Pričanje njihovi veri

LETA 1995 je bila 50. obletnica osvoboditve iz nacističnih koncentracijskih taborišč. Žrtve nacizma so se z velikimi zborovanji v Auschwitzu, Bergen-Belsnu, Buchenwaldu, Dachauu, Ravensbrücku, Sachsenhausnu in drugih taboriščih, na katerih so bili tudi državni voditelji, po vsej Evropi spominjale tega dogodka. Spet in spet je v ospredje prihajala misel: »Nikoli ne smemo pozabiti!«

Zaradi tega so Jehovove priče med tem obletnim letom v Evropi priredili razstavo. Hitlerjeva vlada je mnogo Prič internirala, ker niso želeli po hitlerjevsko salutirati in podpirati vojnih prizadevanj. Od leta 1933 naprej so jih na tisoče zaprli in mnogi so zaradi ravnanja, kakršnega so bili deležni, umrli.

Vendar javnost večinoma ni vedela za njihova doživetja. Zato se je pojavil izraz »Žrtve, na katere je zgodovina pozabila«. Neka skupina Prič, preživelcev, si je zaželela, da bi se ohranil spomin na njihove družine in tovariše, katere so preganjali, zapirali, mučili ali umorili, ter da bi se seznanilo s pričanjem o veri in pogumu teh Bibelforscherjev, to ime je Jehovove priče identificiralo v koncentracijskih taboriščih.

Devetindvajsetega septembra leta 1994 so imeli v Spominskem muzeju holokavsta Združenih držav, v Washingtonu D.C., seminar o Jehovovih pričah v koncentracijskih taboriščih. Taboriščni preživelci so v Franciji imeli dva velika spominska srečanja, 28. marca 1995 v Strasbourgu in 30. marca v Parizu. Zelo ganljivo je bilo poslušati sedaj že ostarele moške in ženske, ki so 50 let kasneje še vedno zvesti Bogu, ko so pripovedovali svoja doživetja. Sedemindvajsetega aprila je bil še podoben shod blizu Berlina v Brandenburgu (Nemčija), kjer so obglavili mnogo Prič. Naslednji dan so bili številni preživelci navzoči na slovesnostih, ki jih je organizirala Brandenburška zvezna dežela, in so obiskali različna taborišča.

Francoska razstava

Na teh srečanjih so predstavili razstavo s temo »Mémoire de Témoins« (Pričanje Prič). Ta je od maja 1995 do aprila 1996 obhodila 42 francoskih mest, različna mesta v Belgiji in francosko govoreči predel Švice. Moški in ženske z razstave so predvsem Priče za Boga Jehova. So pa tudi priče trpljenju, ki so ga ti in drugi prestajali v koncentracijskih taboriščih. So živ dokaz intolerantnostne ideologije, ki je povzročila trpljenje in smrt milijonov ljudi zaradi njihove rase ali vere. Pričanje Prič pa nadalje razkrinkava, kako so tako imenovani kristjani imeli raje lažnega mesija, Hitlerja, kakor Jezusa Kristusa; sovraštvo kakor ljubezen do bližnjega; nasilje kakor mir.

Na razstavi je bilo kakih 70 panojev, začetni so kazali časovno sosledje dogodkov: odprtje taborišč v Dachauu in Oranienburgu, marca leta 1933; nürnberški zakoni za »ohranitev nemške krvi«, septembra leta 1935; Anschluss ali priključitev Avstrije k Nemčiji, marca leta 1938; Kristallnacht (kristalna noč), novembra istega leta, v kateri so oropali na tisoče judovskih trgovin ter aretirali in deportirali več kot 30.000 ljudi; postopna prepoved dela Jehovovih prič; vdor Sovjetske zveze, junija leta 1941; ter evtanazija duševnih bolnikov, od leta 1939 do leta 1941.

Nekaj panojev je osvetlilo poučevanje mladih med Hitlerjevo mladino ter kako močno so veliki nacistični zbori v Nürnbergu prevzeli množice. Fotografije so spomnile na to, da Jehovove priče niso hoteli zaobljubiti zvestobe firerju in po hitlerjevsko salutirati. Drugi panoji so prikazali, kako so Jehovove priče postali žrtve napačne obveščenosti in kako so, od leta 1935 naprej, razdeljevali revije in traktate, ki so razkrinkavali nacistično nasilje.

