Nevtralni kristjani v okrvavljenem svetu

»Kdor koli prelije človeško kri, se bo po človeku prelila njegova kri; kajti po Božji podobi je Bog naredil človeka.« (1. MOJZESOVA 9:6, EI)

 1. Kateri svetovni razvoj dogodkov od leta 1914. nas skrbi?

OD LETA 1914 je bilo v vojnah prelite morje krvi kakšnih sto milijonov ljudi. Kako izgleda bodočnost? Ob razrušenju dveh japonskih mest leta 1945 je umrlo več kot 200 000 ljudi, in tako je nastala nova doktrina supersil, ki je primerno imenovana »MAD« (Matually Assured Destruction, obojestransko zagotovljeno uničenje, »mad« pa je v angl. beseda za »nor«.) To je vodilo do ravnovesja strahu, zasnovanemu na zalogah jedrskega orožja, ki lahko našo Zemljo večkrat uniči. Podmornice nosijo to okrutno orožje v svetovna morja, in nedavno je nova grožnja vesoljske vojne to nevarnost še povečala. Celo temelji ravnovesja strahu so sedaj omajani. Ali je iz te norosti sploh še kakšen izhod?

 2. Kaj je napovedal Jezus glede našega časa, in kaj je zagotovil kristjanom?

² Da, je, vendar ne bo po volji narodom. Glede njihove sedanje zadrege je Jezus prerokoval: »In znamenja bodo na soncu in na mesecu in na zvezdah, in na zemlji strah in obup narodov zavoljno strašnega šumenja morja in valov; ljudje bodo omrtvevali od strahu in pričakovanja tega, kar ima priti čez ves svet: zakaj sile nebeške se bodo pregibale.« Jezus je to prerokbo zaključil z zagotovilom, da bodo kristjani, ki ‚bodo budni, lahko ubežali vsemu temu, kar se ima zgoditi‘. (Luka 21:25, 26, 36)

Iskati mir z Bogom

 3. a) V čem služijo narodi interesom »boga tega sveta«? b) Kako bo Jehova razčistil sporno vprašanje?

³ Narodi, predvsem tisti, ki so oboroženi z jedrskim orožjem, se borijo za svetovno oblast, kar bi lahko vodilo do uničenja sveta. To služi interesom »boga tega sveta«. Narodi »se skupaj posvetujejo zoper Jehovo in zoper Maziljenca njegovega (Kristusa)«, ki je sedaj ustoličen v nebesih. Na Jehovin ukaz bo Kristus zdrobil narode z železnim žezlom. Tedaj se bo spolnila naslednja obljuba: »Bog miru pa potre satana pod vaše noge v kratkem.« (2 Korinčanom 4:4; Psalm 2:2, 6—9, EI; Rimljanom 16:20)

 4. Kako lahko iščemo mir z Bogom? (1 Petrov 3:11)

⁴ Mi naj bi iskali mir s tem Bogom. Kako lahko to storimo? Najprej si moramo pridobiti Božje gledišče o svetosti človeškega življenja in dragoceni življenjski krvi, ki se pretaka po naših arterijah in venah.

 5. Kateri primeri pokažejo, da Jehova maščuje namerno prelito kri?

⁵ Jehova je Stvarnik človeka in čudovitega krvnega obtoka, ki oskrbuje človeško telo s hranljivimi snovmi, da bi lahko živeli. Bog nikoli ni predvidel, da bi se človeška kri namerno prelivala. Zatem ko je Kajn zagrešil prvi umor, je Jehova pojasnil, da Abelova kri vpije po maščevanju. Pozneje je postal morilec Lameh, Kajnov potomec in na poetični način je izrazil, naj se, v kolikor bi bil tudi on umorjen, ta krivda za kri maščuje. Sčasoma se je svet pokvaril, v njem je prevladovalo nasilje. Ta prvi človeški svet je Jehova uničil z vesoljnim potopom. Preživela je samo družina miroljubnega Noeta, čigar ime pomeni »počitek«. (1 Mojzesova 4:8—12, 23, 24; 6:17; 7:1)

