Cenite pravo življenje
ALI je to življenje vse, kar je? Biblija nakazuje, da obstaja še nekaj več, ko nas spodbuja, naj se ‚poprimemo [pravega] življenja‘ (1. Timoteju 6:17-19). Če sedanje življenje ni pravo življenje, kaj potem je?
Sobesedilo tega svetopisemskega stavka kaže, da bi se moral bogaboječ človek poprijeti »večnega življenja« (1. Timoteju 6:12). Za precejšnjo večino to pomeni večno življenje na zemlji. Prvemu človeku Adamu, se je obetalo večno življenje na rajski zemlji (1. Mojzesova 1:26, 27). Umrl bi le, če bi jedel od »drevesa spoznanja dobrega in hudega« (1. Mojzesova 2:17). In ker sta Adam ter njegova žena, Eva, bila neposlušna in sta jedla od drevesa, ju je Bog obsodil na smrt. ‚Še isti dan, ko sta jedla od njega‘, sta v Božjih očeh umrla in zdrvela fizični smrti naproti. Njuno življenje ni bilo več takšno, kakršnega sta uživala prej.
Kako do ‚pravega življenja‘
Bog Jehova je, da bi omogočil ‚pravo življenje‘, priskrbel pripravo za rešitev človeštva. Da bi to pripravo laže razumeli, si zamislimo majhno tovarno. Vsi njeni stroji so z napako, kar operatorjem povzroča težave. Delavec namreč, ki je pred leti z njimi prvi delal, ni rokoval z njimi v skladu s priročnikom, zato je vse poškodoval. Zdajšnjim operatorjem ne preostane drugega, kot da čimbolj izkoristijo to, kar imajo. Lastnik tovarne bi rad tem svojim delavcem pomagal, zato ustanovi potreben sklad za prenovitev strojev.
Prvi ‚operator‘, Adam, ni cenil življenja, ki ga je dobil. Tako je na svoje potomstvo prenesel nepopolno življenje, ki je podobno motenemu delovanju stroja (Rimljanom 5:12). Kakor operatorji v tovarni niso mogli sami urediti razmer, si tudi Adamovo potomstvo ni moglo samo pridobiti pravega življenja (Psalm 49:7). Jehova je, da bi uredil te navidez brezupne razmere, poslal na zemljo svojega edinorojenega Sina, da človeštvu kupi nazaj večno življenje (Lukež 1:35; 1. Petrov 1:18, 19). Božji edinorojeni sin, Jezus Kristus, je s svojo žrtveno smrtjo priskrbel človeštvu potreben sklad — življenje, ki ustreza tistemu, ki ga je zapravil Adam (Matevž 20:28; 1. Petrov 2:22). Na temelju te dragocene žrtve lahko Jehova zdaj priskrbi pravo življenje.
Jezusova odkupna žrtev bo poslušnemu človeštvu pomenila večno življenje na rajski zemlji (Psalm 37:29). To upanje je naklonjeno vsem, ki bodo preživeli »vojsko tistega velikega dne Boga, Vsegamogočnega«, imenovano Harmagedon (Razodetje 16:14-16). Ta bo z zemlje izbrisala vso hudobijo (Psalm 37:9-11). Tisti pa, ki so pred tem umrli in so v Božjem spominu, bodo obujeni v obnovljen raj na zemlji ter se bodo lahko veselili pravega življenja, ki je pripravljeno vsem, ki ubogajo Boga (Janez 5:28, 29).
Sedanje življenje je treba ceniti
To pa seveda ne pomeni, da lahko kažemo omalovaževanje do svetosti našega zdajšnjega življenja. Ali bi tovarnar zapravljal čas in denar ter obnovil stroj za delavca, ki ne pazi nanj? Ali delodajalec ne bi raje zaupal obnovljenega stroja nekomu, ki je kar se je dalo skrbel za stare?
Življenje je dragoceno Jehovovo darilo. In Jehova, ta dobrotljivi vir darila, želi, da bi darilo cenili (Psalm 36:9; Jakob 1:17). Jezus je, ko je govoril o Jehovovi skrbi za ljudi na zemlji, rekel: »Vam so tudi lasje na glavi vsi prešteti« (Lukež 12:7). Jehova je Izraelcem prepovedal ubijati. Razumljivo, da je prepoved vključevala tudi uboj samega sebe (2. Mojzesova 20:13). To nam pomaga, da na samomor ne gledamo kot na svobodno izbiro.
