»Moje kraljestvo ni del tega sveta«

1., 2. a) Kako je svet čedalje bolj razdeljen? b) Na katera vprašanja bomo dobili odgovor v tem preučevalnem članku?

»ŽE OD rane mladosti sem bila priča sami krivici,« pravi sestra iz južne Evrope, ko razmišlja o svoji preteklosti. »Zato sem zavračala politični sistem v svoji državi in podpirala to, kar se je mnogim zdelo skrajnostno. Pravzaprav sem bila več let dekle terorista.« Tudi neki brat iz južne Afrike je v preteklosti opravičeval nasilje. »Verjel sem, da je moje pleme več vredno od vseh drugih, in pridružil sem se neki politični stranki,« pravi. »Učili so nas, naj s sulicami ubijemo svoje nasprotnike, celo tiste, ki pripadajo našemu plemenu, vendar podpirajo druge politične stranke.« Sestra, ki živi v srednji Evropi, priznava: »Imela sem predsodke in sovražila vse, ki so bili drugačne narodnosti ali religije kakor jaz.«

² Stališče, ki so ga nekoč imeli ti trije posamezniki, razkriva naraščajočo težnjo v današnjem svetu. Nasilna gibanja za neodvisnost se kar bohotijo, politična nesoglasja postajajo vse močnejša in v številnih državah so tujci tarča vse večjega sovraštva. Kot je napovedalo Sveto pismo, so najrazličnejši ljudje v teh zadnjih dneh »nepripravljeni za kakršen koli dogovor«. (2. Tim. 3:1, 3) Kako lahko kristjani varujemo svojo enotnost, medtem ko je svet čedalje bolj razdeljen? Veliko se lahko naučimo, če pregledamo, kako je ravnal Jezus, ko so bili ljudje v prvem stoletju razdeljeni zaradi političnih nemirov. Razmislimo o treh glavnih točkah: Zakaj Jezus ni želel sodelovati v gibanjih za neodvisnost? Kako je pokazal, da morajo Božji služabniki glede političnih zadev ostati nevtralni? In kako nas je poučil, da za nasilje nad drugimi ni opravičila?

3., 4. a) Katera politična pričakovanja so imeli Judje v Jezusovih dneh? b) Kako je takšno mišljenje vplivalo na Jezusove učence?

³ Številni Judje, ki jim je Jezus oznanjeval, so hrepeneli po neodvisnosti od Rima. Takšno stališče so med ljudmi podžigali judovski zeloti oziroma nacionalisti. Mnogi izmed teh ekstremistov so se navduševali nad zamislimi Juda Galilejca. Ta je bil lažni mesija, ki jih je v prvem stoletju veliko zavedel. Judovski zgodovinar Jožef je izjavil, da je ta Juda »hujskal rojake k uporu in jih ošteval, da so strahopetci, ker so privolili v plačevanje dajatev Rimljanom«. Rimljani so Juda usmrtili. (Apd. 5:37) Nekateri zeloti so se celo zatekli k nasilju, da bi dosegli svoje cilje.

⁴ V nasprotju s temi ekstremisti so navadni Judje željno čakali prihod političnega Mesija. Pričakovali so namreč, da bo prinesel slavo njihovemu narodu in jih osvobodil rimskega jarma. (Luk. 2:38; 3:15) Mnogi so verjeli, da bo Mesija ustanovil kraljestvo na zemlji v Izraelu. Takrat bi se lahko na milijone Judov, ki so bili razkropljeni po drugih deželah, vrnilo v svojo domovino. Spomnimo se, da je Janez Krstnik nekoč Jezusa vprašal: »Ali si ti Tisti, ki prihaja, ali naj čakamo drugega?« (Mat. 11:2, 3) Janez je morda želel izvedeti, ali bo kdo drug uresničil upanja Judov. Učencema, ki sta srečala Jezusa na poti v Emavs, se prav tako niso izpolnila pričakovanja glede Mesija. (Beri Luka 24:21.) Kmalu zatem so apostoli Jezusa vprašali: »Gospod, ali boš Izraelu v tem času obnovil kraljestvo?« (Apd. 1:6)

 5. a) Zakaj so Galilejci želeli, da bi Jezus postal njihov kralj? b) Kako je Jezus popravil njihovo razmišljanje?

