Ime, ki vodi do resnične vere

»VI NE verjamete v Jezusa in njegovo odrešujočo kri,« je ženska rekla nekemu Jehovovemu pričevalcu. Drug moški pa je zatrdil: »Sebe imenujete Jehovove priče, jaz pa sem priča Jezusova.«

Mišljenje, da Jehovove priče ne verjamejo v Jezusa oziroma da mu ne dajejo dovolj pomembnosti, je dokaj razširjeno. Kaj pa govorijo dejstva?

Res je, da Jehovove priče dajo veliko na Božje ime, Jehova.a Itamar, Pričevalec v Braziliji, se spominja: »Zame je bilo to, da sem spoznal Božje ime, prava prelomnica v življenju. Prvič ko sem ga prebral, je bilo, kakor da bi se zbudil iz globokega sna. Ime Jehova me je presunilo in ganilo; dotaknilo se je najbolj skritega kotička moje duše.« Vendar dodaja: »Moje srce pa je polno tudi ljubezni do Jezusa.«

Da, Jehovove priče priznavajo, da morajo za dosego večnega življenja verovati »v ime Sina Božjega«, Jezusa. (1. Janezov 5:13) Kaj pa je sploh mišljeno z izrazom ,v ime Jezusa‘?

Kaj zaznamuje Jezusovo ime

»V ime Jezusa« in podobne izraze najdemo v vseh Krščanskih grških spisih oziroma »Novi zavezi«. Pravzaprav se beseda »ime«, zapisana v povezavi z Jezusovo vlogo, pojavlja več kot 80-krat, od tega kakih 30-krat samo v knjigi Dejanja apostolov. Kristjani v prvem stoletju so v imenu Jezusa krščevali, ozdravljali, učili v tem imenu, klicali njegovo ime, trpeli za njegovo ime in ga poveličevali. (Dejanja 2:38; 3:16; 5:28, SSP; 9:14, 16; 19:17)

Neki biblijski slovar pravi, da se v Bibliji grška beseda za »ime« velikokrat rabi »za vse, kar ime obsega, z avtoriteto, značajem, s položajem, z veličino, močjo, odličnostjo itn., z vsem, kar to ime zajema«. Jezusovo ime tako zaznamuje mogočno in veliko izvršilno oblast, ki mu jo je zaupal Bog Jehova. Jezus je sam izjavil: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji.« (Matevž 28:18) Ko sta Peter in Janez ozdravila nekega hromega človeka, so judovski verski voditelji hoteli vedeti: »S kakšno močjo ali v čigavem imenu sta vidva to storila?« Peter je nato pogumno izrazil svojo vero v oblast in moč, ki ju zaznamuje Jezusovo ime, tako da jim je povedal, da »po imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, [. . .] po njem stoji ta pred vami zdrav«. (Dejanja 3:1–10; 4:5–10)

Vera v Jezusa ali cesarja?

Izpovedovati takšno vero v Jezusovo ime pa ni bilo lahko. Kakor je Jezus napovedal, so učence ,sovražili vsi narodi zaradi njegovega imena‘. (Matevž 24:9) Zakaj? Zato ker ime Jezusa zaznamuje njegov položaj, da je od Boga postavljeni vladar, kralj kraljev, komur bi se morali vsi narodi podložno pokloniti; to pa je nekaj, česar niso pripravljeni oziroma nočejo narediti. (Psalm 2:1–7)

Jezusu se tako niso hoteli podložno pokloniti tudi verski voditelji njegovih dni. Izjavili so: »Nimamo kralja, samo cesarja,« in s tem zavrnili Božjega Sina. (Janez 19:13–15) Namesto tega so verovali v ime – moč in oblast – cesarja in njegove imperijske vlade. Odločili so celo, naj Jezus umre, da bi sami mogli obdržati položaj in veljavo. (Janez 11:47–53)

Stoletja po Jezusovi smrti je veliko teh, ki so se imeli za kristjane, privzelo enako stališče, kot so ga imeli judovski voditelji. Ti tako imenovani kristjani so verovali v moč in oblast države ter se vpletali v njene spore. V 11. stoletju denimo, potem ko je cerkev brezposelne vojake organizirala v militia Christi oziroma Kristusove viteze, je bila »posvetnim silam odvzeta odgovornost vodenja pravične vojne, prevzela pa jo je cerkev po Kristusovih vitezih«. (The Oxford History of Christianity) Pripoved dodaja, da je zaradi vpliva nekaterih papeževih izjav večina križarjev verjela, da so s sodelovanjem v križarskih vojnah »sklenili dogovor z Bogom in si zagotovili mesto v Raju«.

Nekateri morda trdijo, da je mogoče biti zvestovdan Jezusu, obenem pa sodelovati v političnih zadevah in vojnah med narodi. Morda mislijo, da so kot kristjani dolžni bojevati se proti zlu, kjer koli morda že je, in se pri tem tudi po potrebi zateči k vojskovanju. Ali pa so tako razmišljali tudi zgodnji kristjani?