 6. Kako se glasi Božji zakon glede krvi, in za koga je obvezen?

⁶ Jehova je seznanil Noeta s svojo jasno voljo glede krvi. Višek je tvorila naslednja izjava: »Kdorkoli prelije človeško kri, se bo po človeku prelila kri njegova; kajti po Božji podobi je Bog naredil človeka.« (1 Mojzesova 9:3—6, EI) Vsi ljudje so danes Noetovi potomci; zato je ta božanski zakon, ki poudarja spoštovanje življenja, obvezen za vse, ki želijo Božjo naklonjenost. Razen tega se je šesta od Desetih zapovedi glasila: »Ne ubijaj.« Krivda za kri zahteva ustrezne ukrepe in povračilo. (2 Mojzesova 20:13; 21:12; 5 Mojzesova 21:1—9; Hebrejcem 10:30)

 7. a) Zakaj je bilo primerno, da je Jehova zapovedal Izraelu, naj se bojuje? b) V kakšno borbo so danes vključeni kristjani?

⁷ Zakaj je Bog Jehova dovolil, da, celo zapovedal izraelskemu narodu, da se bojuje, čeprav je prelivanje krvi tako jasno prepovedal? Ne smemo pozabiti, da je šlo pri tem za posvečeno bojevanje, s katerim je Jehova, Sodnik vse Zemlje, iztrebil narode, ki so častili demone. Na primer, Kanaanci so bili naseljenci v Obljubljeni deželi in njihovo demonistično in nemoralno življenje bi ogrožalo Božje sveto ljudstvo. Jehova je poskrbel, da je dežela te pokvarjene ljudi iz njihovega področja »izbljuvala«, tako da se je poslužil teokratičnih vojn. (3 Mojzesova 18:1—30; 5 Mojzesova 7:1—6, 24) To opravičuje duhovno bojevanje današnjih kristjanov. (2 Korinčanom 10:3—5; Efežanom 6:11—18)

 8. Kaj pokaže, da Bog nasprotuje prelivanju nedolžne krvi?

⁸ Toda Jehova ne odobrava prelivanja krvi, ki ne dela razlik. Zato je o nekem kralju Jude takole napisano: »Manasej je tudi prelil veliko nedolžne krvi, dokler ni ž njo napolnil Jeruzalema od enega konca do drugega.« Čeprav se je Manasej pozneje pokesal in se ponižal pred Jehovo, je ta krivda za kri ostala na njem in njegovi dinastiji. Manasejev bogaboječi vnuk, kralj Josija, je očistil deželo in obnovil pravo čaščenje. Toda te krivde za kri ni mogel odstraniti. V času vladavine Josijevega sina Jojakima je Jehova povzročil, da je Nebukadnezar napadel Judo, in nad tem narodom izvršil obsodbo. »Zares po povelju Jehovinem je to prišlo nad Judo, da jih odpravi izpred obličja svojega, zaradi grehov Manasejevih, za vse, kar je storil; pa tudi za nedolžno kri, ki jo je prelil, zakaj napolnil je Jeruzalem z nedolžno krvjo. In Jehova ni hotel odpustiti.« (2 Kraljev 21:16; 24:1—4; 2 Letopisi 33:10—13)

Merilo za kristjane

 9. Katero merilo glede prelivanja krvi je Jezus dal za kristjane?

⁹ Za pričakovati je bilo, da bo Jezus, osnovatelj krščanstva, postavil za kristjane merilo glede prelivanja krvi. Je to storil? Kmalu zatem, ko je Jezus vpeljal Spominsko svečanost glede svoje smrti, je poskrbel, da so imeli njegovi učenci pri sebi dva meča. S kakšnim namenom? Da bi jim prikazal bistveno temeljno načelo, ki so ga morali zatem upoštevati vsi kristjani. Ko so vojaki prišli v Getsemanski vrt, da bi aretirali Jezusa, je prenagljeni Peter zavihtel meč in Malhu, služabniku judovskega velikega duhovnika, odsekal uho. Ali to ni bila plemenita borba za Božjega Sina? Jezus ni bil takega mnenja. Ozdravil je uho tega hlapca in spomnil Petra na to, da mu lahko njegov nebeški Oče takoj pošlje na pomoč 12 legij angelov. Takrat je Jezus povedal osnovno načelo: »Vsi, ki primejo za meč, z mečem poginejo.« (Matej 26:51—53; Luka 22:36, 38, 49—51; Janez 18:10, 11)

