,Bajke zavračajte‘

BIBLIJA je polna doživetij in zgodb o ljudeh. Zato lahko pri branju teh uživamo, pa še koristijo nam. Apostol Pavel je rimski krščanski občini pisal: »Karkoli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Sveto pismo, zdržali v upanju.« (Rimljanom 15:4, EI)

Tudi Pavel je pripovedoval doživetja. Biblija pove, kako je bilo ob koncu Pavlovega in Barnabovega prvega misijonarskega potovanja: »Ob njunem prihodu [v Sirijo antiohijsko] se je zbrala vsa Cerkev in poročala sta ji, kaj vse je Bog storil po njima.« (Apostolska dela 14:27, EI) Prav gotovo so njuna doživetja bratovščino zelo spodbudila.

Seveda pa vsa doživetja niso spodbudna. Pavel je pod navdihnjenjem opozoril Timoteja: »Posvetne govorice in bajke za stare ženske zavračaj.« (1. Timoteju 4:7, EI-75) Titu pa je napisal, naj zvesti kristjani ,ne nasedajo judovskim bajkam in nauku ljudi, ki resnici obračajo hrbet‘ (Titu 1:14, EI).

Kakšne so bile te bajke oziroma pripovedke? Oba termina izvirata iz grške besede mýthos (mit). The International Standard Bible Encyclopaedia pove, da ta beseda označuje »(religiozno) zgodbo, ki nima nič opraviti s stvarnostjo«.

V Pavlovih dneh je bil svet poln takšnih zgodb. Zgled za to je Tobijeva apokrifna knjiga, ki je bila verjetno napisana kakšnih dvesto let ali več pred Pavlom. Zgodba pripoveduje o pobožnem Judu Tobiju, ki je oslepel, ko so mu v oči padli ptičji iztrebki. Potem je sina Tobija poslal izterjat dolg. Tobija je po poti, pod vodstvom angela, iz neke ribe vzel srce, jetra in žolč. Nato pa je srečal vdovo, ki je bila še devica, čeprav je bila sedemkrat poročena, in sicer zato, ker ji je hudobni duh vsakega moža ubil že v poročni noči. Angel je Tobija spodbudil, naj jo poroči, demona pa, s sežigom ribjega srca in jeter, odžene. Zatem pa je Tobija z ribjim žolčem ozdravil očeta slepote.

Ta pripoved očitno ni resnična. Poleg tega, da je namišljena in nagiba k praznovernosti, je v njej pomota. Poročilo tako na primer pravi, da je Tobija bil priča dvojega, upora severnih rodov in pregonu Izraelcev v Ninive; med tema dogodkoma pa je v izraelski zgodovini preteklo 257 let. Čeprav zgodba pove, da je Tobija umrl star 112 let. (Tobijeva knjiga 1:4, 11; 14:1, EI)

Takšne bajke so nasprotne verodostojnemu ,vzoru zdravih besed‘, ki so jih razglašali zvesti Božji služabniki (2. Timoteju 1:13). To so izmišljije, nasprotne zgodovinskemu dejstvu, takšne in podobne zgodbe naj bi pripovedovale brezbožne starke. Kristjani so te zgodbe zavračali.

Presojati besede resnice

Danes kroži veliko podobnih zgodb. Pavel je napisal: »Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka, ampak . . . ušesa bodo obračali proč od resnice in bredli v bajke.« (2. Timoteju 4:3, 4, EI) Na nekaterih področjih po svetu so pripovedke o nadnaravnem zelo razširjene in priljubljene. Zato kristjani pametno ,presojajo besede‘ verskih pripovedk, da bi videli, ali so soglasne z Biblijo (Job 12:11).

Očitno je, da večinoma niso takšne. Tako so v mnogih krajih po svetu običajne zgodbe, ki podpirajo misel o nesmrtnosti duše. Takšne zgodbe opisujejo, da se umrla oseba ponovno pojavi v telesu novorojenčka, kot duh, žival ali pa kot oseba nekje v drugem kraju.

Božja beseda seveda pokaže, da človeške duše niso nesmrtne; da duše umrejo (Ezekiel 18:4). Poleg tega Biblija pove, da so mrtvi v grobovih brez življenja, da ne morejo razmišljati, govoriti ali karkoli početi (Propovednik 9:5, 10; Rimljanom 6:23). Tisti, ki jih zapeljejo lažne pripovedke, ki širijo misel o nesmrtnosti duše, so se, kot je dejal Pavel, ,odvrnili‘ od biblijskega »zdravega nauka«.

Pripovedke o nadnaravnem

Druge zgodbe pripovedujejo predvsem o dosežkih čarovnic in čarovništva. V nekaterih delih Afrike na primer ti zastopniki zla govorijo, da imajo neznansko moč. Zato lahko sebe ali druge spremenijo v reptile, opice ali ptice; da lahko na določeno nalogo odletijo po zraku; da se lahko pojavljajo in izginjajo; da lahko pridejo skozi zidove; in da lahko vidijo stvari, ki so zakopane v zemljo.

