pomenu, da nam Bog Jehova lahko prav na temelju Jezusove žrtve odpusti grehe in smo tako lahko z Njim v osebnem odnosu. (Janez 14:6; 1. Janezov 2:1, 2)

Vpliva celo na mrtvo človeštvo. Jezusovo vstajenje odpira pot za njihovo obujenje na Božji obljubljeni rajski zemlji. (Lukež 23:39–43, NW; 1. Korinčanom 15:20–22) Če bi o tem želeli izvedeti kaj več, vas vabimo, da se udeležite slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt, ki bo 11. aprila 1988 v kraljestveni dvorani Jehovovih prič na vašem območju.

[Okvir na strani 6]

,Razbojniška jama‘

JEZUS je imel dovolj velik razlog za to, da je rekel, da so pohlepni trgovci spremenili Božji tempelj v »razbojniško jamo«. (Matevž 21:12, 13) Da bi Judje in proseliti iz drugih dežel mogli plačati tempeljski davek, so morali zamenjati svoj tuji denar v sprejemljivo valuto. Alfred Edersheim v svoji knjigi The Life and Times of Jesus the Messiah pojasnjuje, da so menjalci denarja navadno začeli po provincah poslovati 15. adarja, mesec dni pred pasho. Petindvajsetega adarja so se začeli seliti v tempeljsko območje v Jeruzalemu, da bi izkoristili silen priliv Judov in proselitov. Prekupčevalcem, ki so za vsako menjavo denarja zaračunali provizijo, je posel cvetel. To, da jih je Jezus omenil v povezavi z razbojniki, kaže, da je bila njihova provizija tako pretirana, da so dejansko izžemali denar iz revnih.

Nekateri niso mogli s seboj pripeljati žrtvenih živali. Kdor koli pa je to storil, je žival moral pregledati nadzornik v templju – za plačilo. Ker mnogi niso hoteli tvegati, da bi jim zavrnili žival potem, ko so jo privedli od daleč, so raje pri kakemu izmed pokvarjenih preprodajalcev v templju kupili od levitov »odobreno« žival. »Mnoge revne kmete so tam temeljito oskubili,« pravi neki učenjak.

Obstaja dokaz, da sta bivši veliki duhovnik Ana in njegova družina imela osebne interese od tempeljskih trgovcev. Rabinski zapisi govorijo o »[tempeljskih] bazarjih Anovih sinov«. Prihodek od menjalcev denarja in prodaje živali na tempeljskem ozemlju je bil eden od njihovih glavnih virov dohodka. Neki učenjak pravi, da Jezus s svojim ukrepom, ko je pregnal trgovce, »ni napadel le ugleda duhovnikov, ampak tudi njihove žepe«. Naj bo tako ali drugače, njegovi sovražniki so se ga zagotovo želeli znebiti! (Lukež 19:45–48)

[Tabela na strani 4]

Zadnji dnevi Jezusovega človeškega življenja

Nisan 33 n. š. Dogodki Največji človek*

16. nedelja Jezus obujen 128

* Tu navedena števila označujejo poglavja v knjigi Največji človek, kar jih je kdaj živelo. Preglednico podrobnejših svetopisemskih referenc o Jezusovi končni strežbi lahko najdete v »Vse Sveto pismo je navdihnjeno od Boga in koristno«, stran 290. Knjigi je izdala Watchtower Bible and Tract Society of New York, Inc.