Spoprijemati se z napadi panike

Robert je udobno sedel v svoji pisarni. Kar naenkrat pa mu je srce začelo močno razbijati. Hitro se je zravnal in se močno potil po čelu. Prepričan je bil, da ima srčni napad! Zgrabil je za telefon. »Nekaj strašnega se mi dogaja,« je sopel. »Zdi se mi, da se bom onesvestil!«

TO JE bilo Robertovo prvo srečanje s paničnim napadom. Žal pa ne tudi zadnje. Kasneje ga je enak občutek prežel v restavraciji in nakupovalnem središču. Panika se je pojavila celo, ko je bil na obisku pri prijateljih. Kmalu je bilo zanj edino »varno« mesto dom. Sčasoma je postal depresiven. »Nameraval sem celo narediti samomor,« priznava.

Šest mesecev kasneje je naletel na časopisni članek o paničnih napadih in agorafobiji. To, kar je zvedel, mu je rešilo življenje.

Zakaj panika

Panika je normalen telesni odziv na nevarnost. Zamislite si, da prečkate cesto in nenadoma opazite, da neki avto drvi naravnost proti vam. Takojšne fizikalne in kemične spremembe v telesu vam omogočijo, da stečete na varno.

Sedaj pa si zamislite, da se isti občutek panike pojavi brez jasnega razloga. Dr. R. Reid Wilson pravi: »Do paničnih napadov pride, ko panika zavede možgane v mišljenje, da gre za neposredno nevarnost. Predstavljajte si, da stojite v trgovini z živili, in niste napoti živi duši. Klik. Vklopi se stikalo za nevarnost. ,V popolno pripravljenost! Vsi sistemi – pripravite se za bitko!‘ «

Samo tisti, ki so takšne napade že doživeli, lahko povsem razumejo, kako hudi so. Revija American Health napad opisuje kot »adrenalinski val, ki vam za pet minut, uro ali dan razburka telo, nato pa odide tako hitro in skrivnostno, kot je prišel, puščajoč vas oslabljene, izčrpane in v strahu pred naslednjim«.

Korenine panike

Panični napadi se pogosto začnejo v zgodnji odrasli dobi in prizadenejo več žensk kakor moških. Kaj jih povzroča? Jasnega odgovora ni. Nekateri pravijo, da so žrtve k temu biološko nagnjene zaradi nepravilnosti v možganskem limbičnem sistemu. Mnogi menijo, da se to stanje lahko podeduje, drugi pa trdijo, da se zaradi dejavnikov, ki povzročajo stres, spremeni možganska kemija.

V nekaterih primerih napade povzročajo spomini na travmatična doživetja, na primer na vojno, posilstvo ali zlorabo v otroštvu. Neka raziskava je odkrila, da je pri žrtvah incesta 13-krat več primerov paničnih motenj kakor pri splošni populaciji. Čeprav so panični napadi in drugi sindromi samostojni problemi, pa so lahko tudi to, kar pisateljica E. Sue Blume imenuje »špice z incestom na pestu«.

Seveda pa travma ne povzroča vseh paničnih napadov. A kadar jih, dr. Wayne Kritsberg svari, da »zdravljenje sekundarnih posledic zlorabe, namesto zdravljenja izvirne travme, ne bo trajno rešilo problema. To bi bilo podobno, kakor če bi jemali sirup proti kašlju, da bi pozdravili pljučnico.«

Ali se jih da pozdraviti

Panične napade se lahko nadzoruje. Mnoge, katere je strah pred paniko priklenil na dom, zdravijo z izpostavljanjem. Pri tej terapiji bolnika izpostavijo stanju, ki se ga boji, in mu pomagajo v njem ostati, dokler se panika ne zmanjša. Tisti, ki imajo težave s srcem, astmo, peptični ulkus, kolitis ali podobne bolezni, bi se morali, preden s tem zdravljenjem poskusijo, posvetovati z zdravnikom.

Da tesnoba ne bi rasla, se lahko uporablja sprostitvene tehnike.a O nekaterih od teh govori okvir »Miritvene veščine«. Toda ne čakajte na panični napad. Te veščine je najboljše opravljati v obdobjih manjše tesnobe. Ko jih dobro obvladate, imate lahko prihodnjih napadov veliko manj ali pa sploh nič več.

