Biblijska knjiga številka 32: Jona

Napisal: Jona

Čas nastanka: ok. 844. pr. n. š.

 1. Na kaj vse odgovarja Jonova knjiga in kaj je ost njenega sporočila o Jehovovem usmiljenju?

JONA – tujski misijonar v devetem stoletju pr. n. š.! Kaj si je on mislil o tem, čemú in zakaj ga Jehova pošilja? Česa novega ga je izučila tamkajšnja izkušnja? In ljudje, h katerim ga je privedla ta pot, ali so ga ti sprejeli s posluhom? Kakšen sad je obrodilo njegovo oznanjevanje? Na vse to odgovarja doživeto popisana pripoved Jonove knjige. Ost tega preroškega zapisa, ki je nastal ob času, ko je Jehovovo izvoljeno ljudstvo že prelomilo zavezo z njim in zapadlo v pogansko malikovalstvo, meri zlasti na to, da nima Božjega usmiljenja v zakupu en sam narod, niti Izrael ne. Hkrati pa je knjiga nekakšen slavospev Jehovovemu velikodušnemu usmiljenju in srčni dobroti, ki ju protistavlja neusmiljenosti, nepotrpežljivosti in malovernosti, ki tako rado zaznamujejo nepopolnega človeka.

 2. Kaj vemo o Jonu in okrog katerega leta je ta prerokoval?

² Ime Jona (hebrejsko Yohnáh) pomeni »Golob«. In sicer je bil to sin preroka Amitaja iz Gat-Hefera na Galilejskem, z Zabulonovega ozemlja. V Drugi knjigi kraljev 14:23–25 beremo, da je Jeroboam, Izraelov kralj, razširil državne meje po besedi, ki jo je Jehova govoril po Jonu. Glede na to moremo dobo Jonovega prerokovanja postaviti v čas okrog leta 844 pr. n. š., ki je nastopno leto Jeroboama II. Izraelskega, torej še vrsto let pred tem, ko je Asirija z glavnim mestom Ninive zagospodovala Izraelu.

 3. S čim je izpričana avtentičnost Jonove knjige?

³ Nedvomno je Jonova pripoved v celoti avtentična. O Jonu je kot o resničnem človeku govoril ,dovrševalec [naše] vere, Jezus‘, ki je podal tudi navdihnjeno razlago dveh preroških prigod iz Jonove knjige in s tem pokazal, da knjiga vsebuje pravo, resnici zvesto prerokovanje. (Heb. 12:2, AC; Mat. 12:39–41; 16:4; Luka 11:29–32) Jonovo knjigo Judje že od nekdaj uvrščajo med svoje kanonične knjige in jo tudi imajo za zgodovinsko. Tudi Jonova prostodušnost, s kakršno riše svoje lastne zmote in slabosti, ne da bi jih skušal kako zamolčati, govori v prid pristnosti tega besedila.

 4. Katera riba bi bila mogla pogoltniti Jona? Kaj pa v našo vednost vendarle zadošča?

⁴ Kako pa je z »veliko ribo«, ki je pogoltnila Jona? Ugibali so že vse mogoče o tem, katera vrsta ribe bi to mogla biti. Denimo kitu glavaču ali kašelotu, kot mu tudi pravijo, ni nič nemogočega pospraviti človeka kar sceloma. Prav tako je tega zmožen veliki morski pes ljudožer. Vendar pa Biblija pravi samo: »Gospod je poslal veliko ribo, da je Jona požrla.« (Jona 2:1, v NW 1:17) Nič določnejšega o tem, katere vrste riba je to bila. Nič trdnega torej ne moremo reči o tem, ali je bil to morda kit glavač ali veliki pes ljudožer ali le kak drug neugotovljiv morski stvor.a V vednost nam pač zadostuje biblijski zapisek, da je bila to »velika riba«.

