Jehova je zame dobro poskrbel

MORAM reči, da sem Jehovu pričel služiti na nenavaden način. Odraščal sem na čudovitem podeželju na severu Nove Zelandije. Večinoma so tu živeli moji rojaki, Maori. Ko sem nekega dne jezdil, me je na cesti ogovoril bratranec Ben. To je bilo jeseni 1942 (na južni polobli, na severni pa spomladi). Takrat, pri 27. letih, sem bil aktiven član anglikanske cerkve.

Ben je že več let bral knjige sodnika Rutherforda, takratnega predsednika Watch Tower Bible and Tract Societyja. Zdaj pa je imel v rokah pismo novozelandske glavne pisarne družbe Watch Tower, v katerem ga je prosila, naj povabi tukajšnje prebivalce na kraj, kjer bodo lahko skupaj obhajali Gospodovo večerjo. Ben je moral poiskati nekoga, ki bi vodil svečanost. Zazrl se je vame in rekel: »Ti si pravi.« Ponosen sem bil, ker me je imel za primernega, in ker sem bil obhajan v cerkvi, sem nalogo sprejel.

Tistega večera se je na svečanosti v spomin na Gospodovo smrt pri Benu doma zbralo kakšnih 40 ljudi. Nihče od njih ni bil Jehovova priča. Ko sem prišel, mi je bratranec izročil osnutek govora. Spustil sem predlagano uvodno pesem ter zaprosil Benovega svaka, da se pomoli. Potem sem pričel z govorom na podlagi osnutka, ki je obsegal zbirko vprašanj s svetopisemskimi odgovori. Navzoč krajevni duhovnik me je prekinjal in mi ugovarjal, vendar je dobil odgovore, ko sem prebral svetopisemske stavke iz osnutka.

Spomnim se, da je eno od vprašanj v osnutku spraševalo po letnem času, v katerem naj bi se dogodek obhajalo. Prav vesel sem bil, ko so vsi navzoči pogledali skozi okno in videli polno luno. Jasno, bili smo 14. nisana.

Kakšen večer je bil to! Naša svečanost je trajala kar štiri ure! Pojavilo se je veliko vprašanj in v osnutku, ki ga je poslala Družba, je bilo na vsa odgovorjeno na temelju Svetega pisma. Ko se zdaj spominjam tistega časa, se zavedam, da brez Jehovove ljubeče podpore vsega tega ne bi mogel izvesti. Tedaj niti predana krščena Priča še nisem bil. Na spominski svečanosti tistega večera leta 1942 sem odkril smisel življenja.

Mladost

Rodil sem se leta 1914. Oče je umrl štiri mesece pred mojim rojstvom. Spomnim se, kako sem kot otrok zavidal drugim otrokom, ki so imeli ljubeče očete. Očeta sem zelo pogrešal. Za mamo je bilo življenje brez moža težak boj, ki so ga še otežile daljnosežne posledice prve svetovne vojne.

Kot mladenič sem se poročil z mlado gospodično Agnes Cope. Že več kot 58 let sva življenjska tovariša. Na začetku sva se skupaj trudila, da bi v življenju nekaj dosegla. Zaradi hude suše je najina farma propadla. Poskušal sem s športom, vendar vse do spominske svečanosti 1942 v življenju nisem našel pravega smisla.

Oznanjevanje sorodnikom

Po spominski svečanosti sem z vso resnostjo pričel preučevati Biblijo. Z nekaterimi bratranci sem se pogovarjal o biblijski literaturi, ki jo je izdala družba Watch Tower. Septembra 1943 so našo osamljeno skupnost prišle obiskat Jehovove priče z drugega področja. Štiri ure smo se temeljito pogovarjali. Potem ko sem zvedel, da nas bodo naslednje jutro zapustili, sem vprašal: »Kaj brani, da bi bil krščen?« S sestrično ter bratrancem so nas ob pol dveh ponoči potopili pod vodo.