Panika poganja iz perfekcionizma in majhnega samospoštovanja. »Ko sem imel napade tesnobe, je mojemu življenju vladala ga. Negativnost,« pravi neka žrtev. »Govoril sem si, da sem zato, ker čutim bojazen, slabši od drugih in nevreden ljubezni.« Če žrtev takšno držo spremeni, lahko zmanjša tesnobo, ki vodi v paniko.b

Zelo veliko je vredno, če takšni pove svoje bojazni zaupnemu prijatelju. Če o njih spregovori, bo laže ločil probleme, ki jih mora zdržati, od problemov, ki jih lahko reši. Ne gre tudi spregledati molitve. Psalm 55:22 pravi: »Vrzi na GOSPODA [Jehova, NW] breme svoje, in on te bo podpiral; nikdar ne pripusti, da omahne pravičnik.«

Pogosto panike ne sproži samo en, velikanski problem, temveč majhne, dozdevno nepomembne nadloge – podobno kot lahko zaradi preveč posameznih električnih naprav na istem električnem krogu pregori varovalka. Ena rešitev je ta, da si vsak problem zapišete na kartotečno kartico in jih nato uredite od najpreprostejšega problema do najtežjega. Rešujte enega po enega. Če si boste svoje nadloge zapisali, potem se iz nečesa, česar se bojite in ogibate, spremenijo v nekaj, kar lahko vidite in rešite.

Nekaterim pomagajo tako, da jim predpišejo pomirila in antidepresive. Vendar je pri tem treba paziti. »Menim, da sama zdravila niso rešitev,« pravi svetovalec Melvin Green. »Bila naj bi le pripomoček, medtem ko kdo išče rešitev. [. . .] Zdravila vam utegnejo omogočiti, da ste dejavnejši. To vam daje priložnost, da si poiščete drugo pomoč, tako da se lahko spoprimete z vzroki agorafobije ter se trudite ozdraveti.«

Problem z duhovnostjo?

»Menila sem, da kristjani ne bi smeli doživljati tesnobnih napadov,« pravi Brenda, »ker je Jezus rekel ,Ne skrbite‘. Sklepala sem, da se na Boga ne zanašam dovolj.« Vendar pa sobesedilo Jezusovih besed iz Matevževega evangelija 6:34 kaže, da ni razpravljal o paničnih motnjah. Poudaril je le, kako nevarno je biti bolj zaskrbljen za gmotne potrebe kakor za duhovne.

Tako lahko ta motnja zadene tudi tiste, ki duhovne dejavnosti dajo na prvo mesto. To kaže naslednja zgodba neke ženske iz Finske:

»S sopartnerico, obe Jehovovi priči, sva oznanjevali po hišah. Kar naenkrat sem bila vsa omotična. Nisem mogla misliti. Nič se mi ni zdelo resnično in bala sem se, da bom izgubila ravnotežje. Pri naslednjih vratih pogovora nisem popolnoma nič dojemala.

Ta strašni dogodek se mi je pripetil leta 1970. Bil je prvi v seriji čudnih napadov, ki so me mučili v nadaljnjih dveh desetletjih. Spet in spet sem se znašla v zmedenem svetu, nezmožna jasno misliti. Bila sem omotična, srce mi je močno bilo. Besede sem jecljala ali pa jih sploh nisem spravila iz sebe.

Bila sem mlada, energična in srečna polnočasna oznanjevalka Jehovovih prič. Kako zelo rada sem drugim pomagala razumeti Biblijo! Toda ti napadi so me stalno mučili. Spraševala sem se, kaj je z mano narobe. Nevrolog je moje stanje diagnosticiral kot temporalno epilepsijo. Naslednjih deset let sem jemala zdravila, ki mi jih je predpisal. Vseeno pa sem se spraševala, zakaj imajo tako malo učinka. Svoje stanje sem začela sprejemati kot nekaj, kar bom pač morala zdržati.

Čez nekaj časa sem spoznala, da moja bolezen ni epilepsija. Predpisana zdravila niso učinkovala. Celo povsem rutinske poti so mi postale pretežke. Zelo sem se bala, da bom pri tem koga srečala. Z vsemi močmi sem se naprezala, da sem lahko obiskovala shode. Pogosto sem sedela, poteča se in omotična, z rokami na sencih. Srce mi je razbijalo, razum zablokiral. Včasih je bilo vse moje telo napeto in v krčih. Enkrat sem bila prepričana, da bom umrla.

Moja oznanjevalska strežba me je podpirala, čeprav ni bil majhen čudež, da sem jo sploh lahko nadaljevala. Včasih mi je bilo voditi pouk tako težko, da ga je moral prevzeti moj spremljevalec. Naše oznanjevanje je res ekipno delo in na koncu je Bog tisti, ki daje rast. (1. Korinčanom 3:6, 7) Ovcam podobni slišijo in se odzivajo ne glede na omejitve učitelja.

Nekega marčevskega dne leta 1991 mi je mož pokazal brošuro o panični motnji. Opisani simptomi so bili ravno takšni kakor moji! Prebrala sem še več o tej temi, hodila na predavanja in se dogovorila za obisk pri specialistu. Po dveh desetletjih je bila moja težava končno razpoznana. Bila sem na poti k ozdravitvi!