VSEBINA JONOVE KNJIGE

 5. Kako se Jona odzove na svoje poslanstvo in kam ga to pripelje?

⁵ Jona poslan v Ninive, a zbeži (1:1–16). »Gospod je govoril Jonu, Amitajevemu sinu, rekoč: ,Vstani in pojdi v Ninive, veliko mesto, in pridiguj v njem! Zakaj njegova hudobija je prišla predme.‘« (1:1, 2) Ali pa Jona to poslanstvo morda kaj mika? Kaj še! Zbeži ravno v nasprotno smer: vkrca se na ladjo, namenjeno v Tarsis, v katerem nemara smemo prepoznavati Španijo. Med plovbo pa Jonova ladja zaide v hud vihar. Tačas ko Jona spi v ladjini notranjščini, mornarji strahoma vpijejo na pomoč ,vsak k svojemu bogu‘. (1:5) Nato zbudijo še Jona in vržejo kocke, da bi nekako dognali, kdo je kriv njihove nesreče. Kocka zadene Jona. Zdaj jim ta šele oznani, da je Hebrejec, da časti Jehova in da beži od tega, kar mu je naložil Bog. Sam jih pozove, naj ga vržejo v morje. Mornarji se nekaj časa še trudijo, da bi z ladjo priveslali na varno, nazadnje pa Jona res zaženejo čez krov. In morje neha besneti.

 6. Kaj skusi Jona z »veliko ribo«?

⁶ Požre ga »velika riba« (2:1–11, v NW 1:17–2:10). ,Gospod je poslal veliko ribo, da je Jona požrla. Jona je ostal v ribjem trebuhu tri dni in tri noči.‘ (2:1, v NW 1:17) Jona zdaj v ribjem trebuhu vroče moli k Jehovu. »Iz osrčja podzemlja [šeola, NW]« vpije na pomoč in se zareče, da bo obljubljeno izpolnil, zakaj »pri Gospodu [Jehovu, NW] je rešitev«. (2:3, 10, v NW 2:2, 9) Na Jehovovo povelje riba izbljuva Jona na suho.

 7. Koliko gre Jonovo oznanilo Ninivljanom do živega?

⁷ Pridiga v Ninivah (3:1–4:11). Jehova Jonu ponovi zapoved. Ta se nalogi nič več ne izmika, ampak gre v Ninive. Tam hodeč po mestnih ulicah oklicuje: »Še štirideset dni, in Ninive bodo pokončane!« (3:4) Njegovo oznanilo zadene v živo. Po Ninivah se nagloma širi skesanost in prebivalstvo začne verovati v Boga. Kralj dá razglasiti, naj se ljudje in živali postijo in se odenejo v raševino. In Jehova se jih usmili in mestu prizanese s kaznijo.

 8. Kako se Jona odzove na to, da se Jehova mesta usmili, in s čim Jehova razgali prerokovo nedoslednost?

⁸ Tega pa Jona ne prenese. Jehovu oponese, češ da je že vseskozi vedel, da se jih bo usmilil in da je zato tudi hotel zbežati v Tarsis. Najraje bi kar umrl. Skujan in poln zamere se utabori vzhodno od mesta ter čaka, kaj bo zdaj z mestom. Jehova pa stori, da čezenj zraste stekleničasta bučnica (NW) in s svojo senco hladi njegovega čemernega preroka. A Jonovo veselje je kaj kratko. Drugo jutro pošlje Jehova črva, ki rastlino izpodje, in namesto blagodejne sence zdaj pritisneta žgoč vzhodni veter in neusmiljena sončna pripeka. Spet je Jonu kar umreti. Jezo, ki ga kuha, pa v občutku lastne pravičnosti še opravičuje. Jehova pa mu predoči, kako nedosleden da je: Jonu je bilo navadne bučne zeli žal, ni pa mu prav, da je Jehovu žal velikega mesta, Niniv.

ZAKAJ KORISTNA

 9. Kakšna drža in ravnanje naj nam bosta pri Jonu v svarilo?

⁹ Jonovo ravnanje in to, kar se je iz njega porodilo, bi nam moralo biti v svarilo. Pred opravilom, ki mu ga je, Jonu, naložil Bog, je ta raje zbežal; v resnici pa bi se moral le krepko zasukati in zaupati v Boga, da mu bo ta stal ob strani. (Jona 1:3; Luka 9:62; Preg. 14:26; Iza. 6:8) In ko ga je pot že nesla v napačno smer, se je njegova negativna drža kazala tudi v tem, da se ni mornarjem takoj, brez pridržkov, razkril, da časti »Jahveja, Boga nebes«. Nobene srčnosti ni bilo več v njem. (Jona 1:7–9; Efež. 6:19, 20) Jona je, kakor bi se ves svet vrtel res samo okrog njega, v Jehovovem usmiljenju do Niniv videl zgolj osebno žalitev; s tem da je Jehovu dopovedoval, češ, saj sem že vseskozi vedel, da se bo to tako končalo, zakaj me potem sploh še pošiljaš prerokovat?, je v resnici reševal le svoj ugled. Za takšno nespoštljivo, pritožljivo zadržanje ga je Jehova pošteno pograjal, zato le glejmo, da bomo po njegovi izkušnji tudi mi bogatejši in se bomo znali zdržati očitkov, češ zakaj je Jehova do tega ali onega usmiljen ali zakaj dela vse ravno tako in ne drugače. (Jona 4:1–4, 7–9; Fil. 2:13, 14; 1. Kor. 10:10)