⁵ Nedvomno so Galilejci zaradi takšnih pričakovanj glede Mesija želeli, da bi Jezus postal njihov kralj. Lahko si kar predstavljamo, zakaj so menili, da bi bil Jezus idealen voditelj: bil je izjemen govornik, lahko je ozdravil bolne in celo priskrbel hrano lačnim. Jezus je, zatem ko je nahranil okoli 5000 mož, zaznal, kaj nameravajo ljudje. »Ker pa je Jezus vedel, da bodo vsak čas prišli in ga prijeli, da bi ga postavili za kralja, se je čisto sam spet umaknil na goro.« (Jan. 6:10–15) Naslednjega dne, ko je bil na drugi strani Galilejskega jezera, se je navdušenje ljudi morda nekoliko poleglo. Jezus je nato množici razložil, kaj je pravi namen njegovega dela. Prišel je, da narodu pomaga v duhovnem pogledu, in ne gmotnem. Rekel jim je: »Ne delajte za jed, ki mine, ampak za jed, ki ostane za večno življenje.« (Jan. 6:25–27)

 6. Kako je dal Jezus jasno vedeti, da si ne prizadeva za politično oblast na zemlji? (Glej sliko pri naslovu.)

⁶ Jezus je malo pred svojo smrtjo spoznal, da so nekateri njegovi učenci pričakovali, da bo vzpostavil zemeljsko kraljestvo s središčem v Jeruzalemu. To zamisel je popravil tako, da jim je povedal ponazoritev o minah. Ponazoritev je pokazala, da bo Jezus, ki ga predstavlja »človek plemenitega rodu«, moral za dlje časa odpotovati. (Luk. 19:11–13, 15) Jezus je svoje nevtralno stališče pojasnil tudi rimskim oblastem. Poncij Pilat ga je vprašal: »Ali si ti kralj Judov?« (Jan. 18:33) Deželni upravitelj Pilat se je med svojim vladanjem najbolj bal političnih nemirov in verjetno ga je bilo strah, da bo Jezus sprožil tak nemir. Jezus je odgovoril: »Moje kraljestvo ni del tega sveta.« (Jan. 18:36) Vedel je, da bo njegovo kraljestvo nebeško, zato se ni vmešaval v politiko. Pilatu je povedal, da je prišel na zemljo zato, »da bi pričal za resnico«. (Beri Janez 18:37.)

 7. Zakaj morda ni enostavno paziti na to, da niti tiho ne podpiramo gibanj za neodvisnost?

⁷ Če svojo nalogo razumemo tako jasno, kakor je Jezus razumel svojo, bomo pazili na to, da ne bomo niti tiho podpirali političnih gibanj za neodvisnost. To morda ni enostavno. »Ljudje na našem področju postajajo vse bolj skrajnostni,« opaža neki potujoči nadzornik. »Ozračje prežema nacionalizem in mnogi so prepričani, da bo politična neodvisnost izboljšala njihovo življenje. Na srečo bratje in sestre varujejo krščansko enotnost, tako da so osredinjeni na oznanjevanje dobre novice o Kraljestvu. Zanašajo se na Boga, da bo odpravil krivico in druge probleme, s katerimi se spoprijemamo.«

 8. Katero breme so med drugim nosili Judje v prvem stoletju?

⁸ Krivica pogosto razvname močna politična čustva. V Jezusovem času je bilo pereče politično vprašanje plačevanje davkov. Pravzaprav je bil upor prej omenjenega Juda Galilejca posledica popisa, s katerim so si Rimljani želeli zagotoviti, da jim bodo ljudje plačevali dajatve. Podložniki Rima, med katerimi so bili tudi ljudje, ki so prisluhnili Jezusovemu poučevanju, so morali plačevati veliko davkov, kot je davek na blago, zemljišče in hiše. In zaradi nepoštenosti davkarjev so ljudje imeli še večji občutek, da nosijo težko breme. Davkarji so morda svoj vplivni položaj kupili na javni dražbi, nato pa si ustvarjali dobiček od pobranih davkov. Zahej, ki je bil višji davkar v Jerihi, je obogatel s tem, da je od ljudi izsiljeval denar. (Luk. 19:2, 8) Verjetno je ravnal tako kakor večina takratnih davkarjev.