Večini ljudi s panično motnjo se s pravim zdravljenjem da pomagati. V veliko pomoč so sočutni prijatelji. Sprevideven družabnik ne bo grmadil krivde na že tako ali tako trpečo dušo, temveč bo uvidel, da človek s panično motnjo ni namenoma nedružaben. (Primerjaj 1. Tesaloničanom 5:14.)

Če pogledam na preteklih 20 let, sem hvaležna, da sem lahko ves čas ostala v polnočasni strežbi. Bila je blagoslov, vreden boja. Hkrati pa se zavedam, da se morajo nekateri, tako kakor Epafrodit, zaradi slabega zdravja prednostim službe odreči. Jehova nad takšnimi ni razočaran. Od človeka ne pričakuje več, kakor ta lahko razumno da.

Življenje s to motnjo me je naučilo, da sebe ne jemljem preresno. Omogočilo mi je, da sočustvujem s tistimi, ki imajo omejitve. Predvsem pa mi je pomagalo na Jehova tesno se navezati. Med svojo stisko sem vedno znova videla, kako resnični vir moči in tolažbe je.«

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 22]

Miritvene veščine

Mirno dihanje. Panične napade pogosto spremlja hiperventilacija. Da bi dihali bolj sproščeno, poskusite s tole vajo: Lezite na trebuh. Vdihnite in štejte do šest, izdihnite in štejte do šest. Nato skušajte enako globoko dihati, ko sedite. Potem, ko stojite. Dihajte globoko, s prepono, in to dnevno vadite, dokler vam ne pride v navado. Nekaterim koristi, če si med temi vajami predstavljajo lepo pokrajino.

Mirno razmišljanje. ,Kaj če se zgrudim?‘ ,Kaj če ne bo nikogar, da bi mi pomagal?‘ ,Kaj če mi odpove srce?‘ Razmišljanje o tragičnih dogodkih samo še priliva olje paniki. Ker se te misli pogosto vrtijo okoli prihodnjih nesreč ali preteklih napadov, se skušajte osredotočiti na sedanje stanje. »Osrediniti se na trenutno takoj pomirja,« pravi dr. Alan Goldstein. Nekateri predlagajo, da okoli zapestja nosite elastiko. Ko se pojavijo misli o tragičnih dogodkih, jo hitro raztegnite in spustite ter si recite: »Nehaj!« Ustavite tesnobo, preden se lahko stopnjuje v paniko.

Miren odziv. Če vas panika zgrabi, se z njo ne bojujte. Je samo občutek in ni treba, da vam občutki škodijo. Zamislite si, da ste na oceanu in opazujete valove. Dvigajo se, dosežejo vrh in se nato porazgubijo. Panika poteka enako. Namesto da se z valom bojujete, raje z njim potujte. Bo minil. Ko je mimo, se ne razburjajte, niti ga preveč ne analizirajte. Odšel je, kakor napad kihanja ali glavobol.

Panika je kakor pretepač. Izzovite ga, pa bo napadel, ne izzovite ga, pa bo morda šel stran. Dr. R. Reid Wilson pojasnjuje, da miritvene veščine »niso za to, da bi se s paniko bolje ,bojevali‘ ali jo takrat, ko se pojavi, ,pregnali‘. Glejte nanje kot na nekaj, s čimer se prebije čas, ko vas panika skuša izzvati k boju.«

[Okvir na strani 23]

Agorafobija, strah pred strahom

Pri mnogih, ki imajo panične napade, se razvije agorafobija. Definirana je sicer kot strah pred odprtimi prostori, pa bi jo točneje lahko imenovali strah pred strahom. Agorafobisti se panike tako zelo bojijo, da se ogibajo vseh prostorov, kjer so dobili prejšnje napade. Kmalu jim ostane le še eno »varno« mesto – navadno dom.

»Zamislite si, da greste iz hiše,« pravi pisec Melvin Green. »Kar naenkrat, kot strela z jasnega, se pojavi največji moški, kar ste jih kdaj videli. V roki ima palico za baseball in vas z njo brez razloga udari po glavi. Opotečete se nazaj v hišo in ne morete verjeti, da se vam je to res zgodilo. Ko vam je boljše, pokukate skozi vrata in vse je videti običajno. Še enkrat se odpravite po poti. Pa je spet nenadoma tu in zopet vas udari. Greste nazaj v hišo, na varno. Pogledate skozi zadnja vrata . . . Tam stoji on. Pogledate skozi okna . . . Tudi tam je. Veste, da vas bo spet udaril, če boste šli iz hiše. Vprašanje: Ali boste šli?«

Mnogi agorafobisti svoja občutja primerjajo tej ponazoritvi in imajo svoje stanje za brezupno. Toda dr. Alan Goldstein zagotavlja: »Niste edini, niste sami. [. . .] Lahko si pomagate.«