Osebna doživetja

Na okoli 40 panojih so bila doživetja navadnih moških in žensk iz vse Evrope, ki so jih zaradi njihove vere preganjali in celo ubili. Preživelci so s svojo navzočnostjo podprli razstavo in obiskovalci so jih pozorno poslušali. Otroke je prevzela zgodba Louisa Arzta. Po rodu je iz Mulhousea v Franciji, ker pa v šoli ni hotel reči: »Heil Hitler!«, so ga vzeli staršem in poslali v Nemčijo. »Neki SS-ovski vojak me je pretepel, ker nisem hotel po hitlerjevsko salutirati. Tridesetkrat me je prešibal. Čez dva dni pa mi je položil roko na ramo in skušal vplivati na moja čustva. ,Pomisli na mater. Kako zelo bi bila srečna, če bi te videla. Vse, kar moraš storiti, je reči »Heil Hitler!« in lahko greš na vlak.‘ Dvanajstletnemu otroku ob tem ni bilo lahko,« je dodal. Mnoge so ganila doživetja Josepha Hisigerja, ki je za Biblijo protestantskega tovariša v celici dal tedenski obrok kruha.

Še ena posebnost razstave so bili na videotrakove posneti pogovori z nekdanjimi deportiranci. Nekatere pogovore so posneli na samih taboriščnih prostorih, na primer v Ebenseeu v Avstriji ter Buchenwaldu in Sachsenhausnu v Nemčiji. V drugih pogovorih so posneli različne vidike na taboriščno življenje oziroma spomine Prič, deportiranih še kot otroci.

Slovesna otvoritev

Vsaka razstava se je začela s kratko slovesnostjo, med katero so predstavniki nekdanjih deportirancev obrazložili duhovni upor Jehovovih prič nacizmu. Deportiranci Nepriče, pa tudi nekaj zgodovinarjev in uradnikov, skupaj z nekdanjim francoskim vladnim ministrom, so prav tako prijazno sprejeli povabilo, da spregovorijo.

Neki nekdanji deportiranec, ki je poznal Jehovove priče v Buchenwaldu, je o njih povedal: »Ne poznam deportirancev, razen Judov, s katerimi bi ravnali tako sramotno: tepli so jih, poniževali, žalili in jim nalagali najnizkotnejša dela. Če ne bi imeli vere, ne bi mogli biti temu kos. Res jih zelo spoštujem in občudujem.«

Odzivi

Razstavo je obiskalo preko 100.000 ljudi. Ponekod je v vrstah stalo na tisoče ljudi, da bi prišli v razstavno dvorano, med njimi veliko mladih. Mnogi obiskovalci so v knjigo obiskovalcev z nekaj besedami izrazili svoje občutke. Neka mladenka je na primer napisala: »Ime mi je Sabrina. Stara sem deset let in rada bi bila tako pogumna, kakor je bila Ruth, da bi ugajala Jehovu.«a

O razstavi so govorili tudi po občilih. Na splošno sta se v vsakem mestu v krajevnem časopisju pojavila en ali dva članka. Poleg tega so krajevne radijske postaje pogosto napovedale razstavo ter predvajale programe, v katerih so bili predstavljeni pogovori z nekdanjimi deportiranci. Tudi krajevna televizija je objavila kratka poročila. Neko televizijsko poročilo je o razstavi govorilo kot o »preprosti, a strašni zgodbi, ki zre grozotam prav v jedro. To je ,Pričevanje Prič‘, ki spoštuje dostojanstvo, katerega se ne more nikoli odvzeti.«

Preživelcem bo 50. obletnica osvoboditve še dolgo v spominu. Čeprav Pričam ni bilo vedno lahko obujati bolečih spominov, pa so drugim s tem, ko so jim jih pripovedovali in tako potegnili iz pozabe, lahko jačali vero. To, da so sodelovali pri tej razstavi ter razpršili nekatere predsodke in nevednost, ki po 50 letih še vedno životarijo, so imeli za prednost. Zlasti pa so bili zadovoljni, ker so vedeli, da s tem pričevanjem častijo svojega Boga, Jehova, in zagotavljajo, da drugi ne bodo nikoli pozabili tega, kar so kot Njegovi Priče prestali.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 16]

Članki v »Zlatem veku« so naznanjali nacistično nasilje

[Slika na strani 16]

Kakih 70 panojev je pripovedovalo zgodbo o nacističnem preganjanju moških, žensk in otrok, ki niso hoteli zatajiti svoje vere

[Slika na straneh 16, 17]

Nekaj Jehovovih prič, ki jih je Hitlerjeva vlada deportirala in internirala, je povedalo svojo zgodbo