10. a) Katero važno temeljno načelo najdemo v Janezu 17:14, 16 in 18:36? b) Katero ravnanje kristjanov v prvem stoletju je pomenilo njihovo rešitev?

¹⁰ Kristjani prvega stoletja so se pozneje verjetno spomnili Jezusove goreče molitve k Jehovi, v kateri je za svoje učence rekel: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« Spomnili so se, kaj je Jezus rekel Ponciju Pilatu: »Moje kraljestvo ni del tega sveta; ko bi bilo moje kraljestvo del tega sveta, bi se moji služabniki vojskovali, da ne bi bil Judom izročen; sedaj pa kraljestvo moje ni odtod.« (Janez 17:14, 16; 18:36) Tiste dni so se židovske stranke borile med seboj z besedami in tudi s prelivanjem krvi. Toda Jezusovi učenci se niso pustili zaplesti v te revolucionarne akcije. Približno 30 let so čakali v Jeruzalemu. Nato so, poslušni Jezusovemu preroškemu znaku, ‚zbežali v gore‘. Njihovo nevtralno ravnanje in beg sta pomenila njihovo rešitev. (Matej 24:15, 16)

11., 12. a) Glede česa sta se morala odločiti Kornelij in Sergej Pavel, ko sta pričela verovati? b) Od kje sta dobila pomoč za pravilno ravnanje? c) Kaj nam to danes pomaga spoznati?

¹¹ Nekateri bodo vprašali: ‚Kako pa je bilo s stotnikom Kornelijem in Sergejem Pavlom, namestnikom na Cipru, ki ga je podpirala vojska? Mar ta dva nista bila povezana z vojsko?‘ Da, takrat ko sta sprejela krščanstvo. Toda Biblija nam ne pove, kaj so Kornelij in drugi naredili po svoji spreobrnitvi. Sergej Pavel, ki je bil inteligenten mož in »se je čudil Gospodovemu nauku«, je nedvoumno kmalu preiskal svoj posvetni položaj v luči svoje novo pridobljene vere in pravilno odločil. Gotovo je podobno storil tudi Kornelij. (Apostolska dela 10:1, 2, 44—48; 13:7, 12) Nikjer ne piše, da so jim učenci rekli, kaj morajo narediti. To so lahko spoznali iz preučevanja Božje besede. (Izaija 2:2—4; Miha 4:3)

¹² Podobno tudi danes kristjani ne bi smeli drugim govoriti, kakšno stališče naj zavzamejo do vprašanja krščanske nevtralnosti. Vsakdo mora odločati po lastni vesti v skladu s svojim razumevanjem biblijskih temeljnih načel. (Galačanom 6:4, 5)

V našem času

13. Kaj so doživljali Raziskovalci Biblije, ker so se med Prvo svetovno vojno skušali izogniti krivdi za kri?

¹³ Leta 1914 je izbruhnila prva totalna vojna na svetovnem prizorišču. Vsi zakladi narodov, vključno njihov človeški potencial, so bili posvečeni vojni. Mnogi Raziskovalci Biblije, kot so se Jehovine priče takrat imenovale, so se, kar je hvalevredno, trudili, da ne bi bili krivi za prelito kri. Bili so ogorčeno preganjani, tako kakor je Jezus napovedal. (Janez 15:17—20)

14., 15. a) Kako je Jehova poskrbel za vodstvo med Drugo svetovno vojno? b) Katero jasno stališče so takrat zavzele Jehovine priče? c) Kako je to v nasprotju s tem, kar so naredili posvetni religionisti?

