132. POGLAVJE
»Ta človek je bil res Božji Sin«
MATEJ 27:45–56 MARKO 15:33–41 LUKA 23:44–49 JANEZ 19:25–30
JEZUS UMRE NA KOLU
NENAVADNI DOGODKI OB JEZUSOVI SMRTI
Zdaj je »šesta ura« oziroma opoldne. »Po vsej deželi« se neobičajno stemni in tema traja »do devete ure« oziroma do treh popoldan. (Marko 15:33) Ta srhljiva tema ne nastane zaradi sončnega mrka. Sončni mrk se pojavi le ob mlaju, zdaj pa je obdobje pashe, ko je polna luna. Poleg tega ta tema traja veliko dlje kot ob mrku, ko traja le nekaj minut. Torej to temo povzroči Bog!
Samo zamislite si, kako mora to delovati na tiste, ki se iz Jezusa norčujejo. Med to temo se štiri ženske približajo mučilnemu kolu. To so Jezusova mati, Saloma, Marija Magdalena in Marija, mati apostola Jakoba Manjšega.
Z Jezusovo žalujočo materjo ob »mučilnem kolu« stoji tudi apostol Janez. Marija opazuje sina, ki ga je rodila in vzgojila, kako v mukah visi na kolu. To je zanjo, kot da bi jo prebodel »dolg meč«. (Janez 19:25; Luka 2:35) Jezus kljub hudim bolečinam misli na njeno dobro. Z velikim naporom pogleda proti Janezu in svoji materi reče: »Žena, glej, tvoj sin!« Nato pogleda proti Mariji in Janezu reče: »Glej, tvoja mati!« (Janez 19:26, 27)
Jezus skrb za svojo mater, ki je očitno že vdova, zaupa apostolu, katerega ima še posebej rad. Jezus se zaveda, da Marijini drugi sinovi, njegovi polbratje, zdaj še ne verujejo vanj. Tako poskrbi za Marijine gmotne potrebe in tudi duhovne. Zares odličen zgled!
Približno takrat, ko se tema konča, Jezus reče: »Žejen sem.« S tem izpolni odlomek iz Svetih spisov. (Janez 19:28; Psalm 22:15) Jezus zazna, da je njegov Oče nekako umaknil svojo zaščito; s tem bo značajnost Božjega Sina preizkušena do konca. Takrat Kristus, najverjetneje po aramejsko v galilejskem narečju, zavpije »Elí, Elí, lamá sabahtáni?«, kar pomeni: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Nekateri, ki stojijo v bližini, ga narobe razumejo, in govorijo: »Glejte! Ta kliče Elija.« Eden od njih steče in namoči gobo v kislo vino, jo natakne na konico trsta in da Jezusu piti. Drugi pa rečejo: »Pustite ga, da vidimo, ali bo prišel Elija in ga snel!« (Marko 15:34–36)
Nato Jezus zavpije: »Izpolnjeno je!« (Janez 19:30) Res je, izpolnil je vse, za kar ga je njegov Oče poslal na zemljo. Jezus nazadnje reče: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« (Luka 23:46) Tako Bogu Jehovu zaupa svojo življenjsko silo, prepričan, da mu jo bo spet vrnil. Kristus s popolnim zaupanjem v Boga skloni glavo in umre.
V trenutku, ko Jezus izdihne, nastane silovit potres, ki prelomi skale. Tako močan je, da se zunaj Jeruzalema odprejo grobovi in se trupla skotalijo ven. Mimoidoči, ki vidijo trupla na planem, gredo v »sveto mesto« in poročajo o tem, kar so ravnokar videli. (Matej 12:11; 27:51–53)
Ko Jezus umre, se v Božjem templju težka zavesa, ki ločuje Sveto od Najsvetejšega, od vrha do tal pretrga na dvoje. Ta osupljivi dogodek je izraz Božje jeze do tistih, ki so ubili njegovega Sina, pomeni pa tudi, da je zdaj odprta pot do Najsvetejšega, do samih nebes. (Hebrejcem 9:2, 3; 10:19, 20)
Razumljivo je, da ljudi prevzame velik strah. Stotnik, ki nadzoruje usmrtitev, reče: »Ta človek je bil res Božji Sin.« (Marko 15:39) Morda je bil navzoč, ko so pred Pilatom sodili Jezusu in so obravnavali vprašanje, ali Jezus je Božji Sin ali ni. Zdaj je prepričan, da je Jezus pravičen in da je res Božji Sin.
Drugi, ki jih prevzamejo ti nenavadni dogodki, se odpravijo domov ter se med potjo v znak velike žalosti in občutka sramu začnejo »tolči po prsih«. (Luka 23:48) Med tistimi, ki vse to od daleč opazujejo, je veliko učenk, ki so občasno potovale z Jezusom. Tudi one so ob teh pomembnih dogodkih močno pretresene.