Vprašanja bralcev
Ali je Jezus v vzorčni molitvi želel povedati, da se je Božja volja že godila v nebesih, čeprav hudobni angeli takrat še niso bili vrženi iz nebes?
Kot je zapisano v Matevževem evangeliju 6:10, je Jezus rekel: »Zgodi se volja tvoja kakor v nebesih tako na zemlji.« To molitev se lahko razume na dva načina. Lahko je šlo za prošnjo, naj se Božja volja godi na zemlji, kakor se je že dogajala v nebesih, ali pa, naj se Božja volja v nebesih in na zemlji šele zgodi. Pomen Jezusovih predhodnih besed »Pridi kraljestvo tvoje« kaže, da se drugo razumevanje bolj sklada s Svetim pismom. Poleg tega osvetljuje, kakšne so bile razmere takrat, ko je Jezus živel na zemlji, in še dolgo zatem. Kako?
Knjiga Razodetje kaže, kateri dve očitni spremembi povzroči ustanovitev Božjega kraljestva v nebesih. Prva je povezana s samimi nebesi, druga pa z zemljo. V Razodetju 12:7–9, 12 piše: »Nastala je vojska v nebesih: Mihael in angeli njegovi so se vojskovali zoper zmaja. In zmaj se je vojskoval in angeli njegovi, a niso zmogli; tudi njih mesto se ni več našlo v nebesih. In vržen je bil zmaj veliki, kača stara, ki se imenuje Hudič in Satan, ki zapeljava vesoljni svet, vržen je bil na zemljo, in angeli njegovi so bili vrženi ž njim. Zato veselite se, nebesa in kateri stanujete v njih! Gorje zemlji in morju, ker doli je šel hudič k vam, z veliko jezo, ker ve, da ima malo časa.«
Po letu 1914, ko je bil Satan skupaj z demoni izgnan iz nebes, so bila ta očiščena vseh duhovnih upornikov, kar je zelo razveselilo Jehovove zveste angelske sinove, ki predstavljajo daleč največji del duhovnih stvarjenj. (Job 1:6–12; 2:1–7; Razodetje 12:10) Tako se je prošnja iz Jezusove vzorčne molitve, vsaj kar se tiče nebes, izpolnila. Vsi, ki so ostali v nebesih, so bili Jehovu zvesti in so se popolnoma pokorili njegovi suverenosti.
Poudariti je treba, da so bili hudobni angeli celo takrat, ko so še imeli vstop v nebesa, izločeni iz Božje družine in so imeli določne omejitve. Šesta vrstica Judovega lista na primer odkriva, da so bili že v prvem stoletju n. š. ‚shranjeni za sodbo velikega dneva z večnimi vezmi pod [duhovno] temo‘. Podobno v Drugem Petrovem listu 2:4, NW, piše: »Bog se namreč ni pomišljal kaznovati angelov, ki so grešili, ampak jih je vrgel v tártar [stanje popolne odrezanosti] in jih tako izročil jamam goste [duhovne] teme, da bodo prihranjeni za sodbo.«a
Hudobni angeli imajo nad zemljo veliko oblast, kar je povsem nekaj drugega od položaja izobčencev, ki so ga imeli v nebesih. Pravzaprav je Satan v Božji Besedi imenovan »vojvoda tega sveta«, demoni pa ‚svetovni mogočniki te teme‘. (Janez 12:31; Efežanom 6:11, 12; 1. Janezov 5:19) Hudič je lahko zaradi oblasti, ki jo je imel, Jezusu ponudil »vsa kraljestva sveta in njih slavo« v zameno, da bi ga ta počastil. (Matevž 4:8, 9) Potemtakem je očitno, da bo ‚prihod‘ Božjega kraljestva povzročil na zemlji drastične spremembe.
Tukaj na zemlji bo ‚prihod‘ Božjega kraljestva vodil v popolnoma novo stvarnost. To Kraljestvo bo uničilo vse človeške vlade in postalo edina vladavina čez vso zemljo, bogaboječi človeški podložniki pa bodo ‚nova zemlja‘. (2. Petrov 3:13; Daniel 2:44) Kraljestvo bo poslušno človeštvo tudi osvobodilo greha in postopoma bo vsa zemlja postala raj, tako da ne bo ostalo niti ene same sledi satanskega vladanja. (Rimljanom 8:20, 21, SSP; Razodetje 19:17–21)
Ob koncu tisočletja, ko bo Mesijansko kraljestvo izpolnilo Božjo voljo, »se tudi sam Sin podloži temu, ki mu je vse podložil, da bi Bog bil vse v vsem«. (1. Korinčanom 15:28) Nato bo še končna preizkušnja, po kateri bodo Satan, njegovi demoni in vsi zapeljani človeški uporniki za vedno uničeni v ‚drugi smrti‘. (Razodetje 20:7–15) Zatem se bodo vsa inteligentna stvarjenja v nebesih in na zemlji za vedno z veseljem pokorila Jehovovi ljubeči oblasti. To bo v vseh pogledih popolna izpolnitev besed, ki jih je Jezus izrekel v vzorčni molitvi. (1. Janezov 4:8)
[Podčrtna opomba]
a Apostol Peter je to duhovno izobčenje primerjal z bivanjem v »ječi«. Vendar pri tem ni mislil na prihodnje »brezno«, v katero bodo demoni vrženi za tisoč let. (1. Petrov 3:19, 20; Lukež 8:30, 31; Razodetje 20:1–3)