Kjer kroži veliko takšnih bajk in kjer jim tudi večinoma verjamejo, morda to vpliva na nekatere v krščanski občini, da nagibajo k mišljenju, da so resnične. Morda sklepajo, da navadni ljudje sicer ne morejo početi takšnih stvari, lahko pa jih tisti, ki nadčloveško moč dobijo od duhovnih bitij, demonov. Dozdevno osnovo za takšno sklepanje najdejo v 2. pismu Tesaloničanom 2:9, 10, kjer piše: »Ker bo satan sodeloval z njim, bo veliki upornik nastopal z vso močjo, z znamenji in lažnimi čudeži. Z vsakovrstnim zlobnim zapeljevanjem se bo predstavljal tistim, ki gredo v pogubo, ker se niso odprli ljubezni do resnice, po kateri so bili rešeni.« (EI)

Ta stavek poleg tega, da kaže, kako je Satan sposoben mogočnih del, še omenja, da je Satan avtor »znamenj in lažnih čudežev« in ,zlobnega zapeljevanja‘. Zato Biblija pove, da je Satan največji slepar, kar jih »zapeljuje vesoljni svet« (Razodetje 12:9, EI). Mojstrsko zna ljudi pripraviti, da verjamejo v neresnične stvari.

Zaradi tega so velikokrat tudi pričevanja in priznanja ljudi, ki so se zapletli v spiritizem in čarovnije, daleč od verodostojnosti. Takšni morda iskreno verjamejo, da so videli, slišali ali doživeli zanesljive reči; čeprav v resnici ni bilo tako. So na primer takšni, ki mislijo, da so se pogovarjali z duhovi umrlih. Toda to so zavedene, prevarane žrtve Satanove potegavščine. Biblija pravi, da mrtvi ,gredo doli v kraj molčanja‘ (Psalm 115:17).

Glede na zgodovino Hudičevih prevar, je vsekakor še najboljše dvomiti v verodostojnost nadnaravnih zgodb. Izmišljotine o praznovernih imaginacijah dobijo večji pomen največkrat zato, ker se jih ponavlja.

Kroženje takšnih bajk je v prid očetu laži, Satanu Hudiču (Janez 8:44). Spodbujajo zanimanje za okultnost, ki pa se Jehovu gnusi. (5. Mojzesova 18:10-12) Ljudi lovijo v splet strahu in praznoverja. Zato ni čudno, da je Pavel kristjanom svetoval, naj »se ne ukvarjajo z bajkami« (1. Timoteju 1:3, 4, EI).

Zavračati pričevanja demonov

Kaj storiti, kadar je videti, da je zgodba resnična? Včasih se sliši o doživetjih, ko duhovi ali spiritisti priznavajo premoč Jehova in resnicoljubnost njegovih Prič. Ali naj kristjani te zgodbe ponavljajo?

Ne, ne bi jih smeli. Biblija pove, da je Jezus nečistim duhovom, ki so vpili, da je Božji Sin, ,odločno prepovedal, da bi ga razglašali‘. (Marko 3:12, EI) Ko je vedeževalski demon neko dekle spodbudil, naj Pavla in Barnaba identificira kot ,služabnika najvišjega Boga‘ in oznanjevalca ,poti zveličanja‘, je Pavel duha izgnal iz nje. (Dejanja apostolov 16:16-18) Ne Jezus, ne Pavel, pa tudi noben biblijskih piscev ni demonom dovolil pričevati o Božjem namenu ali njegovih izbranih služabnikih.

Pomembno je upoštevati tudi to, da Jezus Kristus ni svojih učencev zabaval z zgodbicami o Satanovih delih, čeprav je, preden je prišel na zemljo, živel v duhovnem področju in Satana osebno poznal. Ni jim povedal nič podrobnega o tem, kaj Hudič lahko naredi in česa ne. Satan in njegovi demoni niso bili Jezusovi prijatelji. Bili so izobčenci, uporniki, sovražilci svetega in sovražniki Boga.

Biblija pove, kolikor moramo vedeti. Razloži nam, kdo so demoni, kako zapeljujejo ljudi in kako se jih lahko ogibamo. Kaže, da sta Jehova in Jezus veliko mogočnejša od demonov. Pouči pa nas tudi, da nam, če Jehovu zvesto služimo, hudobni duhovi ne morejo povzročiti nobene trajne škode. (Jakob 4:7)

Kristjani imajo torej dober razlog, da zavračajo čenčaste bajke, bajke, ki so v prid le Božjim nasprotnikom. Kakor je Jezus ,pričal za resnico‘, prav tako delajo danes njegovi sledilci. (Janez 18:37) Preudarno upoštevajo biblijsko svarilo: »Kar je resnično . . . to premišljajte.« (Filipljanom 4:8)

[Slika na strani 31]

Pravi kristjani se morajo strogo ogibati vsega okultnega