Pomagati otroku, da odraste v božanski modrosti

RAZMIŠLJAJOČI ljudje različnega porekla in narodnosti priznavajo, da je bil Jezus odličen učitelj in kreposten mož. Je k temu prispevala njegova vzgoja v mladosti? Kaj se lahko danes naučijo starši iz njegovega družinskega življenja in vzgoje?

Biblija nam zelo malo poroča o Jezusovem otroštvu. Prvih 12 let pravzaprav obravnavata dve vrstici: »Ko so /Jožef in Marija/ izvršili vse po Jehovini postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in Božja milost je bila z njim.« (Luka 2:39, 40, EI) Toda iz tega se starši vseeno lahko nekaj naučijo.

Otrok »je rasel in se krepil«. Starši so torej v telesnem pogledu skrbeli za svojega sina. Prav tako se je stalno ‘napolnjeval z modrostjo’.a Kdo mu je bil dolžen posredovati znanje in razumevanje, ki je pomenilo temelj te modrosti?

Po Mojzesovem zakonu so to dolžnost imeli starši. Zakon je izraelskim staršem nalagal naslednje: »In te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. In marljivo jih uči otroke svoje ter govori o njih, sedeč v svojem domu in hodeč po poti, ko ležeš in ko vstaneš.« (5 Mojzesova 6:6, 7) Jožef in Marija sta prav gotovo poslušala to zapoved, saj se je Jezus stalno ‘napolnjeval z modrostjo’, poleg tega pa je »Božja milost bila z njim«.

Morda bodo nekateri ugovarjali, da Jezus pravzaprav ni vzor glede vzgoje otrok, ker je bil popoln. Toda Jožef in Marija nista bila popolna. Pa vendar sta očitno zadostila njegovim telesnim in duhovnim potrebam, in to kljub težavam, ki jih je s seboj prinašala rastoča družina. (Matej 13:55, 56) Čeprav je bil Jezus popoln, je moral skozi vse stopnje odraščanja, od dojenčka do odraslega človeka. Njegova starša sta se morala precej truditi, da sta ga ustrezno izoblikovala in očitno sta v tem uspela.

Dvanajstletni Jezus

»Njegovi starši pa so po navadi hodili vsako leto na praznik pashe v Jeruzalem.« (Luka 2:41, NS) Po Božjem zakonu bi se morali ob prazniku vsi moški pojaviti v Jeruzalemu. (5 Mojzesova 16:16) Poročilo pa pokaže, da so »njegovi starši po navadi hodili« na praznovanje. Jožef je ob tej radostni priložnosti vzel s seboj Marijo in verjetno tudi ostalo družino na več kot 100 km dolgo potovanje v Jeruzalem. (5 Mojzesova 16:6, 11) To je bil njihov običaj, redni sestavni del njihovega življenja. Njihov obisk v Jeruzalemu tudi ni bil le simboličnega značaja; v njem so ostali vse dni praznovanja. (Luka 2:42, 43)

Iz tega se lahko starši danes nekaj koristnega naučijo. Ta letna praznovanja v Jeruzalemu so bila čas svečanih zborovanj, pa tudi radosti. (3 Mojzesova 23:4, 36) To je spodbujalo duhovnost Jožefa in Marije in mladega Jezusa Starši storijo danes prav, če iščejo podobne priložnosti, da bi njihovi otroci doživeli spodbudne spremembe in bi uživali v duhovnem izgrajevanju. Zato Jehovine priče jemljejo svoje otroke s seboj na večje sestanke in kongrese, ki v rednih razmakih potekajo vsako leto. Za otroke je samo potovanje vznemirljivo doživetje, poleg tega pa se lahko nekaj dni družijo s stotinami ali tisoči sovernikov. Neki oče, ki je deset otrok vzgojil v prave kristjane, pripisuje ta uspeh v precejšnji meri dejstvu, da od svojega krsta pred 45 leti ni izpustil niti ene točke programa na kongresih. Tudi svojo družino je spodbujal k temu.

