Ne dovolimo, da bi se zaradi napak drugih spotaknili

1., 2. Kako je bil v Bibliji napovedan porast števila Jehovovih služabnikov?

JEHOVOVI zvesti služabniki na zemlji, Jehovove priče, tvorijo zares izjemno organizacijo. Resda jo sestavljajo nepopolni ljudje, ki imajo svoje napake. Toda sveti duh spodbuja Božjo svetovno občino, da raste in napreduje. Premislimo o nekaterih čudovitih stvareh, ki jih Jehova dela po svojih služabnikih, ki so sicer nepopolni, vendar mu služijo rade volje.

² Leta 1914 so se začeli zadnji dnevi te stvarnosti in Božjih služabnikov na zemlji je bilo takrat sorazmerno malo. Vendar je Jehova blagoslovil njihovo oznanjevanje. V desetletjih, ki so sledila, so milijoni spoznali biblijske resnice in postali Jehovove priče. Pravzaprav je Jehova že vnaprej opozoril na ta osupljivi porast, ko je rekel: »Iz majhnega jih bo nastalo tisoč in iz neznatnega mogočen narod. Jaz, Jehova, bom to pospešil ob svojem času.« (Iza. 60:22) Ta preroška izjava se gotovo uresničuje v teh zadnjih dneh. Tako je danes veliko držav, v katerih je število prebivalstva manjše od števila Božjih služabnikov na zemlji.

 3. Kako Božji služabniki med drugim kažejo ljubezen?

³ Vse od takrat Jehova svojim služabnikom tudi pomaga, da v še večji meri razvijajo ljubezen, njegovo prevladujočo lastnost. (1. Jan. 4:8) Jezus, ki je posnemal Boga v ljubezni, je svojim sledilcem rekel: »Dajem vam novo zapoved, da ljubite drug drugega. [. . .] Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« (Jan. 13:34, 35) To se je izkazalo še posebej pomembno v nedavni zgodovini, ko so narodi sodelovali v smrtonosnih vojnah, v katerih je umrlo nezaslišano veliko število ljudi. Samo med drugo svetovno vojno je bilo denimo ubitih kakih 55 milijonov ljudi. Toda Jehovove priče niso sodelovale v tem vsesplošnem morjenju. (Beri Miha 4:1, 3.) To jim je pomagalo, da so ostale čiste »krvi vseh ljudi«. (Apd. 20:26)

 4. Zakaj je porast števila Jehovovih služabnikov nekaj izjemnega?

⁴ Božje ljudstvo napreduje v zelo sovražnem svetu, za katerega v Svetem pismu piše, da ga nadzoruje Satan, »bog te stvarnosti«. (2. Kor. 4:4) Satan vpliva na politične elemente tega sveta, pa tudi na javna občila v svetu. Vendar ne more ustaviti oznanjevanja dobre novice. Toda ker se zaveda, da mu je ostalo le še malo časa, skuša ljudi odvrniti od pravega čaščenja in za to uporablja različne metode. (Raz. 12:12)

 5. Zakaj nas drugi morda včasih prizadenejo? (Glej sliko pri naslovu.)

⁵ Za krščansko občino je pomembno, da njeni člani ljubijo Boga in bližnje. Jezus je nakazal, da bi tako tudi moralo biti. V odgovor na vprašanje, katera zapoved je največja, je rekel: »‚Ljubi Jehova, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim umom.‘ To je največja in prva zapoved. Druga, ki je tej podobna, pa je: ‚Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.‘« (Mat. 22:35–39) Vendar nam Sveto pismo pojasni, da se zaradi Adamovega greha vsi rodimo nepopolni. (Beri Rimljanom 5:12, 19.) Tako nas morda včasih kdo iz občine prizadene s tem, kar reče ali naredi. To lahko preizkusi našo ljubezen do Jehova in njegovega ljudstva. Kaj bomo v takšnih okoliščinah storili? Celo zvesti Božji služabniki v preteklosti so rekli ali naredili kaj, s čimer so druge prizadeli. Iz svetopisemskih poročil o teh dogodkih se lahko veliko naučimo.