¹⁴ Ko je leta 1939 znova izbruhnil svetovni spor, je dal Jehova svojim služabnikom jasno navodilo. Dva meseca po objavi vojne je prišlo takšno navodilo v obliki biblijskega študijskega gradiva v Stražnem stolpu od 1. novembra 1939 pod naslovom »Nevtralnost«. Ta članek se je zaključil s stavkom: »Vsi, ki so na strani Gospoda bodo glede vojskujočih se narodov ostali nevtralni ter bodo popolnoma in izključno na strani najvišjega TEOKRATA in njegovega Kralja.«

¹⁵ Kakšen je bil rezultat? Jehovine priče kot enotna svetovna bratovščina niso hoteli prelivati krvi nedolžnih ljudi — vključno svojih bratov v drugih deželah. Medtem ko so se katoličani, protestanti, budisti in drugi med seboj ubijali, so Jezusovi zvesti učenci poslušali njegovo zapoved, »ljubite drug drugega! Kakor sem vas jaz ljubil«. (Janez 13:34, JP)

16. a) Kako so se Jehovine priče dokazale kot pošteni državljani? b) Kako Priče vztrajajo na tem, da dajejo Bogu, kar je Božjega, in kakšne so včasih posledice?

¹⁶ Ti kristjani so še naprej dajali cesarju, kar je cesarjevega. Kot pošteni državljani so bili poslušni državnim zakonom. (Matej 22:17—21; Rimljanom 13:1—7) Toda še važnejše je bilo, da so dajali Bogu, kar je pripadalo njemu, vključno svoje, njemu predano življenje in krščansko čaščenje. Ko je cesar zahteval stvari, ki so pripadale Bogu, so ravnali v skladu z načelom iz Apostolskih del 4:19 in 5:29. Bodisi da je šlo za prelivanje krvi, vojaško službo brez orožja, nadomestno službo ali za pozdravljanje simbolov, kot je deželna zastava, so zvesti kristjani zastopali stališče, da ni nobene srednje poti. V nekaterih primerih so jih zaradi takšnega stališča celo usmrtili. (Matej 24:9; Razodetje 2:10)

Niso sklepali kompromisov

17. a) Kako so, po pisanju neke knjige, nacisti ravnali z Jehovinimi pričami? b) Kako so se Jehovine pričc razlikovale v primerjavi z drugimi, ko so se srečale z izzivom?

¹⁷ V knjigi Of Gods and Men (O bogovih in ljudeh), ki je pred kratkim izšla, piše, da so bile v Hitlerjevem tretjem rajhu Jehovine priče religiozna skupina, ki je trpela »najskrajnejše nasprotovanje«. Jehovine priče niso sklepale nobenih kompromisov.a Pripadniki drugih verskih organizacij v Nemčiji so sledili svojim vojaškim duhovnikom in so nemški državi opravljali religiozno službo, s tem pa so »na desno roko ali na čelo« sprejeli »znamenje« politične divje zveri. (Razodetje 13:16) Političnemu ustroju Nemčije so ponudili svojo podporo in so svoje stališče jasno pokazali s pozdravljanjem Hitlerja in pozdravljanjem zastave s kljukastim križem.

18. a) Katero poročilo pokaže, ali so bile Jehovine priče »politično nevtralne«? b) Kako naj bi to zgodovinsko poročilo učinkovalo na nas danes?

¹⁸ Kakšno stališče so v tej državi zavzeli pravi kristjani? V prej omenjeni raziskavi je rečeno: »Samo Jehovine priče so se upirale režimu. V tem so bili neizprosni, in zato je bila polovica med njimi zaprtih in četrtina usmrčenih... V nasprotju z drugimi religioznimi organizacijami niso posvetni, ker ne iščejo priznanja ali nagrad snovnega sveta in sebe nimajo za njegove pripadnike. V političnem pogledu so ‚nevtralne‘, ker že pripadajo drugačnemu svetu — Božjemu. Ne iščejo in ne ponujajo kompromisov... Služiti v vojski, voliti ali pozdravljati Hitlerja bi pomenilo, da so zahteve tega sveta postavili pred Božje zahteve.« Celo v koncentracijskih taboriščih je bila priznana miroljubnost in nenasilnost Jehovinih prič. Kako? »Samo kdo izmed Jehovinih prič je smel z britvijo obrili kakšnega SS stražarja, ker so lahko samo njim zaupali, da mu ne bodo prerezali vratu.«