10. V čem se v Jonovi knjigi rišeta Jehovova srčna dobrota in usmiljenje?

¹⁰ Daleč najbolj pa v Jonovi knjigi zasenči vse drugo njen portret veličastnih Jehovovih vrlin, njegove srčne dobrote in usmiljenja. Srčno dobrega se je Jehova skazal Ninivam že s tem, da je poslal svojega preroka, da bi jih posvaril pred propastjo, ki se je zgrinjala nadnje, pripravljen pa se jih je bil tudi usmiliti, ko se je mesto skesalo. In po tem usmiljenju so Ninive obstale še več kot 200 let, dokler jih niso okrog leta 632 pr. n. š. uničili Medijci in Babilonci. Usmilil se je tudi Jona, katerega je rešil iz viharnega morja in mu priskrbel bučnico, da bi mu »pregnal slabo voljo«. S tem da mu je s senčno bučnico najprej ustregel, potem pa mu jo spet odtegnil, je dal Jehova Jonu vedeti, da se On usmiljuje, kogar hoče, in skazuje srčno vdanost, kakor se Njemu zdi prav. (Jona 1:2; 3:2–4, 10; 2:11, v NW 10; 4:6, 10, 11)

11. Kaj je »znamenje preroka Jona«?

¹¹ Po navedbi Matejevega evangelija 12:38–41 je Jezus verskim voditeljem povedal, da jim ne bo dano drugo znamenje kakor »znamenje preroka Jona«. Po treh dneh in treh nočeh, prebitih v ,osrčju podzemlja [šeola, NW]‘, je šel Jona namreč v Ninive pridigat in s tem postal Ninivljanom v »znamenje«. (Jona 2:1, v NW 1:17; 2:3, v NW 2; 3:1–4) Podobno je Jezus delne tri dni prebil v grobu in potem vstal od mrtvih. Ko so torej njegovi učenci slovesno razglasili in izpričali ta dogodek, je Jezus postal tedanjemu rodu v znamenje. Po judovskem merjenju časa in po tem, kako se je to spolnilo pri Jezusu, ta doba ,treh dni in treh noči‘ lahko zajema tudi manj kot tri polne dneve.b

12. a) Kaj še reče Jezus o Ninivljanih in Judih svojega rodu? b) S čim je nastopilo nekaj »več kakor Jona« in kako se to navezuje na Jehovovo kraljestvo in rešitev?

¹² V prav istem nagovoru protistavlja Jezus tudi skesanost Ninivljanov trdosrčnosti in odkritemu zavračanju, ki ju je pri Judih med lastnim strežnim delovanjem sam tolikokrat doživljal, namreč: »Ninivljani bodo vstali na sodni dan skupaj s tem rodom in ga obsodili, ker so se spreobrnili na Jonovo pridigo; vedite pa: več kakor Jona je tukaj.« (Glej tudi Matej 16:4 in Luka 11:30, 32.) In na koga je Jezus meril z »Več kakor Jona«? Meril je nase, na največjega preroka, kar jih je svet poznal, Njega, ki ga je Jehova poslal oznanit: »Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo.« (Mat. 4:17) Pa vendar so se Judje tistega rodu povečini odrekli ,znamenju preroka Jona‘. In danes? Najsi se večina še tako malo meni za Jehovovo svarilno sporočilo, imajo tisoči po vsem svetu sijajno priložnost slišati dobro novico o Božjem kraljestvu, ki jo je prvi oznanjal Jezus, »Sin človekov«. Tako kot skesani Ninivljani, ki so bili blagoslovljeni po Jonovem oznánjenju, so tudi ti lahko še deležni vsega, kar Jehova obiloma in tako usmiljeno pripravlja za to, da bi mogli živeti še veliko dlje, kajti samo »pri Gospodu [Jehovu, NW] je rešitev«. (Jona 2:10, v NW 9)

[Podčrtni opombi]