 6. Ali je Eli discipliniral svoja sinova tako, kot bi ju moral?

⁶ Veliki duhovnik Eli je na primer imel sinova, ki nista upoštevala Jehovovih zakonov. Glede tega beremo: »Élijeva sinova pa sta bila ničvredneža. Nista se menila za Jehova.« (1. Sam. 2:12) Čeprav je njun oče imel ključno vlogo pri podpiranju pravega čaščenja, sta zelo resno grešila. Eli je za to vedel in bi ju moral disciplinirati, vendar je bil glede tega popustljiv. Zato je Bog izrekel neugodno sodbo zoper Elijevo hišo. (1. Sam. 3:10–14) Njegovi potomci kasneje niso smeli več služiti kot veliki duhovniki. Če bi živel v tistem času, kako bi se odzval na to, da je bil Eli popustljiv do svojih sinov in ni ukrepal glede njunih grehov? Ali bi dovolil, da bi te takšno početje tako zelo spotaknilo, da ne bi več služil Bogu?

 7. Kako je David resno grešil in kaj je Bog storil glede tega?

⁷ Jehova je imel rad Davida, ki je bil »po volji njegovemu srcu«. (1. Sam. 13:13, 14; Apd. 13:22) Toda David je kasneje zagrešil prešuštvo z Batšebo, in ta je zanosila. To se je zgodilo, ko je njen mož Urija služil v vojski. Ko se je Urija začasno vrnil domov, ga je David skušal navesti, da bi spal z Batšebo. Tako bi bilo videti, kot da je Urija otrokov oče. Vendar ta ni storil, kar mu je kralj predlagal, zato je David poskrbel, da je Urija v vojni izgubil življenje. David je za svoj zločin drago plačal – nanj in na njegovo hišo so se zgrnile nesreče. (2. Sam. 12:9–12) Toda Jehova je temu možu, ki mu je na splošno služil »z značajnim srcem«, izkazal usmiljenje. (1. kra. 9:4) Kako bi se ti odzval, če bi takrat živel med Božjim ljudstvom? Ali bi se zaradi Davidovega napačnega ravnanja spotaknil?

 8. a) Kako je apostol Peter prelomil svojo besedo? b) Zakaj je Jehova še naprej uporabljal Petra, čeprav je ta storil napako?

⁸ Nadaljnji primer iz Svetega pisma je apostol Peter. Jezus ga je izbral za enega svojih apostolov. Kljub temu je Peter včasih rekel ali naredil kaj, kar je kasneje obžaloval. Na primer, apostoli so v nekem zelo pomembnem trenutku zapustili Jezusa. Peter je pred tem rekel, da ga on ne bo nikoli zapustil, pa če bi ga zapustili vsi drugi. (Mar. 14:27–31, 50) Toda ko so prišli vojaki, da bi Jezusa prijeli, so ga zapustili vsi apostoli, tudi Peter. Peter je večkrat celo zanikal, da pozna Jezusa. (Mar. 14:53, 54, 66–72) Vendar je Peter storjeno obžaloval in Jehova ga je še naprej uporabljal. Če bi bil ti takrat eden izmed učencev, ali bi Petrovo ravnanje omajalo tvojo zvestovdanost do Jehova?

 9. Zakaj si prepričan, da je Bog vedno pravičen?

⁹ Omenili smo nekaj primerov ljudi, ki so s svojim ravnanjem druge prizadeli. Lahko bi navedli še veliko drugih primerov iz preteklih stoletij. Podobno tudi v sodobnem času nekateri Jehovovi služabniki naredijo kaj slabega in prizadenejo druge. Vprašanje je, kako se boš odzval. Ali boš dovolil, da se boš zaradi njihovih napak spotaknil ter zapustil Jehova in njegovo ljudstvo, tudi brate in sestre v svoji občini? Ali pa boš priznal, da Jehova morda tistim, ki slabo ravnajo, pusti čas, da se pokesajo, ter da bo nazadnje popravil krivice in pravično ukrepal? Včasih pa tisti, ki resno grešijo, zavračajo Jehovovo usmiljenje in se ne kesajo. Ali boš v takšnih okoliščinah zaupal Jehovu, da bo ob svojem času sodil takšnim prestopnikom, morda tako, da jih bo odstranil iz občine?