19. Kako so Jehovine priče pogumno sledile Jezusovemu zgledu, in kakšen je bil rezultat?

¹⁹ Jehovine priče so bile med Drugo svetovno vojno odličen zgled krščanske nevtralnosti. Dosledno so po vsem svetu pogumno odsevali Jezusov zgled, da ‚niso del tega sveta‘. Kakor Jezus so premagali okrvavljeni svet. (Janez 17:16; 16:33; 1 Janezov 5:4)

Najti zavetje v primeru krivde za kri

20. a) Zakaj je nujno potrebno, zapustiti lažno religijo? b) Samo kje se lahko danes najde resnično zavetje?

²⁰ Religiozne organizacije so strani zgodovine obarvale rdeče s prelivanjem nedolžne krvi v križarskih vojnah, »svetih« vojnah in z inkvizicijo. S krvoželjnimi diktatorji so sklepali konkordate. Pritrjevali so, kadar so takšni diktatorji metali Jehovine priče v zapore in koncentracijska taborišča, kjer so mnogi izmed njih umrli. Radevoljno so podpirali voditelje, ki so pobijali Priče s streljanjem ali obglavljanjem. Ti religiozni sistemi ne morejo ubežati Jehovini pravični sodbi. Z njo ne bo odlašal. Kdor ljubi pravičnost, naj ne okleva, zapusti naj lažno religijo — s krvjo oskrunjeni Babilon veliki — in poišče zavetje v Božji organizaciji. (Razodetje 18:2, 4, 21, 24)

21. Kaj ponazarja Božja priprava zavetnih mest?

²¹ Mnogi izmed nas so morda, preden so preučevali Božjo Besedo, prelili človeško kri ali pa so pripadali s krvjo oskrunjenim religioznim ali političnim organizacijam. V tem primeru so podobni nenamernemu ubijalcu v Izraelu. Ta je lahko zbežal v eno izmed šestih mest, kjer je lahko našel zavetje in je bil končno ob smrti izraelskega velikega duhovnika svoboden. Danes to pomeni, sprejeti in ostati v službi Jezusu Kristusu, Božjemu Velikemu Duhovniku. Če ostanemo v skupnosti z Božjim maziljenim ljudstvom v tej službi, lahko preživimo, ko bo novodobni »krvni maščevalec«, Jezus Kristus, izvršil obsodbo nad tistimi, ki so krivi za prelivanje krvi. »Velika množica«, ki sedaj beži v Božjo organizacijo, mora ostati v tem kraju zavetja, dokler Kristus na položaju velikega Duhovnika ne ‚umre‘ v pogledu dokončanja njegovega dela odkupovanja. (4 Mojzesova 35:6—8, 15, 22—25; 1 Korinčanom 15:22—26; Razodetje 7:9, 14)

22. Kako se države-članice OZN razlikujejo od Božjega svetega naroda glede Izaije 2:4?

²² Na trgu pred palačo OZN (New York) lahko na njenem zidu beremo naslednje besede iz Izaije 2:4: »In pokujejo meče svoje v lemeže in sulice svoje v srpe; narod ne dvigne meča nad narod, in več se ne bodo učili bojevati.« Toda, kdo danes ravna v skladu s temi besedami? Niti ena država-članica takoimenovanih Združenih narodov. Samo miroljubni svetovni »narod«, ki šteje nekaj več kot tri milijone Jehovinih prič razločno dokazuje, kako se lahko ohrani krščanska nevtralnost v tem s krvjo oskrunjenem svetu.

Vprašanja za ponavljanje

◻ Kako lahko iščemo mir z Bogom?