Nesporazum

Ko je bil Jezus mlajši, je na vsakoletnem potovanju v veliko mesto Jeruzalem nedvomno ostajal v bližini staršev. Verjetno pa so mu, ko je bil starejši, dovolili več svobode. Z dvanajstimi leti je dosegel starost, ki so jo Judje smatrali kot važen mejnik na poti k odraslosti. Morda je zaradi te normalne in naravne spremembe prišlo do nesporazuma, ko je prišel čas, da Jožefova družina zapusti Jeruzalem in se vrne domov. V poročilu beremo: »Ko so se... vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini. Po enem dnevu hoda so ga začeli iskati med sorodniki in znanci.« (Luka 2:43, 44, JP)

V zvezi s tem dogodkom je nekaj točk, ki jih naj upoštevajo tako starši kot tudi mladoletni. Vedno pa je treba ohraniti v mislih eno razliko: Jezus je bil popoln. Ker je bil poslušno podložen Jožefu in Mariji, si ne moremo zamisliti, da se ne bi držal skupnega dogovora. (Luka 2:52) Najverjetneje se ob tej priložnosti enostavno niso pogovorili o vsem, kar bi se morali. Starši so mislili, da se Jezus nahaja v družbi sorodnikov in znancev. (Luka 2:44) Zlahka si predstavljamo, da sta morala v živahnem vrvežu ob odhodu iz Jeruzalema poskrbeti najprej za svoje mlajše otroke in sta bila mnenja, da njun starejši sin, Jezus, prav tako odhaja z njimi.

Toda Jezus je očitno mislil, da njegova starša vesta, kje je. To daje slutiti odgovor, ki jima ga je pozneje dal: »Kako da sta me iskala? Ali nista vedela, da moram biti pri tem, kar je mojega Očeta?« On ni bil nespoštljiv. S temi besedami je izrazil le svoje presenečenje, da starša nista vedela, kje ga lahko najdeta. To je bil tipičen nesporazum, kakršen je nastal že med mnogimi starši in njihovimi odraščajočimi otroci. (Luka 2:49, JP)

Pomisli, kako zaskrbljena sta bila Jožef in Marija, ko sta na koncu prvega dne ugotovila, da Jezusa ni nikjer. In zamislimo si, kako sta ga vse bolj zaskrbljena dva dni iskala po Jeruzalemu. Izkazalo pa se je, da je bila vzgoja Jezusa v tem težavnem času poplačana. Ni zašel v slabo družbo. Svojih staršev ni osramotil. Končno sta ga našla »v templju, ko je sedel sredi učiteljev, jih poslušal ter povpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori.« (Luka 2:46, 47)

Dejstvo, da je Jezus svoj čas uporabil na ta način, in njegovo očitno odlično razumevanje biblijskih načel, prav tako govori v prid temu, da sta ga Jožef in Marija do tega trenutka izredno dobro vzgajala. Marijina reakcija pa je značilna za zaskrbljeno mater; najprej je čutila olajšanje, ko je našla sina zdravega in čilega, nato pa je izrazila svojo skrb in razočaranje: »Otrok, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« (Luka 2:48, EI) Nič nenavadnega ni, da je ravno Marija pred Jožefom izrazila zaskrbljenost staršev. Mnogi mladostniki, ki berejo poročilo, bodo verjetno rekli: »Točno tako kot moja mama!«

Kaj se iz tega naučimo

Kaj se iz tega dogodka lahko naučimo? Mladostnike pogosto zapelje mišljenje, da njihovi starši tako vedo, kaj si oni mislijo. Večkrat jih je slišati: »Ampak mislil sem, da vesta...« Starši, če je vaš otrok glede kakšnega nesporazuma že rekel to, potem niste edini, ki se vam je to zgodilo.

V najstniških letih postajajo otroci vse manj odvisni od svojih staršev. To je povsem naravno, in starši se morajo prilagoditi, tega naj ne bi ovirali. Toda kljub najboljši vzgoji bodo nastajali nesporazumi, in staršem s skrbmi ne bo prizanešeno. Če pa posnemajo odličen zgled, ki sta ga dala Jožef in Marija, bo njihova vzgoja koristila njihovim otrokom v težavni situaciji.

Očitno sta se Jezusova starša tudi v času njegovih najstniških let ukvarjala z njim. Po dogodku, ki smo ga pravkar pregledovali, »se je vrnil z njima« v domače mesto in »jima je bil pokoren«. S kakšnim rezultatom? Jezus pa je napredoval v modrosti in starosti in priljubljenosti pri Bogu in pri ljudeh.« Ta dogodek se je torej srečno končal. (Luka 2:51, 52, JP) Če starši posnemajo zgled Jožefa in Marije, in pomagajo svojim otrokom pridobiti modrost, ki ugaja Bogu, ter doma skrbijo za dobro ozračje in pazijo, da dobra družba nanj dobro vpliva, se bodo njihovi otroci z veliko verjetnostjo razvijali enako kakor Jezus. Takšni otroci bodo lahko živeli srečno življenje, medtem ko odraščajo v odgovorne odrasle kristjane.

[Podčrtna opomba]