Zatem sem bil stalno na poti, hitel sem oznanjevati sorodnikom. S tistimi, ki so mi prisluhnili, sem se pogovarjal o 24. poglavju Matejevega evangelija. Pri tistih, ki niso bili dovzetni, sem uporabil Jezusove besede farizejem, zapisane v 23. poglavju Matejevega evangelija. Sčasoma sem uvidel, da moram biti bolj obziren, da moram posnemati našega prijaznega in ljubečega nebeškega Očeta (Matej 5:43-45).

Žena je najprej nasprotovala moji želji po služenju Jehovu. Vendar se mi je kmalu pridružila, tako da se je decembra 1943 predala ter krstila. Pri krstu se ji je tistega nepozabnega dne pridružilo še pet sovaščanov iz Waime, tako da se je število kraljestvenih oznanjevalcev na tem področju povzpelo na devet.

Blagoslovi kljub nasprotovanju

Leta 1944 so nas spet obiskali bratje iz drugih krajev, tokrat so nas poučili, kako naj oznanjamo od hiše do hiše. Ker smo postajali v družbi vse bolj opazni, se je večalo nasprotovanje predstavnikov takoimenovanega krščanstva (Janez 15:20). Večkrat smo se srečali s tukajšnjimi duhovniki in dolgo razpravljali o naukih. Jehova nam je naklonil zmago in mnogi, med njimi tudi moja sestra, so prišli pod Jehovovo ljubeče okrilje.

Junija 1944 smo v Waimi ustanovili skupščino. Versko preganjanje ter sovraštvo sta naraščala. Jehovovih prič na tukajšnjem pokopališču niso hoteli pokopavati. Včasih je postalo nasprotovanje nasilno. Prišlo je do fizičnih obračunavanj. Zažgali so mi garažo skupaj z avtom. Vse je do tal pogorelo. Toda Jehova nas je blagoslovil in v manj kot treh mesecih smo kupili tovornjak. Z vse večjo družino sem se vozil na shode s konjsko vprego.

Pridruževalo se nam je vse več ljudi, zato smo nujno potrebovali večji prostor za shode. Odločili smo se, da v Waimi postavimo kraljestveno dvorano. To je bila prva kraljestvena dvorana, zgrajena na Novi Zelandiji. Štiri mesece zatem ko so 1. decembra 1949 padla prva drevesa, smo imeli v novi dvorani z 260 sedeži skupaj zbor ter posvetitev. Za tiste čase jo je krasila prava dovršenost, dosežena z Jehovovo pomočjo.

Nadaljni dokazi Jehovove skrbi

Ker je število kraljestvenih oznanjevalcev na skrajnem severu Nove Zelandije še naprej rastlo, so nas potujoči nadzorniki spodbujali, da bi služili tam, kjer je to bolj nujno. Tako sem se leta 1956 z družino preselil v Pukekohe, nekoliko južneje od Aucklanda. Tam smo služili 13 let. (Primerjaj Apostolska dela 16:9.)

Dva primera Jehovove skrbi v tistem času sta mi ostala globoko v spominu. Ko sem bil pri grofijskem svetu zaposlen kot voznik tovornjaka ter strojni tehnik, me je aucklandska podružnica družbe Watch Tower povabila na štiritedenski tečaj šole kraljestvene službe. Zato sem zaprosil za štiritedenski dopust. Na mojo prošnjo je glavni inženir takole odgovoril: »Seveda! Želim si, da bi bilo še več ljudi takšnih kot ti. Ko se vrneš, pridi k meni v pisarno.« Ko sem ga kasneje obiskal v pisarni, mi je dal plačo za štiri tedne moje odsotnosti. Tako je bilo poskrbljeno za gmotne potrebe moje družine (Matej 6:33).

To je prvi primer. Drugi je iz časa, ko sva z ženo leta 1968 stopila v splošno pionirsko službo. Spet sva se obrnila po pomoč k Jehovu in on naju je nagradil. Ko je nekega jutra žena po zajtrku pogledala v hladilnik, je v njem našla le četrtkilogramski zavitek masla. »Sarn,« mi je rekla, »saj nimava kaj jesti. Ali bova šla tudi danes oznanjevat?« Moj odgovor? »Da!«