◻ Kako Jehova gleda na namerno prelivanje krvi?

◻ Kaj se razume pod krščansko nevtralnostjo?

◻ Kakšne odlične zglede neoporečnosti imamo?

◻ Kako lahko najdemo zavetje, da bi bili rešeni?

[Poudarjeno besedilo na strani 25]

Zapis vere, poguma in čistosti

V knjigi New Religious Movements: A Perspecitve for Understanding Society (Nova verska gibanja: Perspektiva za razumevanje družbe) se lahko bere naslednje izjave o neoporečnosti Jehovinih prič v času nacističnih preganjanj:

»Jehovine priče so bile zaradi zavračanja sodelovanja izziv za totalitarni koncept nove družbe, in zaradi tega izziva, kakor tudi trdovratnega vztrajanja, so postali tvorci te nove ureditve očitno vznemirjeni. Bolj ko so Priče preganjali, večji ideološki izziv so predstavljale. Preskušene metode preganjanja, mučenje, aretacije in zasmehovanje, vse to ni moglo niti ene same priče spreobrniti k nacistični ideologiji, in so bile za napadalce strel v hrbet. Glede na to nepredvideno reakcijo se je nacistov lotila panika.«

»Med obema tekmecema, ki sta zahtevala zvestobo, je potekal ogorčen boj, in še več, kajti fizično močnejši nacisti so bili v marsikaterem pogledu manj sigurni, manj močni v svojem lastnem prepričanju in manj prepričani v trajanje njihovega tisočletnega rajha. Priče niso dvomile v lastne temelje, saj je bila njihova vera že od časa Abela očitna. Medtem ko so nacisti zatirali odpor in so morali svoje podpirače prepričevati, so pogosto posojali besede in domišljijo sektaškega krščanstva, pa so Priče bile prepričane, da bodo njihovi soverniki, vse do smrti ostali popolnoma in nepopustljivo vdani.«

Res bo srečen tisti dan, ko bo zmaga krščanske lojalnosti dokončna! (Rimljanom 8:35—39) Tedaj pod kraljevsko vladavino »Kneza miru«, oslavljenega Jezusa Kristusa, »pomnoževanju njegovega vladarstva in miru ne bode konca.« (Izaija 9:6, 7)

[Poudarjeno besedilo na strani 26]

Mladoletni neoporečni služabniki

Spodnje besede so zapisane v pred kratkim objavljenem dnevniku opazovalca v neki evropski deželi. V njih odkriva, kako pogumno so mladoletne Priče pazile, da »niso del sveta«. (Janez 17:14)

‚12. marec 1945: Šlo je za procese pred naglim sodiščem. Dva mlada Jehovista sta obtožena. Obtožba: odklanjanje vojaške službe (v duhu njune religije). Mlajši, ki še nima dvajset let, je bil obsojen na zaporno kazen 15 let. Starejšega so obsodili na smrt, in takoj so ga odpeljali v njegov kraj, da bi ga tam kot svarilen primer javno usmrtili. On je tam že 14. žrtev. Naj počiva v miru. Ta primer je naredil name globok vtis. Saj se z Jehovisti ne more tako ravnati. Tega mladeniča niso naredili za svarilni zgled, temveč za mučenika. Bil je zdrav fant. Žal mi ga je.

Popoldne smo izvedeli posameznosti o usmrtitvi tega mladega moža, ki so jo izvršili pred precejšnjim številom ljudi. Pred usmrtitvijo se je eden izmed vojakov zaradi sramu ustrelil. To je storil, ker je polkovnik hotel, da bi pomagal krvniku, vendar tega ni želel. Namesto tega je končal lastno življenje. Mladi mož je umrl hrabro — pogumno. Niti besedice ni rekel.‘

Kako srečni bodo takšni mladi ljudje ob vstajenju, ker so si raje izbrali smrt, namesto da bi zapravili mesto v Jehovinem novem sestavu stvari! (Primerjaj Ozea 13:14.)

[Podčrtna opomba]