10. Česa se je Jezus zavedal glede napak, ki sta jih storila Juda Iškarijot in Peter?

¹⁰ V Bibliji beremo o Božjih služabnikih, ki so ostali zvestovdani Jehovu in njegovemu ljudstvu kljub resnim napakam, ki so jih zagrešili drugi okrog njih. Jezus je denimo po tem, ko je vso noč molil k svojemu Očetu, izbral 12 apostolov. Eden izmed njih je bil Juda Iškarijot. Ta je kasneje Kristusa izdal. Vendar Kristus ni dovolil, da bi to izdajstvo poškodovalo odnos, ki ga je imel s svojim Očetom, Jehovom. Podobno ni dovolil, da bi se kaj takega zgodilo, ko ga je zatajil Peter. (Luk. 6:12–16; 22:2–6, 31, 32) Jezus je vedel, da za takšno ravnanje ni kriv Jehova ali njegovo ljudstvo na splošno. Še naprej je opravljal svoje čudovito delo, čeprav so ga nekateri njegovi sledilci razočarali. Jehova ga je nagradil, s tem da ga je obudil od mrtvih in mu tako omogočil, da je kasneje postal kralj nebeškega Kraljestva. (Mat. 28:7, 18–20)

11. Kaj je Sveto pismo napovedalo glede Jehovovih služabnikov v našem času?

¹¹ Jezus je imel in še vedno ima dobre razloge za to, da zaupa Jehovu in njegovemu ljudstvu. Zares, ko razmislimo o stvareh, ki jih Jehova dosega po svojih služabnikih v teh zadnjih dneh, je to enostavno osupljivo. Nobeno drugo ljudstvo ne oznanjuje resnice po vsem svetu, saj Jehova nikogar drugega ne vodi razen svoje enotne občine. V Izaiju 65:14 so opisane duhovne razmere, ki vladajo med Božjim ljudstvom: »Glejte, moji služabniki bodo veselo vriskali zaradi radostnega srca.«

12. Kako naj bi gledali na napake drugih?

¹² Jehovovi služabniki so veseli, ker lahko delajo veliko dobrega, saj jih vodi Jehova. Povsem nasprotno pa bi za svet, ki je pod Satanovim vplivom, lahko rekli, da žaluje, medtem ko so razmere čedalje slabše. Gotovo bi bilo nemodro in zgrešeno, če bi Jehova ali njegovo občino krivili za napake, ki jih naredi sorazmerno malo Božjih služabnikov. Ostati moramo zvestovdani Jehovu in njegovi ureditvi ter se naučiti, kako naj gledamo oziroma se odzovemo na napake drugih.

13., 14. a) Zakaj naj bi bili potrpežljivi drug z drugim? b) Katero obljubo želimo imeti v mislih?

¹³ Kako naj bi se torej odzvali v primerih, ko kak Božji služabnik reče ali naredi kaj, s čimer nas prizadene? Odličen svetopisemski nasvet se glasi: »Ne bodi hitro užaljen, kajti užaljenost počiva v prsih neumnežev.« (Prid. 7:9) Zavedati se moramo, da smo vsi kakih 6000 let oddaljeni od človeške popolnosti v Edenu. Nepopolni ljudje smo nagnjeni k temu, da delamo napake. Zato ne bi bilo dobro, da bi preveč pričakovali od sovernikov in dovolili, da bi nas njihove napake oropale veselja, ki izvira iz tega, da smo lahko v teh zadnjih dneh del Božjega ljudstva. Še huje bi bilo, če bi dovolili, da bi se zaradi napak drugih spotaknili in zapustili Jehovovo organizacijo. Če bi se to zgodilo, ne bi izgubili le prednosti, da izpolnjujemo Božjo voljo, temveč tudi upanje na življenje v Božjem novem svetu.