Na najinem prvem obisku je stanovalec sprejel literaturo, ki sva mu jo ponudila, ter nama prijazno podaril nekaj ducatov jajc. Naslednji, ki sva ga obiskala, nama je podaril nekaj zelenjave — kumare (sladki krompir), cvetačo in korenje. Poleg tega sva tisti dan prinesla domov še meso in maslo. Kako resnične so se v najinem primeru izkazale Jezusove besede: »Poglejte ptice pod nebom! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče živi. Ali niste vi več vredni kot one?« (Matej 6:26)

Naloga v tujini

Rarotonga, eden od Cookovih otokov! Sem sva kot posebna pionirja prišla leta 1970. Tu sva preživela naslednja štiri leta. Spoprijeti sva se morala s prvim izzivom, naučiti sva se morala novega jezika. Ker pa sta si novozelandska maorščina ter maorščina s Cookovih otokov precej podobni, sem lahko že pet tednov po najinem prihodu imel prvi javni govor.

Na Cookovih otokih je bila le peščica kraljestvenih oznanjevalcev. Nismo se imeli kje shajati. Ponovno je Jehova odgovoril na naše molitve in poskrbel za naše potrebe. Naključni pogovor z lastnikom trgovine se je končal z zakupom primernega zemljišča. V enem letu smo imeli majhen dom za naju ter kraljestveno dvorano s 140 sedeži. Od takrat smo doživljali blagoslov za blagoslovom, Jehovu na slavo.

Še posebej sva cenila gostoljubnost otočanov, ki sva jo občutila na vsakem koraku. Pogosto so nama med oznanjevanjem ponudili osvežilno pijačo, kar sva v tem vročem in vlažnem podnebju z veseljem sprejela. Ko sva prišla domov, sva pred vrati velikokrat našla banane, papaje, mange in pomaranče. Nisva vedela, kdo jih je prinesel.

Leta 1971 sva z ženo in še tremi oznanjevalci z Rarotonge odpotovala na otok Aitutaki, ki je znan po svojih čudovitih lagunah. Med gostoljubnimi prebivalci smo našli ljubitelje Božje besede. S štirimi smo na njihovih domovih pričeli preučevati Biblijo. Po našem povratku na Rarotongo smo preučevanje nadaljevali z dopisovanjem. Sčasoma so se ti učenci na Aitutaki krstili, tako da smo tam ustanovili skupščino. Leta 1978 je bila na Cookovih otokih postavljena druga kraljestvena dvorana. Jehova je poskrbel za rast, medtem ko smo mi sadili in zalivali (1. Korinčanom 3:6, 7).

Štejem si v prednost, da sem pogosto pod težkimi okoliščinami obiskoval deset otokov Cookovega otočja. Enkrat smo zaradi močnega vetra in razburkanega morja več kot šest dni pluli do 180 kilometrov oddaljenega Atiuja (primerjaj 2. Korinčanom 11:26). Kljub omejenim zalogam hrane in morski bolezni, ki je razsajala okrog mene, sem bil hvaležen Jehovu, da je poskrbel zame, tako da sem varno prispel tja, kamor sem bil namenjen.

Leta 1974 nisva več dobila dovoljenja za prebivanje na Cookovih otokih, zato sva se morala vrniti na Novo Zelandijo. Takrat so bile na tamkajšnjih otokih tri skupščine.

Nadaljne prednoste službein preskušnja

Spet na Novi Zelandiji. Ponudila se je nova priložnost za delovanje (1. Korinčanom 16:9). Družba je potrebovala nekoga, ki bi prevajal Stražni stolp ter ostalo biblijsko literaturo v maorščino Cookovih otokov. Dobil sem to prednostno nalogo, ki jo opravljam še danes. Potem sem imel prednost, da sem lahko najprej kot okrajni nadzornik, kasneje pa tudi kot namestnik območnega nadzornika, redno obiskoval bratovščino na Cookovih otokih.

Na enem od teh obiskov me je spremljal brat Alex Napa, posebni pionir z Rarotonge. Po oceanu sva plula 23 dni ter obiskala Manahiki, Rakahango in Penrhyn, otoke na severu Cookovega otočja. Na vseh otokih je Jehova odprl srca gostoljubnih otočanov, tako da sva lahko pri njih prenočila. Sprejeli pa so tudi veliko biblijske literature (primerjaj Apostolska dela 16:15). Ob teh otokih je obilica ostrig bisernic, tako da so nama ljudje velikokrat podarjali bisere kot svoj prostovoljni prispevek za pokritje stroškov svetovnega oznanjevanja. Ko sva torej delila duhovne bisere, sva dobila še nekaj dobesednih (primerjaj Matej 13:45, 46).