»Najzgodnejši kristjani niso služili v oboroženih silah,« poroča članek v reviji The Christian Century. Pojasnjuje, da vse do desetletja med letoma 170 in 180 n. š. ni nobenega dokaza o tem, da bi kristjani služili v vojski. Članek potem dodaja: »Kristjani so le postopoma prenehali imeti odklonilen odnos do vojaške službe.«

Kakšne so bile posledice? »Krščanstvo je na slab glas prišlo najbrž najbolj zato, ker se njegova drža v povezavi z vojskovanjem v resnici ni razlikovala od drže nekristjanov,« piše v članku The Christian Century. »Kristjani s tem, ko na eni strani zagovarjajo vero blagega Odrešenika, na drugi pa goreče podpirajo verske ali nacionalne vojne, povzročajo veri veliko škodo.«

Posnemati zgodnje kristjane danes

Ali današnji kristjani lahko posnemajo blesteč zgled zgodnjih kristjanov? Jehovove priče so v tem stoletju pokazali, da je to mogoče. O njih je urednik Holocaust Educational Digesta povedal tole: »Noben Jehovov pričevalec ne bo nikoli vstopil v vojno. [. . .] Če bi na svetu vsi z vplivnim položajem bili te vere, [druge svetovne vojne] nikoli ne bi bilo.«

Enako se lahko reče za nedavne regionalne spore, kakršnih eden je razsajal v Severni Irski. Pred leti je en Jehovov pričevalec oznanjeval po hišah na protestantskem območju v mestu Belfast. Ko je neki stanovalec izvedel, da je ta Pričevalec prej bil katoličan, je vprašal: »Ko ste bili katoličan, ali ste podpirali IRO [Irsko republikansko armado]?« Pričevalec je uvidel, da bi mož lahko postal nasilen, saj je ta že bil priprt, ker so ga zasačili, ko je oborožen s strelnim orožjem nameraval ubiti nekega katoličana. Pričevalec je zato odgovoril: »Zdaj nisem katoličan. Sem Jehovova priča. Kot pravi kristjan ne bi nikogar ubil, ne za kako vlado niti za kakega človeka.« Tedaj mu je stanovalec stisnil roko in dejal: »Vsako pobijanje je zgrešeno. Vi ljudje opravljate dobro delo. Kar tako naprej!«

Kaj pomeni verovati v Jezusovo ime

Verovati v Jezusovo ime pomeni več kot le zdrževati se sodelovanja v vojni. Pomeni ubogati vse Kristusove zapovedi. Jezus je navsezadnje rekel: »Vi ste moji prijatelji, ako izvršujete, kar vam jaz zapovedujem«, in ena od njegovih zapovedi se glasi: »Ljubite [se] med seboj.« (Janez 15:14, 17, Jere, Pečjak, Snoj) Ljubezen si prizadeva delati dobro drugim. Odpravlja vse rasne, verske in socialne predsodke. Kako, pa je pokazal Jezus.

Judje v Jezusovih dneh so bili močno nenaklonjeni Samarijanom. Jezus pa je, nasprotno, spregovoril z neko Samarijanko in naposled je ona skupaj z veliko drugimi začela verovati v njegovo ime. (Janez 4:39) Jezus je tudi povedal, da bodo njegovi učenci priče zanj »v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja zemlje«. (Dejanja 1:8) Njegovo življenje dajajoče sporočilo ni smelo biti le za Jude. Skladno s tem je Peter dobil naročilo, naj obišče rimskega stotnika Kornelija. Čeprav je bilo za Jude protipostavno obiskati nekoga iz druge rase, je Bog Petru pokazal, ,naj ne imenuje nikogar nagnusnega ali nečistega‘. (Dejanja 10:28)

Jehovove priče v posnemanju Jezusa rade volje pomagajo vsem ljudem – ne glede na njihovo rasno, versko ali ekonomsko ozadje – s ciljem, da bi ti izvedeli za rešitev, ki prihaja po Jezusovem imenu. Vera v Jezusovo ime jih navaja k temu, da ,[javno, NW] pripoznajo Jezusa za Gospoda‘. (Rimljanom 10:8, 9) Spodbujamo vas, da sprejmete njihovo pomoč in se boste tako lahko tudi vi naučili verovati v Jezusovo ime.

Jezusovo ime bi moralo v resnici zbujati v nas spoštovanje, cenjenje in poslušnost. Apostol Pavel je izjavil: »V imenu Jezusa [naj se] pripogiblje vsako koleno teh, ki so v nebesih in na zemlji in pod zemljo, in vsak jezik pripoznava, da Jezus Kristus je Gospod, v slavo Boga Očeta.« (Filipljanom 2:10, 11) Četudi se večina zemeljskih prebivalcev morda ni pripravljena podrediti Jezusovi oblasti, Biblija pokaže, da je blizu čas, ko bodo vsi to morali narediti ali pa bodo morali preminiti. (2. Tesaloničanom 1:6–9) Zdaj je potemtakem čas, da verujemo v Jezusovo ime, torej da poslušamo vse njegove zapovedi.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 6]

V Jezusovem imenu so milijoni ubijali in bili ubiti

[Slika na strani 7]

Jezus ni imel rasnih predsodkov. Pa vi?