9., 10. a) Kako so sovražniki skušali Jezusa navesti, da bi se opredelil glede političnega vprašanja? b) Kaj se naučimo iz Jezusovega odgovora? (Glej sliko pri naslovu.)

⁹ Sovražniki so Jezusu skušali nastaviti past, s tem da so ga poskusili navesti, naj se opredeli glede plačevanja davkov. Šlo je za »davek na osebo«, davek v vrednosti enega denarija, ki so ga morali plačevati rimski podložniki. (Beri Matej 22:16–18.) Do tega davka so Judje še posebej čutili odpor. Spominjal jih je, da so podrejeni Rimu. »Pripadniki Heródove stranke«, ki so sprožili to vprašanje, so upali, da bo Jezus obsodil davek in bo zaradi tega morda obtožen hujskanja k uporu. Če pa bi Jezus rekel, da morajo plačevati davek, bi lahko izgubil podporo svojih učencev.

¹⁰ Jezus je pazil, da je ostal nevtralen glede vprašanja o plačevanju davkov. Rekel je: »Dajte [. . .] cesarju, kar je cesarjevega, Bogu pa, kar je Božjega.« (Mat. 22:21) Jezus je seveda vedel, da je nepoštenost nekaj običajnega med davkarji. Toda ni hotel, da bi ga kaj premotilo oziroma odvrnilo od nečesa, kar je veliko pomembnejše. To je Božje kraljestvo, ki bo priskrbelo pravo rešitev. S tem je Jezus vsem svojim učencem dal zgled. Njegovi učenci se ne bi smeli vpletati v politične zadeve ne glede na to, kako plemenit je morda videti namen, ki ga ljudje skušajo doseči. Kristjani iščemo Božje kraljestvo in Božjo pravičnost. O političnih krivicah si ne oblikujemo močnega mnenja niti jim javno ne nasprotujemo. (Mat. 6:33)

11. Kako lahko pravilno usmerimo svojo željo po pravici?

¹¹ Številnim Jehovovim pričam je uspelo spremeniti močno ukoreninjene politične poglede, ki so jih imele. »Zatem ko sem na fakulteti hodila na ure sociologije, sem razvila skrajnostne poglede,« pravi sestra iz Velike Britanije. »Želela sem se boriti za pravice črncev, saj smo pretrpeli toliko krivic. Čeprav mi ni bilo težko zmagati v razpravah, sem bila vseeno razočarana in zagrenjena. Nisem se zavedala, da morajo biti vzroki za rasne krivice izkoreninjeni iz srca ljudi. Vendar ko sem začela preučevati Sveto pismo, sem spoznala, da moram pričeti pri svojem srcu. In oseba, ki mi je potrpežljivo pomagala na tem potovanju, je bila ravno belopolta sestra. Sedaj sem redna pionirka v občini v znakovnem jeziku in učim se, kako pomagati vsakršnim ljudem.«

12. Katerega »kvasa« naj bi se izogibali Jezusovi učenci?

¹² V Jezusovih dneh se je religija pogosto vmešavala v politiko. V neki knjigi, ki opisuje življenje v Palestini v Jezusovem času, piše, da »verske ločine, na katere so bili razdeljeni Judje, bolj ali manj ustrezajo temu, čemur pravimo politične stranke«. (Daily Life in Palestine at the Time of Christ) Zato je Jezus svoje učence posvaril: »Pazite, varujte se kvasa farizejev in Heródovega kvasa.« (Mar. 8:15) Ta omemba Heroda se verjetno nanaša na pripadnike Herodove stranke. Druga skupina so bili farizeji, ki so se v političnem pogledu zavzemali za neodvisnost Judov. Matejevo poročilo pa pokaže, da je Jezus v tem pogovoru omenil tudi saduceje. Ti so želeli, da se obstoječe stanje ne bi spremenilo. Številni njihovi člani so pod rimsko upravo imeli politično oblast. Jezus je svoje učence odločno posvaril, naj se izogibajo kvasa oziroma naukov, ki so jih te tri skupine zagovarjale. (Mat. 16:6, 12) Zanimivo je, da je ta pogovor potekal kmalu za tem, ko so ljudje želeli Jezusa postaviti za kralja.

13., 14. a) Kako so politična in verska vprašanja vodila do nasilja in krivice? b) Zakaj krivica ni opravičilo za nasilje? (Glej sliko pri naslovu.)

