Biblijsko gledišče
Karnevalska praznovanja — pravilna ali napačna?
»NE moreš in ne moreš se upirati,« pravi Michael. »Glasba te dvigne s stola, postavi na noge, razvname – dobiš karnevalsko vročico!« Karneval zares vsako leto pospeši bitje srca milijonom po svetu, nikjer pa vročica ni tako vroča kakor v deželi, kjer Michael živi, v Braziliji. V tednu pred pepelnično sredo se Brazilija odene v najsijajnejša oblačila, odvrže ure in koledarje ter se požene v spektakel, ki deželo razburka od amazonskih gozdov pa vse tja do obal Ria de Janeiro. To je čas petja, sambe in pozabe.
»To je en razlog, zakaj je tako priljubljen,« pojasnjuje Michael, ki je bil leta vnet karnevalski praznovalec. »Ob karnevalu lahko ljudje pozabijo na svojo bedo.« In na pretek ima pozabiti še zlasti milijone revnih, ki živijo v pomanjkanju vode, brez elektrike, zaposlitve in upanja. Njim je karneval kakor aspirin, lahko da ne reši problemov, a vsaj omami bolečino. K temu dodajte še gledišče, ki ga imajo o karnevalu nekateri člani rimskokatoliškega klera – neki škof je zanj dejal, da je »zelo koristen za psihološko uravnovešenost ljudi«. Ni torej težko uvideti, zakaj mnogi menijo, da je karneval koristna zabava, ki jo cerkev dopušča. Kakšno pa je o tem biblijsko gledišče?
Zabavanje ali veseljačenje?
Božja Beseda pravi, da je »čas smejanja [. . .] in čas plesanja«. (Propovednik 3:4) Ker se hebrejsko besedo za »smejati se« lahko prevede tudi s »praznovati«, je jasno, da kar se tiče našega Stvarnika, ni nič narobe zdravo se zabavati. (Glej 1. Samuelova 18:6, 7.) V resnici nam Božja Beseda pravi, naj bomo radostni in se veselimo. (Propovednik 3:22; 9:7) Biblija torej primerno zabavanje odobrava.
Vendar pa ne odobrava vseh oblik zabave. Apostol Pavel pravi, da veseljačenje oziroma divje zabavanje spada med »dela mesa« in da tisti, ki se ga udeležujejo, »ne bodo podedovali kraljestva Božjega«. (Galatom 5:19–21) Kristjane je opominjal, naj ,živijo spodobno, ne v požrešnostih [veseljačenjih, NW]‘. (Rimljanom 13:13) Vprašanje je torej, v katero skupino sodi karneval, v nedolžno zabavanje ali razbrzdano veseljačenje. Da bi na to odgovorili, naj še nadalje razložimo, kaj ima Biblija za veseljačenje.
Beseda »veseljačenje«, oziroma kómos v grščini, se v Krščanskih grških spisih pojavi trikrat in vedno kot nekaj negativnega. (Rimljanom 13:13; Galatom 5:21; 1. Petrov 4:3; vse primerjaj v NW.) To pa ni nič čudnega, saj kómos izvira iz razvpitih praznovanj, dobro poznanih grško govorečim zgodnjim kristjanom. In katera praznovanja so to bila?
Zgodovinar Will Durant pojasnjuje: »Druščine, ki so nosile svete faluse [simbole moškega spolnega organa] in pele slavospeve [hvalnice] Dionizu [. . .], so v grški terminologiji imenovali komos oziroma veseljačenje.« Dioniza, v grški mitologiji bog vina, so kasneje privzeli Rimljani in ga preimenovali v Bakha. Vendar pa je povezava s kómos spremembo imena preživela. Biblicist dr. James Macknight piše: ,Beseda kómois [množinska oblika besede kómos] izhaja iz Comus, kar je ime za boga praznovanja in veseljačenja. Ta veseljačenja so prirejali v čast Bakha, ki so ga zato poimenovali Comastes.‘ Da, praznovanja v čast Dionizu in Bakhu so bila izraz veseljačenja. In kaj je bilo za ta praznovanja značilno?
Slika veseljačenja
Med grškimi praznovanji na čast Dionizu so, kot poroča Durant, množice praznovalcev »pile v neomejenih količinah, in [. . .] tistega, ki ni hotel odvreči vseh omejitev, imele za bedastega. Hodili so v divji procesiji, [. . .] in ko so pili ter plesali, so padali v blaznost, v kateri so jim popustile vse zavore.« V podobnem stilu so bila za rimska praznovanja v čast Bakhu (imenovana bakanalije) značilna pijančevanja, opolzke pesmi in glasba ter prizori »zelo nečastnih dejanj«, piše Macknight. Ponorele množice, hudo pijančevanje, polten ples in glasba ter nenravna spolnost so bile glavne sestavine grško-rimskih veseljačenj.
Ali najdemo te veseljaštvene sestavine tudi v današnjih karnevalih? Razmislite o nekaj navedbah občil: »Izredno hrupne množice.« »Štiridnevno popivanje in celonočno zabavanje.« »Karnevalski maček lahko pri nekaterih veseljakih traja po več dni.« »Če bi skoraj oglušujoče zvoke v neposredni bližini karnevala primerjali s predstavami ,težkometalnih‘ skupin [. . .], bi se slednje zdele blede.« »Danes je katero koli karnevalsko praznovanje brez homoseksualcev podobno steaku au poivre brez popra.« »Karneval je postal sinonim za popolno goloto.« Karnevalski plesi so prikazovali »prizore masturbacije [. . .] in različne oblike spolnega občevanja«.
Današnji karnevali so si zares z nekdanjimi tako očitno podobni, da bi se Bakhov veseljak z lahkoto vživel vanje, če bi se prebudil sredi njih. In kot pravi brazilski televizijski producent Cláudio Petraglia, nas to ne bi smelo presenetiti, saj po njegovih besedah današnji karneval »izvira iz praznikov Dionizu in Bakhu in ti so resnično narava karnevala«. The New Encyclopædia Britannica navaja, da ga morda lahko povežemo s poganskim praznikom saturnalije v starem Rimu. Tako karneval, čeprav pripada drugi dobi, sodi v isto družino kakor njegovi predhodniki. V katero družino? Veseljačenje.
Kako bi moralo to védenje vplivati na kristjane danes? Enako kakor na zgodnje kristjane, živeče v provincah Male Azije, ki so bile pod grškim vplivom. Preden so postali kristjani, so se vdajali »razuzdanosti, pohotnosti, pijanosti, požrešnosti [veseljačenju, EI] [kómois], nezmernem[u] popivanju in nespodobnem[u] malikovanju«. (1. Petrov 1:1; 4:3, 4) Ko pa so spoznali, da ima Bog vsakršna veseljačenja za »dela tmine«, so se karnevalom podobnih praznovanj prenehali udeleževati. (Rimljanom 13:12–14)
Tudi prej omenjeni Michael je storil tako. Razlaga, zakaj: »Ko se mi je biblijsko znanje večalo, sem videl, da so karnevalska praznovanja in biblijska načela kakor olje in voda, preprosto ne mešajo se.« Michael se je odločil leta 1979. S karnevalskimi praznovanji je za zmeraj prenehal. Kako pa se boste odločili vi?
[Slika na strani 14]
Predkrščanska grška amfora, na kateri je upodobljen Dioniz (levi lik)
[Vir slike]
Z dovoljenjem The British Museum