Bogaboječi ljudje vedo, da se Jehova ljubeče zanima za naše dobro, zato upoštevajo, kaj v zvezi z današnjimi početji pravijo biblijska načela. Od pravih kristjanov se na primer zahteva, da se ‚očistijo vsakega madeža mesa in duha ter dopolnjujejo svetost v strahu Božjem‘, zato se ti ogibajo tobaka in mamil, ki zasvojijo in vplivajo na razum (2. Korinčanom 7:1).
Da je Bogu mar za človekovo življenje, se vidi iz njegovega nasveta, naj ohranimo »srce mirno« in se ogibamo nemoralnega vedenja (Pregovori 14:30; Galatom 5:19-21). Če se držimo teh visokih meril, smo zaščiteni pred stvarmi, kot so zdravju škodljiv bes in spolno prenosljive bolezni.
Da se Jehova zanima za življenje svojega ljudstva, je razvidno tudi iz njegovega opomina, naj se zdržujemo požrešnosti in prekomernega pitja (5. Mojzesova 21:18-21; Pregovori 23:20, 21). Kristjane svari, da lakomniki in pijanci ne bodo podedovali Božjega kraljestva: nikoli ne bodo okusili pravega življenja (1. Korinčanom 6:9, 10; 1. Petrov 4:3). Jehova nas torej spodbuja k zmernosti in nas s tem uči, kar nam je v korist (Izaija 48:17).
Ko se držimo Božjih meril, kažemo, da cenimo naše sedanje življenje. Še pomembnejše je kajpada pravo življenje. Ker je večno, pomeni pravim kristjanom več kakor sedanje življenje. Jezus Kristus se je, ko je žrtvoval svoje življenje, podložil Jehovovi volji. Poslušnost njegovemu Očetu mu je pomenila veliko več kakor življenje tukaj na zemlji. Zaradi takšnega ravnanja je bil obujen in dobil nesmrtno življenje v nebesih (Rimljanom 6:9). Njegova smrt pa pomeni večno življenje tudi za poslušno človeštvo, ki veruje v njegovo odkupno žrtev (Hebrejcem 5:8, 9; 12:2).
Življenjsko pomemben zakon o krvi
Jezusovi sledilci seveda odsevajo Jezusovo mišljenje. Prizadevajo si kakor Kristus v vsem ugoditi Bogu. To med drugim tudi pojasni, zakaj odklanjajo transfuzijo krvi, za katero nekateri zdravniki pravijo, da rešuje življenje. Poglejmo, kako človek pokaže, da ceni pravo življenje, ko odkloni transfuzijo krvi.
Kakor Jezus Kristus, želijo tudi pravi kristjani biti živi v Božjih očeh. Zato morajo biti Bogu popolnoma poslušni. Božja Beseda Kristusovim sledilcem zapoveduje: »Zdržujte [se] malikom darovanega in krvi in zadavljenega in nečistosti« (Dejanja apostolov 15:28, 29). Zakaj ta zakon spada med zapovedi, ki veljajo za kristjane?
Vzdržnost do krvi je zahtevala postava, dana Izraelcem (3. Mojzesova 17:13, 14). Kristjani niso pod to mojzesovsko postavo. Toda zavedajo se, da je zapoved, naj ne jedo krvi, starejša od postave; pred tem jo je dobil že Noe po potopu. (1. Mojzesova 9:3, 4; Kološanom 2:13, 14) Ta zapoved je veljala za vse Noetove potomce, od katerih izvirajo vsi narodi na zemlji (1. Mojzesova 10:32). Mojzesovska postava pa nam pomaga spoznati, zakaj Bog vztraja pri svetosti krvi. Bog je, potem ko je Izraelcem prepovedal uživati kakršnokoli kri, rekel: »Duša mesa je v krvi, in jaz sem vam jo dal na oltar, da se ž njo izvrši sprava za duše vaše; kri je namreč, ki spravlja po duši v njej« (3. Mojzesova 17:11). Bog je torej kri namenil za sveto rabo na oltarju. Njegov zakon o svetosti krvi odkriva, da ima On oblast nad vsem življenjem na zemlji (Ezekiel 18:4; Razodetje 4:11). Ker na svoje življenje gledamo enako kakor Jehova, se zavedamo, da le-to ni naše, marveč nam ga je zaupal Bog.
