57. POGLAVJE
Jezus ozdravi deklico in gluhega človeka
JEZUS OZDRAVI HČERKO NEKE FENIČANKE
OZDRAVI ČLOVEKA, KI JE GLUH IN NEM
Potem ko Jezus ožigosa farizeje zaradi njihovih sebičnih izročil, skupaj z učenci odide. Odpravi se v okolico feničanskih mest Tira in Sidona, ki ležita precej kilometrov proti severozahodu.
Jezus najde hišo, v kateri se lahko nekaj časa zadrži, toda ne želi, da bi ljudje izvedeli, da je tam. Vseeno tudi tu ne ostane neopažen. Neka Grkinja, ki je rojena na tem področju, ga poišče in vztrajno prosi: »Usmili se me, Gospod, Davidov sin. Mojo hčer zelo mučijo demoni.« (Matej 15:22; Marko 7:26)
Čez nekaj časa ga učenci zaprosijo: »Pošlji jo stran, ker še kar naprej vpije za nami.« Jezus pojasni, zakaj se zanjo ne zmeni: »Poslan sem bil samo k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Toda ženska ne odneha, ampak pristopi in pred Jezusom pade na kolena ter ga ponižno prosi: »Gospod, pomagaj mi!« (Matej 15:23–25)
Jezus morda zato, da bi preizkusil njeno vero, namigne na negativni pogled, ki ga imajo Judje na pripadnike drugih narodov: »Ni prav jemati kruha otrokom in ga metati psičkom.« (Matej 15:26) Z besedo »psički« Jezus odkrije svoja nežna čustva do Nejudov. Takšna čustva se gotovo da razbrati tudi z njegovega izraza obraza in iz sočutnega glasu.
Ženska ni užaljena, ampak se na omembo judovskih predsodkov takole ponižno odzove: »Res je, Gospod, vendar tudi psički jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Jezus vidi, da ima ta ženska dobro srce, zato reče: »O žena, tvoja vera je velika. Naj se ti zgodi, kakor želiš.« (Matej 15:27, 28) In tako se tudi zgodi, čeprav deklice sploh ni poleg njiju. Ko se ženska vrne domov, najde hčerko na postelji popolnoma zdravo – »demona ni [. . .] več v njej«. (Marko 7:30)
Iz Fenicije se Jezus s svojimi učenci odpravi skozi deželo proti zgornjemu delu jordanske doline. Očitno Jordan prečkajo nekje severno od Galilejskega jezera in pot nadaljujejo na področje Deseteromestja. Povzpnejo se na neko goro. Toda ljudje jih najdejo in k Jezusu prinesejo svoje hrome, pohabljene, slepe in neme. Bolne položijo pred njegove noge in on jih ozdravi. Ljudje so osupli in začnejo slaviti Izraelovega Boga.
Jezus posebno pozornost posveti človeku, ki je gluh in ima govorno motnjo. Lahko si predstavljamo, kako se mora ta moški počutiti v množici ljudi. Jezus ga odpelje stran od množice, morda zato, ker opazi, da je nervozen. Ko sta sama, mu nakaže, kaj bo zanj storil. V ušesa mu da prste, nato pa pljune in se dotakne njegovega jezika. Zatem pogleda proti nebu in izreče semitsko besedo »Efatá«, ki pomeni »Odpri se«. V trenutku se moškemu povrne sluh in lahko normalno govori. Jezus ne želi, da bi se to razglašalo naokoli, ampak ima raje, da ljudje verjamejo vanj na podlagi tega, kar sami vidijo in slišijo. (Marko 7:32–36)
To, da ima Jezus moč opravljati takšne ozdravitve, ima velik vpliv na opazovalce. So »nadvse osupli« in rečejo: »Vse je dobro naredil. Celo gluhim daje, da slišijo, in nemim, da govorijo.« (Marko 7:37)