¹⁴ Da bi ohranili veselje in trdno upanje, želimo obdržati jasno v mislih Jehovovo tolažilno obljubo: »Glej, jaz ustvarjam nova nebesa in novo zemljo. To, kar je bilo prej, ne bo več prišlo na misel niti se ne bo pojavilo v srcu.« (Iza. 65:17; 2. Pet. 3:13) Ne dovoli, da bi bil zaradi napak drugih prikrajšan za takšne blagoslove.

15. Kaj naj bi po Jezusovih besedah storili, ko drugi naredijo napako?

¹⁵ Toda ker še nismo v novem svetu, bi morali razmisliti, kaj Bog pravi glede tega, kako naj bi se odzvali, ko drugi rečejo ali storijo kaj, s čimer nas prizadenejo. Jezus je na primer povedal načelo, ki naj bi si ga zapomnili: »Če namreč drugim odpustite njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče odpustil vam. Če pa drugim ne odpustite njihovih prestopkov, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.« Spomnimo se tudi, da je Jezus Petru, ko ga je ta vprašal, ali bi moral odpustiti »do sedemkrat«, odgovoril: »Pravim ti: ne do sedemkrat, temveč do sedeminsedemdesetkrat.« Jasno je, da je Jezus s tem hotel povedati, da moramo biti vedno pripravljeni odpuščati; to bi nam moral biti prvi in glavni cilj. (Mat. 6:14, 15; 18:21, 22)

16. V čem nam je Jožef za zgled?

¹⁶ Lep zgled tega, kako se odzvati na napake drugih, je dal Jožef, prvi od dveh sinov Jakoba in Rahele. Jožefovih deset polbratov je bilo ljubosumnih, ker je bil Jožef očetov ljubljenec. Kasneje so ga prodali v sužnost. Jožef je po mnogo letih dobrega dela, ki ga je storil v Egiptu, postal drugi najvplivnejši človek v deželi, takoj za vladarjem. Ko je deželo udarila lakota, so njegovi bratje prišli v Egipt, da bi kupili hrano, a ga niso prepoznali. Jožef bi lahko izkoristil oblast, ki jo je imel, da bi se jim maščeval za to, kar so mu naredili slabega. Vendar je svoje brate raje preizkusil, da bi ugotovil, ali so se spremenili. Ko je videl, da so se zares spremenili, se jim je dal prepoznati. Kasneje jim je rekel: »Ne bojte se torej! Vas in vaše otroke bom še naprej oskrboval s hrano.« Biblijsko poročilo še doda: »S temi pomirjujočimi besedami jih je potolažil.« (1. Mojz. 50:21)

17. Kako se želiš odzvati, kadar drugi naredijo napako?

¹⁷ Modro je imeti v mislih, da vsi delamo napake, zato lahko tudi mi užalimo druge. Če ugotovimo, da smo storili kaj takega, nam Biblija naroča, naj gremo do tistega, ki smo ga užalili, in skušamo poravnati zadeve. (Beri Matej 5:23, 24.) Zelo smo veseli, ko nam drugi ne očitajo storjenih napak, zato bi morali tudi mi enako ravnati z njimi. V Kološanom 3:13 se nas spodbuja: »Prenašajte se med seboj in si velikodušno odpuščajte, če ima kdo razlog za pritožbo proti drugemu. Kakor je Jehova velikodušno odpustil vam, tako delajte tudi vi.« Glede krščanske ljubezni v 1. Korinčanom 13:5 piše: »Ne zapisuje si hudega.« Če sami odpuščamo drugim, bo tudi Jehova odpuščal nam. Da, ko gre za napake drugih, se od kristjanov pričakuje, da posnemamo svojega Očeta, ki je usmiljen z nami, kadar storimo napako. (Beri Psalm 103:12–14.)