Kakor je operator v naši prispodobi odgovoren za stroj, smo mi odgovorni za naše zdajšnje življenje. Kaj bi storili, če bi bilo treba popraviti vaš stroj, pa bi mehanik hotel uporabiti dele, ki jih priročnik posebej prepoveduje? Ali se ne bi posvetovali še s kakšnim drugim mehanikom, da bi videli, ali je stroj mogoče popraviti v skladu z navodili iz priročnika? Človeško življenje pa je daleč pomembnejše in veliko bolj zapleteno kakor stroj. Naš Izdelovalec je v svoji navdihnjeni Besedi, priročniku, ki pove, kako lahko človek ohrani življenje, prepovedal za ohranjevalko življenja uporabljati kri (5. Mojzesova 32:46, 47; Filipljanom 2:16, EI). Ali ni zato razumno upoštevati zahtev iz tega priročnika?
Krščanski pacienti, ki prosijo za brezkrvno zdravljenje, ne zavračajo vseh medicinskih posegov. Prosijo le za zdravljenje, ki bo spoštovalo njihovo življenje — sedanje in prihodnje. Zdravniki, ki pogumno spoštujejo stališče kristjanov, pričajo, kakšne koristi je, če jih zdravijo v skladu z njihovo željo. Neki kirurg, ki je nekdaj na veliko zdravil s krvjo, pravi: »Ko sem se srečal z Jehovovimi pričami, sem odkril nove vrednote.« Zdaj skuša brez krvi zdraviti celo ljudi, ki niso Priče.
Ceniti pravo življenje
Katere so te nove vrednote, ki jih je ta kirurg našel, ko je zdravil Jehovove priče? Zdaj se zaveda, da zdravljenje pacienta ne obsega le zdravljenja obolelega dela telesa, temveč celega človeka. Ali se ne bi zato pacientu smelo dovoliti, da prosi, naj se za njegovo ali njeno telesno, duhovno in čustveno dobro kar najbolje poskrbi?
Za 15-letno Kumiko je bilo zdravljenje njene smrtonosne levkemije s transfuzijo krvi najslabša možnost. Takšno podaljševanje njenega življenja za nekaj tednov, mesecev ali celo let ne bi odtehtalo tega, koliko bi jo to naposled stalo. Svoje sedanje življenje je predala Bogu Jehovu, kot ena njegovih Prič, zato je spoštovala svetost življenja in krvi. Kljub močnemu nasprotovanju očeta in drugih sorodnikov je ostala neomajna. Njen zdravnik jo je nekoč vprašal: »Če tvoj Bog odpušča napake, ali ti ne bi potem odpustil tudi to, če bi sprejela transfuzijo krvi?« Kumiko ni hotela narediti kompromisa in s tem zavreči svoje na Bibliji temelječe verovanje. ‚Držala se je besede življenja‘ in tako ostala pri svojem stališču (Filipljanom 2:16, EI). Njena neverna babica je prav povedala: »Kumiko ne bi nikoli zapustila svoje vere.« Stališče njenega očeta in babice ter zdravnikov, ki so zanjo skrbeli, se je kmalu spremenilo.
Njena močna vera v Boga Jehova, ki jo lahko obudi od mrtvih, je ganila mnoga srca. Ko je bila še živa, je svojega očeta milo prosila: »Četudi bom umrla, bom obujena v raju. Vendar, tebe tam ne bom videla, če boš uničen v Harmagedonu. Prosim te, preučuj Biblijo.« Oče je le ponavljal: »Bom, ko se boš pozdravila.« Ko pa je Kumiko zaradi te neusmiljene bolezni umrla, je oče v njeno krsto položil tole sporočilo: »Kumiko, videla se bova v raju.« Po pogrebu je prisotnim dejal: »Kumiko sem obljubil, da se bova videla v raju. Čeprav še vedno nisem prepričan o tem, ker pač nisem dovolj preučeval, pa hočem to skrbno raziskati. Prosim, pomagajte mi.« Tudi drugi iz njene družine so začeli preučevati Biblijo.
Kumiko je pravilno spoštovala življenje in je želela živeti. Hvaležna je bila za vse, kar so storili njeni zdravniki, da bi ji ohranili sedanje življenje. Ker pa se je podrejala napotkom iz Stvarnikovega priročnika, je dokazala, da ceni pravo življenje. Za milijone bo to pravo življenje večno življenje na rajski zemlji. Ali boste tudi vi med njimi?