¹³ Če se religija vmešava v politiko, lahko hitro izbruhne nasilje. Jezus je svoje učence učil, da morajo v takšnih okoliščinah ostati nevtralni. To je povezano z razlogom, zaradi katerega so višji duhovniki in farizeji nameravali ubiti Jezusa. Nanj so gledali kot na političnega in verskega tekmeca, ki je predstavljal grožnjo njihovemu položaju. Rekli so: »Če ga pustimo tako, bodo vsi začeli verovati vanj, in bodo prišli Rimljani ter nam vzeli naš kraj čaščenja in naš narod.« (Jan. 11:48) Zato je veliki duhovnik Kajfa prevzel pobudo pri zaroti, s katero bi dosegli Jezusovo smrt. (Jan. 11:49–53; 18:14)

¹⁴ Kajfa je poslal vojake, da bi Jezusa aretirali pod okriljem noči. Jezus je vedel za to sramotno taktiko, zato je apostolom med zadnjo večerjo naročil, naj priskrbijo nekaj mečev. Dva sta bila dovolj, da jih je naučil nekaj pomembnega. (Luk. 22:36–38) Kasneje v tej noči je Peter z mečem napadel nekega moškega v množici, ki je prišla prijet Jezusa. Nedvomno ga je močno razjezila krivica, da so Jezusa ponoči aretirali. (Jan. 18:10) Toda Jezus je Petru rekel: »Spravi svoj meč na njegovo mesto. Vsi namreč, ki za meč primejo, bodo z mečem tudi pokončani.« (Mat. 26:52, 53) Ta streznjujoči pouk je bil v soglasju s tem, kar je Jezus tistega večera molil – njegovi učenci ne smejo biti del sveta. (Beri Janez 17:16.) Boj proti krivici so morali prepustiti Bogu.

15., 16. a) Kako Sveto pismo pomaga kristjanom, da se ogibajo sporov? b) Katero nasprotje vidi Jehova, ko opazuje današnji svet?

¹⁵ Resničnost tega pouka je dojela tudi prej omenjena sestra iz južne Evrope. »Spoznala sem, da nasilje nikoli ne prinese pravice,« opaža. »Videla sem, da tiste, ki se zatekajo k nasilju, pogosto ubijejo. Številni drugi pa postanejo zagrenjeni. Zelo sem bila vesela, ko sem se iz Svetega pisma naučila, da lahko samo Bog zagotovi resnično pravico na zemlji. In ravno to je sporočilo, ki ga oznanjujem zadnjih 25 let.« Brat iz južne Afrike je sulico zamenjal z »mečem duha« oziroma Božjo Besedo, saj svojim bližnjim oznanjuje sporočilo miru ne glede na to, kateremu plemenu pripadajo. (Efež. 6:17) Sestra iz srednje Evrope pa se je, zatem ko je postala Jehovova priča, poročila z bratom iz etnične skupine, ki jo je v preteklosti sovražila. Vsi trije omenjeni posamezniki so naredili spremembe, ker so želeli biti podobni Kristusu.

¹⁶ In kako zelo pomembne so te spremembe! Sveto pismo primerja človeštvo z razburkanim morjem, morjem, ki ne pozna miru. (Iza. 17:12; 57:20, 21; Raz. 13:1) Medtem ko politična vprašanja podžigajo in razdvajajo ljudi ter so vzrok za nesmiselno nasilje, mi ohranjamo mir in enotnost. In ko Jehova opazuje ta razdeljeni svet, mu prav gotovo ogreje srce, ko vidi, da med njegovim ljudstvom vlada enotnost. (Beri Zefanija 3:17.)

17. a) Na katere tri načine lahko prispevamo k enotnosti? b) Kaj bomo obravnavali v naslednjem članku?

¹⁷ Spoznali smo, da h krščanski enotnosti lahko prispevamo na tri načine: 1. zaupamo, da bo Božje nebeško kraljestvo popravilo krivice, 2. glede političnih vprašanj se ne opredeljujemo in 3. zavračamo nasilje. Včasih pa lahko našo enotnost ogrozijo predsodki. Naslednji članek bo obravnaval, kako se lahko s tem izzivom uspešno spoprimemo, podobno kot so se kristjani v prvem stoletju.