Kako lep je ta osamljeni kotiček zemlje! Samo predstavljajmo si velike morske pse, ki z mladiči mirno plavajo v laguni! Kako krasen prizor nam ponuja večerno nebo! Prav zares so resnične psalmistove besede: »Dan kliče dnevu vest o njem in noč poroča noči.« (Psalm 19:2, AC)

Potem je bila pred devetimi leti najina neoporečnost resno preskušena. Žena je imela možganske krvavitve. Sprejeli so jo v bolnišnico. Kirurški poseg je bil nujen, vendar ga zdravnik ni hotel opraviti brez uporabe krvi. Z ženo nisva mogla privoliti v postopek, s katerim bi zavestno prekršila Božji zakon. Vendar je vest kirurgu narekovala, naj uporabi vsa razpoložljiva sredstva, tudi kri, samo da ohrani življenje.

Ženino zdravje se je slabšalo. Morali so jo premestiti na oddelek za intezivno nego, na katerem so bili obiski omejeni. Zaradi pritiska v bobničih je izgubila sluh. Bila je v kritičnem stanju. Po enem od mojih obiskov je šel zdravnik z menoj do avta ter vztrajal, da je kirurški poseg z uporabo krvi ženina zadnja priložnost. Prepričeval me je, da bi v to privolil. Vendar sva z ženo zaupala Jehovu, pa čeprav lahko poslušnost njegovim zakonom pomeni izgubo nekaj let zdajšnjega življenja.

Nenadoma se je ženino zdravstveno stanje občutno izboljšalo. Nekega dne sem jo našel, kako je v postelji sede brala. V naslednjih dneh je pričela oznanjati drugim bolnikom in medicinskim sestram. Nato so me poklicali v pisarno kirurga, ki mi je rekel: »Gospod Wharerau, vi ste zares srečen mož! Prepričani smo, da je vaša žena ozdravela!« Nepričakovano se je njen krvni pritisk uravnovesil. Skupaj z ženo sva se zahvalila Jehovu in ponovno potrdila svojo odločitev, da sva čimmarljivejša v njegovi službi.

Ponovno so me poslali na Cookove otoke in zdaj spet služim na Rarotongi. Kako blagoslovljena prednost! Ko gledava z ženo v preteklost, sva hvaležna Jehovu, da že skoraj pet desetletij, kar sva v njegovi službi, skrbi za naju. Gmotno gledano nisva bila nikoli brez potrebnih stvari za življenje. V duhovnem smislu pa je bilo blagoslovov toliko, da se jih niti prešteti ne da. Resnico je sprejelo opazno število mojih sorodnikov. Lahko jih naštejem čez 200, ki so zdaj krščene Jehovove priče; med njimi 65 najinih potomcev. En vnuk je član novozelandske betelske družine, medtem ko ena od hčera skupaj z možem ter sinovoma pomaga pri gradnji podružnic. (3. Janezovo 4)

S pogledom uprtim v prihodnost gojim upanje na življenje v raju, ki bo razširjen po vsej zemlji in katerega lepota bo prekašala ljubkost moje rojstne zelene doline. Kako vesel bom, da bom lahko prisrčno sprejel mamo in očeta, ko bosta obujena. Da jima bom lahko povedal o odkupnini, o Kraljestvu in o vseh ostalih dokazih Jehovove skrbi.

Odločen sem, in pri tem me podpira spoznanje, da Jehova skrbi zame, da se pridružim psalmistovim besedam iz Psalma 104:33 (AC): »Pel bom Gospodu vse svoje žive dni, psalme prepeval Bogu svojemu, dokler bodem živ.« (Pripovedoval je Sarn Wharerau.)

[Slika na strani 28]

Prva kraljestvena dvorana, zgrajena na Novi Zelandiji leta 1950